Letos mineva petdeset let od izida »In the Court of the Crimson King«, prvenca angleške skupine King Crimson, ki je danes prepoznan kot album, ki je postavil temeljni kamen progresivnorockovskega glasbenega gibanja. »In the Court of the Crimson King«, ki je bil že ob izidu glasbeni fenomen, zagotovo spada med najpomembnejše in najboljše rockovske plošče vseh časov.
To monumentalno delo je 10. oktobra 1969 postavilo temelje progresivnega rocka, delno tudi heavy metala in jazz rock fusiona na britanski način. Njegov izid se je zgodil kmalu po rojstvu morda celo najbolj pomembne skupine v zgodovini progresivnega rocka, a kljub temu še dandanes vseh pet kompozicij na albumu zveni sveže, medtem ko so nekatera besedila dandanes celo bolj aktualna kot pred petdesetimi leti.
Nastanek King Crimson v zaključku leta 1968, na pogorišču komično-eksperimentalne-psihadelične zasedbe Giles, Giles & Fripp, je pomenil uradno rojstvo žanra, ki ga danes imenujemo progresivni rock oziroma art rock, kot so ga takrat poimenovali nekateri glasbeni kritiki. V drugi polovici šestdesetih so z levitvijo Beatlov v njihovo ‘dolgolaso’, eksperimentalno fazo ter pojavom zasedb kot so Frank Zappa in The Mothers of Invention, Pink Floyd, Family, The Moody Blues, Traffic, Soft Machine, Procol Harum in The Nice, če se našteje le najbolj pomembne predstavnike, na področju rock glasbe začele dogajati velike spremembe.
Rock glasba se je z vse večjim eksperimentiranjem ter preseganjem žanrskih omejitev vse bolj otresala dolgoletne, pogostokrat krivične stigme ‘neresne glasbe’ ter se z vpletanjem elementov klasične glasbe in jazza začela ter tudi nekaterih drugih žanrov začela spreminjati v že skorajda umetniško, pogostokrat intelektualno, če že me družbenokritično glasbeno zvrst, ki je poslušalca včasih prisilila k uporabi določenih možganskih vijug, medtem ko so bile določene plošče umetniški izdelki tako po vsebini kot po zunanjosti. V slednjo kategorijo je spadal tudi »In the Court of the Crimson King«.
Publika je bila tedaj večinoma naveličana pogostokrat naivne preprostosti rock and rolla in preproste otožnosti bluesa, medtem ko je psihadelični rock, po zatonu še bolj naivnega hipijevskega gibanja konec šestdesetih, naglo začel izgubljati začetno privlačnost in so po ‘cvetličnem’ optimizmu znotraj britanske rock glasbe začeli prevladovati vse bolj mračni, melanholični, pogostokrat tudi agresivni zvoki, ki so rušili vse do tedaj konvencionalne zvočne forme.
Popolna glasbena svoboda se je tedaj odražala v precejšnji ustvarjalni neodvisnosti in eksperimentalnosti, brez kakšnih večjih pritiskov na skupine s strani založb, medtem ko so bili na drugi strani glasbeniki, ki so poleg stoodstotne profesionalnosti pisali glasbo s srcem in dušo ter ustvarjali dela gigantskih razsežnosti. Na čelu tega eksperimentalne gibanja, ki je naziv dobil prav z izidom »In the Court of the Crimson King« so se nepričakovano znašli King Crimson, ki so bili prepoznani kot začetniki novega glasbenega gibanja. Resda so bili nekateri njihovi ‘rojaki’ kot so Genesis, Yes, Jethro Tull in Van der Graaf Generator starejši vsaj za nekaj mesecev, če ne več, vendar njihovi studijski začetki leta 1968 oz. 1969 še niso odražali kasnejšega, precej bolj kompleksnega, prepoznavnega sloga.
