Založba: Frontiers Music Srl.
Leto izida: 2008
Produkcija: Tony Harnell & Magnus Karlsson
Dolžina albuma: 52.43 min
Zvrst: AOR / Melodic Rock
Starbreaker so skupina, ki je z istoimenskim prvencem iz leta 2005 prijetno presenetila ljubitelje starošolsko orientiranega melodičnega hard rocka. Predvsem je zažgala kombinacija sodelujočih v skupini, ki jo tvorijo Tony Harnell na vokalu, Magnus Karlsson na kitari in John Macaluso na bobnih.
Pričakovanja so bila velika po tem izidu, zlasti pa so narasla potem, ko je Harnell zapustil svojo matično zasedbo TNT v upanju, da bi projekt nemara prerasel v skupino, ki bo zavezana stalnim studijskim izdajam.
Tudi to pot ponujajo Starbreaker album, ki je vrhunsko sproduciran. Kitarski riffing je še kanček bolj navit in masivna zvočna zavesa, ki jo ustvarja Karlssonovo delo v riffanju prevzema primat in je glavni dinamo pri vnosu agresije in visoke atmosfere. Kot smo vajeni pri Karlssonovem pristopu skladanja, so vse skladbe skombinirane s klaviaturami, ki so tipično podkovane z značilnimi Karlssonovimi aranžmaji.
Skladbe so večino odigrane v srednje hitrem tempu in si sledijo v tipični melanholično melodični hard rock šabloni. Harnell znova potrjuje izredno veličino kot pevec in skladbe z njegovim dotikom dobivajo svojevrsten pečat.
Vseeno se čuti, da je glavnino materiala prispeval za novi album Magnus Karlsson. Glede na številne projekte in skupine, v katere je ta kitarist hkrati vključen, pa to pot to albumu “Love’s Dying Wish” prej škoduje, kot koristi, saj postaja Karlssonov pristop skladanja vse preveč predvidljiv in rutinski. Tako “Love’s Dying Wish” ne zna več presenetiti, ali ponuditi neke svežine.
“Love’s Dying Wish” izgublja prav na tem, da močno asociira na npr. album “Escape into the Sun” Tonyja O’Horae (The Sweet, ex-Praying Mantis), ki ga je zanj v celoti spisal Karlsson. Starbreaker, kot skupino to degradira na povprečje že “prežvečenega”, kar je v nasprotju s ciljem, ki bi naj stremel za nadgraditvijo sicer odličnega prvenca “Starbreaker”. Nasploh, če imaš v skupini tako vsestranskega bobnarja, kot je John Macaluso. Tudi po tej plati Starbreaker izgubljajo zanimivost, saj je bilo moč občutiti Macalusove duhovite vložke, ki so razbijali siceršnjo melodično hard rock šablono, še na vsakem koraku prvenca. To pot je Johnovo delo precej bolj okalupljeno in le sledi ohranjanju “kompaktnosti” skladb.
Novi album se lahko pohvali s precej bolj mračno atmosfero in melanholični napevi so v svojem izpostavljanju preko skladb v refrenih že tako favorizirani, da album v občutku patetike dejansko včasih pretirava. Zanimivo je da so skladbe v šabloni tako zelo podobne vsaka sebi, da to pot niti ne gre izpostavljati trenutke albuma po njegovi kvalitativni plati.
V prihodnje bi bila priporočljiva večja osredotočenost celotnega kvarteta pri zlaganju skladb in ne da vse delo čaka zgolj na Karlssona. Dejansko je album v stilskem smislu lahko veliko pozitivno presenečenje za nekoga, ki pristop Magnusa Karlssona ne pozna, a če postavimo album pod analitični drobnogled, deluje v kreativnem smislu to pot preveč rutinsko, površno in že preverjeno. Pa čeprav v marginalnem smislu (beri: v poslušanju na “prvo uho” in predpostavki, da princip aranžiranja skladb M. Karlssona ne poznaš!) dosega album kot celota, odlično raven produkcije ter visoko melodično kompaktnost znotraj skladb.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 7.5 / 10
Seznam skladb:
1. End Of Alone
2. Evaporate
3. Love’s Dying Wish
4. Unknown Superstar
5. Hide
6. Building A Wall
7. Beautiful Disaster
8. Live Your Life
9. Hello, Are You Listening?
10. Changes Me
11. The Day Belongs To Us
12. This Close
Zasedba:
Tony Harnell – vokal
Magnus Karlsson – kitara
Jonni Lightfoot – bas kitara
John Macaluso – bobni
