Založba: Samozaložba
Produkcija: Stara šula
Leto izida: 2012
Dolžina albuma: 54.55 min
Zvrst: Rock ‘N’ Roll
Stara šula so primordialni rock ‘n’ roll žonglerji, ki jih prežema močna komponenta blues sentimenta! Kot pove že ime samo je album »Dirty 13« skupek trinajstih (plus skrita akustično instrumentalna skladba) surovo in drzno slečenih, prvinsko, v enem studijskem poizkusu (odštejmo miniaturne sekundarne korekcije in zvočna popravila) odsekanih rock n’ roll koračnic, ki zvenijo prav v vsem kar so izjemno prepričljivo. Tako v smislu visoko kakovostnega aranžiranja, ki dosega izjemno kompaktnost in voltažno dinamično pretočnost, do samih značajskih karakteristik, ki jo sevajo skladbe ujete na ta zvočni nosilec – le te so odigrane z izjemno potenco in strastjo! Strastjo, ki tako v igri kot vokalni predstavi ne skopari s prelivom seksplozije erotogeno zabeljene potence, zajedljivega nergaštva, celo občutka, da se nahajate v beznici napolnjeni z obiljem alkoholnih derivatov, v beznicah torej, kjer organi ravnotežja že dolgo tega ne ubogajo več svojih alkoholno preobteženih lastnikov.
Težko je najti toliko pristnosti in iskrenega veselja, užitkov, vsekakor pa strasti, do glasbe, kot jo sevajo Stara šula! Vse na tem albumu deluje iskreno in resnično kar redko prejmemo od slovenskih skupin, ki se pečajo z jeznorito retoriko kombiniranja blues rocka prežetega s punk umazanijo, podkovano z neukročenim vrvežem rock n’ rol kotaljenja..
It Aint’ Easy in All Or Nothing se takoj na polno obdregneta v AC/DC karizmo vražje skrotovičenega riffa in več. Že sam začetni razvoj albuma potrdi da so Stara šula precej boljše podkovani glasbeniki, kot so bili AC/DC na svojem prvencu. Vsekakor pa pustimo v ozadju to nepomembno dejstvo, saj brez AC/DC ne bi bilo Stare šule.
Niso vse skladbe albuma v angleščini. Neoproščeno je zanimiv sotrk bluesa, southerna, ki lahko v slehenrme hipu zamaje komad v kako Lynyrd Skynyrd koračnico s pravo primesjo blago odmerjenega stoner rocka, skladba pa se v instrumentalnem delu znova razbohoti v vražji AC/DCjevski razkorak rock’n’roll galopiranja. V Jaz se smejim skupina ne skriva slikovitega nagovarjanja k perverzija, in tak značaj se odlično pridoda strukturi skladbe polnokrvne rock ‘n’ roll pričeske Tudi je boogiejevska Going Down s »clean« zvokom – distorzija je odklopljena, kjer skupina razvije v zvoku izreden žmoht, katerega enkrat več krepi izredna vokalna predstava prinaša enega najbolj zanimivih trenutkov albuma.. Se spomnite skladbe Bicikl (Leteči potepuhi) ali Stones Of Death (Lene kosti)? Seveda je Going Down urezana po svoje, torej v slogu izročila skupine Stara šula, zabeljena pa je s slikovito rabo in integracijo orglic!
Če katera skladba povzame najbolje značaj skupine Stara šula v enem kosu, je to prav zagotovo naslovna. Kot takšna najbolj učinkovito združuje kokektno, čvrsto postavljeni ritem, ki ga vetri pravi značaj bluesovske retorike, kot so jo nekoč varili v svoji rock ‘n’ roll pričeski (znova) AC/DC, z nekoliko upočasnjenim tempom, a erektivno rockovsko držo, ki ne pozna popuščanja in gre do konca v svojem pristnem izrazoslovju. Krona vsega je znova odlično »Superhikovsko« petje Andreja, ki enkrat več dokazuje kako je treba pristopati v vokalni interpretaciji neomajno drzne rock ‘n’ roll arogance, ki ga obeležuje na eni strani preliv punka, na drugi bluesa. Strastno in polnih jajc!
Vokal je odličen. Kot ulita za tovrstno glasbo. Poseduje tisti jeznoriti, nespoštljivo nergav, a skrajno aroganten karakter, s polno dozo grlene zabele nalašč za delo kurjača na parni lokomotivi, iz katere vrejo enkrat za spremembo alkoholne pare. Neverjetno je njegovo stopnjevanje (izhod skladbe Dirty 13), ki dosega pravi vokalni krešendo kjer izrazita grlenost učinkuje, kot bi se Andreju v grlu zataknila motorna žaga. Naj namignem, da vokal v svoji grleni grobosti občasno trči ob znani karakter njegovega veličanstva , edinstvene rock ikone, enega in edinega – železnega kanclerja Lemmyja Kilmistra. Na drugi strani poseduje tudi delček Petra Lovšina v sebi. A to so le začimbe z leve in z desne, nobene potrebe ali želje po imitaciji. Nikakor ne. Vokal zasedbe Stgara šula je zgodba zase in prav vokal je ena glavnih privlačnosti njihovega rock ‘n’ roll izrazoslovja.
AC/DC karakterja se drži album preko vseh slabih 55 minut dolžine. In vseeno uspevajo spraviti iz sebe Stara šula posrečeno mešanico rock ‘n’ rolla, bluesa in punka, ki v končnem seštevku dostavlja sicer album retro šole pridobitev rock n’ rolla (časov davne preteklosti), ki pa je zaradi izredno podoživetega pristopanja sveže odsekan in v tem oziru ni težko zaključiti, da si Stara šula na tak način uspešno odstirajo prostor pod svobodnim soncem rock n’ rolla doline Šentflorjanske, za definiranje sebi lastne prepoznavne glasbene narave (in kulture).
»Dirty 13« je korektno kavbojsko opasan album, poln mačizma, vonja po telesnih izločkih, ki jih v fiziologiji moškega narekuje sproščanje testosterona in vonja po alkoholnih hlapih. Neverjetno za Slovence! Prej bi rekel ,da lahko tako surovo in brezobzirno aroganco povzamejo občutja, kot jih seva sicer značaj glasbe AC/DC skupine, južno od Kolpe, a to pot bi se v tem oziru pošteno zmotil!
Pristni desperadosi Stara šula dostavljajo s svojim prvencem album, ki sodi v pročelja svetišč bikerske kulture, nočnih lokalov! In še nekaj! To je glasba, ki se jo igra v živo. Živosti in iskrenosti ji ne manjka že na ploščku, vendar pa dosega svoj polni razmah šele potem, ko se utrga z verige, saj takrat pokaže svoj pravi obraz polnokrvno zajedljivega pankrtstva! Globoko priporočam vsem okorelim rockerjem, da preizkusijo tale album.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
1. It Ain’t Easy
2. All Or Nothing
3. Neoproščeno
4. Smokin’ Aces
5. Going Down
6. Jaz se smejim
7. Dirty 13
8. One For The Money
9. Crash Out
10. Crossfire
11. Zadnji ples mrtvih
12. Slovenska pesem
13. Ubijam se sam
Zasedba:
Krt – vokal, kitara, orglice
Tomi – solo in “slide” kitara
Febo – bas kitara
Romi – bobni