Originalna zasedba King Crimson je bila svojevrsten unikat, sestavljen iz enega pisca besedil, ki je bil enakopraven član, ter štirih profesionalnih glasbenikov, katerih glasbeni stili so bili večinoma utemeljeni na jazzu in klasični glasbi. Njihovi glasbeni vzori so bili poleg jazza v klasični glasbi poznega 19. stoletja in zgodnjega 20. stoletja. Edini rockovski vzor so bili Beatli, katerih dela kot so »Lucy in the Sky with Diamonds« so izvajali na nekaterih zgodnjih koncertnih nastopih.
Tovrstni vplivi veljajo zlasti za Roberta Frippa, kitarskega mojstra in glasbenega genija unikatnih vrlin, ki ni dopuščal nobenih okvirov in omejitev znotraj svoje glasbe, obenem pa je vztrajno ignoriral skoraj vse zunanje vplive. Fripp je z ustanovitvijo King Crimson, ki so v tem zgodnjem obdobju še delovali brez njegove dominance in diktata, temveč so vsi člani enakopravno sodelovali pri pisanju glasbe, odkril in prekoračil vse tedaj poznane meje v rocku, jazzu in klasiki ter iz svojih glasbenih sodelavcev potegnil najboljše vrline.
Fripp, ki je kasneje poleg solo kariere veliko sodeloval z glasbenimi velikani kot so Brian Eno, David Bowie, Peter Gabriel, Peter Hammill, Andy Summers in David Sylvan, če se našteje le nekatere, se je naglo uveljavil kot tisti kitarski genij nevsakdanjih manir, ki se izredno hitro naveliča vsake ponavljajoče glasbene forme, pa naj gre za posamezen rif ali refren. Danes je edini originalni član banda ter med poznavalci eden najbolj spoštovanih glasbenikov v rocku, navkljub svojemu jazzovsko usmerjenemu slogu igranja kitare. Kdor prisluhne njegovi solaži znotraj King Crimson zimzelena »21 Century Schizoid Man«, bo v trenutku spoznal zakaj se je Fripp tako bliskovito izstrelil med najbolj inovativne kitariste na svetu ter zakaj je njegova kitara postala glavni element v glasbi skupine King Crimson.
Tedaj je bil ustanovni član King Crimson tudi legendarni, žal že pokojni pevec in basist Greg Lake, ki je prišel iz skupine The Gods. Poleg petja je Lake obvladal tudi igranje bas kitare, medtem ko se večina strinja, da je Fripp preprečil njegov temeljitejši kitarski razvoj. Morda Lakeovo igranje basa (in kasneje kitare) res ni bilo ravno kdo ve kako impresivno, zlasti ob primerjavi z njegovimi tehnično veliko bolj podkovanimi King Crimson nasledniki na tem inštrumentu kot so bili John Wetton, Tony Levin in Trey Gunn, toda njegov čisti, iskreni in melodični vokal, je bil tista glavna vrlina zaradi katere je bil Lake po mnenju večine King Crimson privržencev najboljši pevec v zgodovini skupine.
Kot kitarist je na svoj račun prišel šele kot član neponovljivih Emerson, Lake & Palmer (ELP) in, za kratek čas, na začetku osemdesetih, kot nadomestni, koncertni član superskupine Asia. Njegova samostojna kariere je navrgla dva studijska albuma na katerih je sodeloval s pokojno kitarsko legendo Garyem Mooreom. Lakeov najboljši vokalni trenutek na ing Crimson prvencu je ujet na epski skladbi »Epitaph«.
Vsestranski ‘zvezdnik’ te zasedbe je bil vsekakor multiinštrumentalist Ian McDonald, ki je poleg igranja saksofona, flavte, takrat revolucionarnega melotrona, preostalih klaviatur in kitare sodeloval pri pisanju vseh skladb na albumu. Obenem je poskrbel za izjemne orkestralne aranžmaje, ki so ustvarili na trenutke skorajda transcedentalno atmosfero King Crimson prvenca in mu poleg prevladujoče distopične temačnosti dodali tudi nekaj ambientalne svetlobe ter topline.
Po njegovem odhodu King Crimson nikoli več niso ujeli tako popolne mističnosti kot jo odseva McDonaldovo igranje pihal in melotrona na njihovem studijskem prvencu. Kasneje je McDonald skupaj z ustanovnim King Crimson bobnarjem Michaelom Gilesom posnel ploščo »McDonald & Giles« (1971) in nato sredi sedemdesetih postal ustanovni član komercialno zelo uspešne mednarodne skupine Foreigner s katerimi je posnel njihove prve tri albume.
Michael Giles, prav gotovo eden najboljših bobnarjev tistega časa, za katerega je Stewart Copeland (The Police, ex-Curved Air) nekoč izjavil, da je bil njegov glavni bobnarski vzornik, je dodal posameznim skladbam na King Crimson prvencu skorajda peklenski ritem. Z vpletanjem jazz elementov (Giles je bil klasičen jazz bobnar, kar je bilo dolgo eno od zlatih pravil za vse bobnarje v tej skupini) v svoje bobnanje in briljantnim delom na cimbalah, je tedaj poskrbel za še en slogovni preskok v tehnikah bobnanja.
Kot najstarejši član banda jim je dal tudi glasbeno zrelost, katera po navadi manjka večini glasbenikov na začetku njihove ustvarjalne poti. Fripp in Giles sta z Michaelovim bratom Petrom, ki je bil basist, že prej sodelovala v »porodni« verziji King Crimson z imenom Giles, Giles & Fripp. Leta 1968 so izdali svojo edino ploščo z naslovom »The Cheerful Insanity Of Giles, Giles & Fripp«, ki je bila sicer psihadelična poslastica, zabeljena z zabavnim ‘monthypytonskim’ humorjem, a hkrati popolna komercialna polomija.
Peter Sinfield, peti član banda, je bil pisec besedil na prvih štirih albumih te skupine, skrbel pa je tudi za grafične koncepte, odrsko razsvetljavo in glasbeno opremo. V bandu je imel podobno vlogo kot Keith Reid pri Procol Harum. Kasneje je ta nekdanji računalniški strokovnjak in ljubitelj mitologije dobil večjo vlogo tudi kot koncertni glasbenik in bandu pomagal na VCS3 sintetizatorju. Nedvomno je Sinfield tisti, ki je s svojo poezijo skupini vdihnil dušo in ji oblikoval podobo. Možakar ni bil le glasbeni vizionar, temveč je bil popolnoma odklopljen od tega sveta ter obseden z novoromantično filozofijo in keltsko mitologijo.
Njegova romantična, fantazijska, mistična in psevdoapokaliptična besedila, ki po duhu še najbolj spominjajo na bližnja srečanja J.R.R. Tolkiena, Williama Shakespearea, Williama Blakea, Edgarja Alana Poeja in Samuela Taylorja Coleridgea, so bile nepogrešljiv del zgodnjega obdobja tega banda. Prav on se je domislil njihovega imena, ki je bila metafora za arabsko poimenovanje srednjeveškega demona Belcebuba (prevod arabske besede Bil Sa Bab se glasi ‘mož z namenom’) ter ena izmed cerkvenih oznak za ‘heretičnega’ srednjeveškega cesarskega posebneža Friderika II. Hohenstaufa. Sinfieldov najboljši prispevek na tem albumu je nedvomno besedilo za naslovno skladbo.
Kompleksnost glasbe na »In The Court of the Crimson King« je izjemna, saj ponuja tako rekoč popolno združevanje najboljših glasbenih prvin: od rocka, jazza do klasike. Za tisti čas je imela plošča soliden zvok, vendar je s kasnejšimi ponovnimi izdajami in zvočnimi obdelavami, zlasti v domeni Stevena Wilsona, ta postal še boljši, bolj svež in skoraj identičen originalnem zapisu. Dolga, zaključna improvizacija na skladbi »Moonchild« se na novejših verzijah plošče končno sliši povsem razločno.
Slogovno so bili King Crimson tedaj za svetlobna leta pred ostalimi sorodnimi bandi, čeprav je to trajalo samo za kratek čas, približno eno leto. Celo njihovi kasneje komercialno veliko uspešnejši vrstniki na čelu z Yes, Genesis in Pink Floyd, so potrebovali kar nekaj časa, da so vzpostavili ustrezno kreativno harmonijo, razvili prepoznaven zvok in se uveljavili na svetovni ravni. Vsekakor pa tedaj ni bilo nobene druge skupine, ki bi na tako popoln način združevala toliko različnih glasbenih elementov, ki segajo od hard rocka, jazza do klasične glasbe poznega 19. stoletja. Nekdo je nekoč izjavil, da če bi Wagner danes še živel, bi gotovo sodeloval s King Crimson. Besedila so bila vsaj tako kompleksna kot glasba sama, predvsem po zaslugi takrat vse preveč spregledanega, danes pa izredno cenjenega Sinfielda, ki je bil tedaj na odru ‘nevidni’, a vselej enakopravni član banda.
Prava bomba na »In the Court of the Crimson King« je že otvoritvena skladba, še danes izjemno udarni in nihilistični, »21 Century Shizoid Man«, ki takoj postreže s celo paleto tedaj popolnoma novih glasbenih dimenzij in po strukturi kitarskih rifov še najbolj spominja na embrionični heavy metal, katerega so nedolgo zatem začeli do potankosti razvijati Black Sabbath. Po osnovni zgradbi je ta skladba fuzija rocka in jazza s precejšnjim poudarkom na razbeljenih saksofonskih aranžmajih.
Po začetnem polminutnem šumenju, ki spominja na oglašanje čajnega piskra na skrajni točki vrelišča, naenkrat eksplodira razbeljen glavni rif, katerega se še dandanes ne bi sramoval noben metalski band. Temu se v isti sapi pridruži Lakeov travmatični, zdigitalizirano zveneči vokal, ki je namenoma speljan skozi efekt, da tako še bolj ustvari vzdušje grozljivo zmaličenega, duhovno razvrednotenega in shizofrenega človeka 21. stoletja, ujetnika lastne duševne matrice. Verz »nothing he’s got he really needs« pomeni, da je nasičen z raznovrstnim korporativnim materialom, medtem ko je na drugi strani popolnoma oropan tistega česar najbolj potrebuje (ljubezni, osnovnih medčloveških odnosov in duhovnosti).
Dekadentni, shizofreni, razvrednoteni svet v katerem odmeva nevrotično vpitje shizoidnega človeka postapokaliptičnega 21.stoletja je najboljši opis vizualizacije te skladbe, ki se popolnoma staplja z izjemno naslovnico albuma. Fripp nastopi s svojo kompleksno solažo, kateri se skoraj istočasno pridruži McDonaldov saksofon in skupaj skladbo stopnjujeta do kompleksnega srednjega dela, kjer bobnar Giles pokaže nekaj svojih najboljših trenutkov na plošči. Ta osrednji del, imenovan »Mirrors«, je najbolj kompleksen in prikaže Frippa v njegovi najboljši luči. Še danes je ta klasika zaščitni znak fenomena imenovanega King Crimson ter je kasneje doživela številne priredbe bolj ali manj znanih izvajalcev.
Edini ohranjeni, manj kot dve minuti dolgi posnetek originalne verzije King Crimson iz njihovega nastopa v Hyde Parku leta 1969
Takojšen preskok iz hladnega, racionalističnega, apokaliptičnega sveta v svetlobo in svet fantazije predstavlja romantična balada »I Talk To The Wind«. Ta čudovita skladba ponuja izreden kontrast glede na predhodnika. Na trenutke psihadelični aranžmaji na flavti, le še izboljšajo čarobnost in mističnost te skladbe, ki po atmosferi še najbolj spominja na kak polnočni zbor Keltov ob Stonehengeu. Za to vzdušje poskrbi zlasti McDonaldova flavta, medtem ko Lakeov ezoterični vokal izžareva izredno toplino, ki se idealno staplja s strukturo te nadvse prijetne, simfonično obarvane balade. Nežni zvoki flavte in melotrona vedno znova poskrbijo, da Frippova značilna kitara v prehodih ne izpade pretirano temačno. Oba inštrumenta delujeta kot nekakšna protiutež proti težkim rifom Frippove kitare in v njihovo glasbo vnašata nepopisno lepoto.
»Epitaph«, postapokaliptična, skrajno melanholična in mračna prerokba ‘zeitgeista’ 21. stoletja, je osrednji (simfonični) ep te plošče. Vrhunsko odpeti Lakeov melanholični vokal, ki odseva resigniranost nad početjem modernega človeka, ki samega sebe peha v uničenje, je nedvomno izstopajoči element te skladbe. To se lahko sliši že znotraj sekcije »March For No Reason«, katera marsikomu še dandanes požene mravljince po hrbtu. Lake s svojim dramatičnim in mestoma skrivnostnim vokalom vedno znova dokazuje, da je bil eden najbolj imenitnih pevcev tistega časa. »Tomorrow and Tomorrow« je trenutek, ko se glavni refren večkrat ponovi, kar naredi skladbo dovolj melodično tudi za nekatere manj zahtevne poslušalce.
Sledi še ena prelepa mistična balada. »Moonchild« je s svojo dolgo improvizacijo v drugem delu skladbe slogovno že nakazoval kam se bo band usmeril v prihodnjih letih, hkrati pa je edina skladba, ki je na albumu vzbudila precejšnje nerazumevanje takratnih kritikov. Mnenja so še dandanes precej deljena. Zadnjih osem minut je namreč popoln studijski odklop v podobi dolge improvizacije z McDonaldovim melotronom in Gilesovimi bobni oz. tolkali v ospredju. To improvizacijo so po lastnih besedah nalašč pustili, da bi vsem založbam in kritikom pokazali kaj je to kreativna svoboda.
Skladba je razdeljena na tri dele. Otvoritveni melodični del je še ena prelepa romantična balada z vživetim Lakeovim vokalom, katera po mračnem in melanholičnem »Epitaph« prinaša ambientalno toplino. Čez čas se prevesi v inštrumentalni »The Dream« in na koncu v ezoterični, nekoliko orientalski »The Illusion«. Teh osem minut je namenjeno daljši improvizaciji na tedaj inovativnem melotronu, kitari in bobnih. Po raznovrstnih zvokih se ozračje spet umiri, zlasti proti koncu, ko nastopi zadnji, orientalski del skladbe imenovan »The Illusion«, kjer prevladuje melotron. Vse tiste, katere motijo daljše inštrumentalne improvizacije oziroma na njih gledajo kot na nepotrebne ‘zvočne vaje’, ne morejo računati, da jim bo ta skladba kot celota kdaj všeč.
Zaključni, retro-romantični srednjeveški ep »The Court of the Crimson King«, ena izmed najbolj prepoznavnih stvaritev v zgodovini skupine, se odpre s pompoznim uvodom »Return of the Fire Witch«. Tu so v ospredju simfonični aranžmaji melotrona in McDonaldove flavte, ki poslušalca ponesejo v črno obarvan fantazijski svet, naravnost na dvorišče škrlatnega kralja, ki se nesmrtno zabava ob spremljanju nastopajočih trubadurjev, vil, čarovnic in ostalih burkačev ter nastopačev. Na dvoru se namreč vse vrti okrog njega.
Melodični glavni motiv se večkrat ponovi, lirično sporočilo pa je vedno drugačno. Band se z zvoki flavte polagoma vrne nazaj. Na zaključni sekciji »Dance Of The Puppets« se glavni melodični refren še nekajkrat ponovi dokler na romantičen način ne zaključi plošče. Ta zimzelen je izšel tudi kot prvi King Crimson single in je poleg »21st Century Schizoid Man« njihovo najbolj znano delo, ki je prav tako skozi desetletja doživelo številne priredbe.
Kričeča naslovnica »shizoidnega človeka našega stoletja«, katerega oči odsevajo brezmejno žalost z asociacijo na Munchov ‘Krik’, ter njegovega antipoda, »škrlatnega kralja« v podobi smejoče se ‘Lune’ s človeškim obrazom in vampirskimi zobmi, na drugi strani ovitka, je nedvomno ena najboljših naslovnic v povesti rock glasbe, čeprav jo spremlja precej žalostna zgodba, saj je njen avtor Barry Godber umrl pri rosnih 24-ih letih zaradi srčnega napada. Na skorajda popoln način združuje glasbeno in likovno umetnost z naprednimi vizijami te skupine. Fripp, ki je aktualni lastnik slike, ko je menda zadnji hip rešil pred propadanjem v ateljeju pokojnega Godberja.
»In The Court Of The Crimson King« je legendarna in danes kultna plošča za vse ljubitelje progresivnega rocka in vodilna med tistimi, ki so postavile temelje progresivnega rocka. King Crimson so se po njenem izidu podali na za marsikoga še danes popolnoma nerazumljiva glasbena področja. Obenem je to ena izmed njihovih redkih plošč, ki jo lahko mirne duše posluša večina ljubiteljev bolj konvencionalnih rockovskih zvokov, saj gre za enega njihovih dostopnejših dosežkov. Hkrati je tudi najboljši možni začetek za vse tiste, ki se šele spoznavajo z njihovo glasbo.
Nepozabna originalna zasedba Fripp, Lake, McDonald, Giles in Sinfield, je sevala izredno ustvarjalno energijo ter popolno glasbeno harmonijo in je bila resnično edina zasedba v zgodovini banda, ki je imela možnost, da bi po svoji prvi plošči postali uspešni tudi v komercialnem smislu. Na žalost je bilo zasedbe konec že v zaključku leta 1969, ko sta šla Giles in McDonald zaradi drugačnih glasbenih vizij po svoje. Kmalu jima je sledil še Lake, ki se je pridružil Emersonu in Palmerju pri stvaritvi Emerson, Lake & Palmer.
Kdove kakšna bi bila prihodnost tega banda, če bi ostali še naprej skupaj, kajti King Crimson še dolgo po odhodu teh treh glasbenikov niso uspeli vzpostaviti stabilne zasedbe, ne glede na številna imenitna glasbena imena, ki so se v sedemdesetih letih zvrstila v tej skupini. Vsaka naslednja King Crimson plošča je bila svojevrstno poglavje zase, vendar nikoli niso povsem uspele ujeti originalne ambientalne magije, čeprav je bil »In the Wake of Poseidon« (1970), njihov drugi studijski dosežek, nadvse posrečen, za nekatere celo pretirano očiten približek.
S kombinacijo misticizma in metafizičnih sporočil (»I Talk To The Wind«, »Moonchild«, naslovna skladba) ter jedko kritiko tedaj že umirajočih, različnih mirovniških gibanj ter napovedujočega razkroja sodobne civilizacije (»21 Century Schizoid Man« in »Epitaph«) so King Crimson združili hrepenenje sodobnega, materialistično utesnjenega človeka po svobodi, ljubezni in samouresničitvi.
Ravno to pa je bila poleg tehnične profesionalnosti posameznikov tista zmagovita kombinacija, ki je osvojila srca vselej izbirčne publike, saj se je za vsakega še tako zahtevnega glasbenega sladokusca nekaj našlo. Kar je le še en dokaz več, da so bili King Crimson (in so še zmeraj) band, ki v svoji glasbi ponuja največ, hkrati pa se ne drži raznih preverjenih glasbenih vzorcev ali trendov ter vedno sledi le lastnemu napredku. V njihovi glasbi oživijo tako paralelni svetovi kot številna glasbena in umetniška gibanja 20. stoletja. Ta legendarni album je živa priča kaj je bila nekoč ustvarjalna svoboda in hkrati večni spomenik njeni lepoti.
avtor članka: Peter Podbrežnik
