Dober teden dni pred prvim nastopom Judas Priest na slovenskih tleh po letu 1991, na festivalu Metaldays 2018 (v četrtek, 26. julija 2018) bo minilo 28 let od dogodkov, ki bi lahko kaj kmalu pomenili tudi konec kariere ene najvplivnejših metal zasedb vseh časov. Zaradi skorajšnjega obiska Slovenije ter precej žalostne in nepričakovane novice, da se iz aktivnega delovanja skupine umika še druga polovica nesmrtne kitarske dvojice skupine, Glenn Tipton – pred dobrim tednom je razkril, da zaradi posledic Parkinsonove bolezni ne zmore več daljših nastopov v živo – se spominjamo, kako so skupino pred skoraj tridesetimi leti s pomočjo ameriškega sodnega sistema kot grešne kozle napadli skrušeni starši umrlih najstnikov. Tako so Judas Priest še do danes eden redkih bendov, ki je barve heavy metala dejansko branil tudi na zatožni klopi.
Poglejmo najprej ozadje zgodbe. Decembra 1985 sta se dva mlada moška po več urah pijančevanja, kajenja marihuane, ob poslušanju glasbe odpravila na lokalno igrišče in se v bizarnem paktu ritualnega umora – samomora ustrelila s šibrovko. 18-letni Raymond Belknap je umrl na mestu nezgode, 20-letni James Vance pa je hudo pohabljen in iznakažen preživel še tri leta. Belknap in Vance sta bila najboljša prijatelja, oba pa sta izhajala iz nestabilnih družinskih in socialnih razmer. Oba sta izhajala iz razbitih družin, bila žrtvi družinskega nasilja, bila sta uporabnika tako alkohola kot drog, šolo sta pustila že zelo zgodaj, odpuščena sta bila iz številnih služb, pogosto pa ju je policija obravnavala zaradi manjših prekrškov. Oba sta že pri mladih letih posedovala več kosov orožja, v zgodnjih najstniških letih pa postala goreča oboževalca skupine Judas Priest.
23. decembra 1985 sta Belknap in Vance v sobi prvega ob kajenju marihuane in pitju piva poslušala plošče Judas Priest, večkrat zapored pa leta 1978 izdano ploščo Stained Class, na kateri so med drugimi skladbe Better By You, Better Than Me, Beyond the Realms of Death in Heroes End. V eni izmed njih sta, kot je kasneje pričal Vance, slišala besede »Do It«, v katerem sta prepoznala poziv k samomoru in spoznala, da sta naveličana življenja. Do konca sta popila pivo, izpod Belknapove postelje vzela šibrovko, se odpravila na lokalno otroško igrišče, kjer se je najprej v glavo z njo ustrelil Belknap, za njim pa še Vance. Slednji je ob strelu trznil in si odstrelili spodnji del obraza, zaradi česar je sicer preživel, a v nadaljevanju prestal mnoge boleče operativne posege, znova postal odvisen od drog in nazadnje umrl 29. novembra 1988.
Belknapovi in Vanceovi starši so v prepričanju, da je za incident kriv heavy metal, konkretneje plošča Stained Class skupine Judas Priest, vložili tožbo proti skupini in njeni založbi CBS. V obtožnem predlogu so sprva trdili, da je bilo besedilo skladbe Heroes End – »Why do you have to die to be a hero?/It’s a shame a legend begins at its end« – poziv k samomoru.
V tožbi so trdili, da pomenljiva besedila, v kombinaciji z neprekinjenim ritmom ter intonacijo glasbe, sprožijo, spodbudijo, pomagajo, napeljejo ali kako drugače navdušijo nad mišljenjem, da je odgovor življenja smrt[1]. Strategija tožnikov se je spremenila, ko so ugotovili, da so sodišča v podobnih primerih odločila, da zaradi ustavnega standarda svobode govora tudi besedila uživajo pravno zaščito[2]. Odvetniki tožnikov so zato zaposlili posebne inženirje, ki so iskali skrita, t. i. subliminalna sporočila v skladbah na albumu Stained Class, ki so ga našli pri Belknapu. S spremenjenim obtožnim predlogom so tožniki uspeli; sodnik Jerry Whitehead je, brez odgovora na vprašanje, ali sporne skladbe zares vsebujejo subliminalna sporočila, odločil, da le-ta niso dejanski govor in jih zaradi tega prvi amandma ne ščiti. Tudi zato, ker imajo posamezniki pravico biti zaščiteni pred neželenim govorom; ker se subliminalnim sporočilom ni mogoče izogniti, nedopustno posegajo v zasebnost posameznika. V zadevi Vance v. Judas Priest je šlo v osnovi za vprašanje odgovornosti proizvoda. Na trg je bil poslan domnevno okvarjen proizvod, ki je povzročil škodo – album Stained Class je povzročil samomor Belknapa in Vancea.
Tožniki so nadalje trdili, da so v več besedilih našli skrita, nazaj obrnjena sporočila, ki jih poslušalec nezavedno razbere, ko se glasba predvaja na običajen način. Verzi »Deliver us/from all the fuss« v skladbi White Head, Red Hot, naj bi denimo v resnici sporočali »Fuck the Lord, fuck you all.«[3] Whitehead je sicer zapisal, da prvi amandma vključuje tudi pravico posameznika, da je svoboden pred vsiljivim govorom, kar je ključnega pomena v primerih, ki vključujejo subliminalna sporočila, za katera posameznik ne ve, da obstajajo, in nima nobene možnosti, da se odloči, ali jih bo sprejel ali se jim bo izognil[4]. Whitehead je pred začetkom sojenja poudaril težke socialne okoliščine, v katerih sta živela Belknap in Vance, a hkrati podvomil, da so bila subliminalna sporočila povod za njuni dejanji. Kljub temu je, v skladu s stališčem civilne sodne prakse zvezne države Nevada, po katerem je sojenje potrebno dopustiti, če obstaja najmanjša možnost, da tožnik s svojim zahtevkom uspe, Whitehead sojenje začel 16. julija 1990. Sodnik je sprejel tudi sporazum med tožbenimi strankami, da bo zadeva obravnavana brez prisotnosti porote.
Avdio strokovnjak tožnikov William Nickloff je po uvodnih govorih obeh strani v sodni dvorani predvajal upočasnjeno verzijo skladbe Better By Your, Better Than Me, v kateri naj bi se večkrat slišalo besede »Do It«. Pevec skupine Rob Halford je bil edini član skupine, ki je med sojenjem tudi pričal in izrecno zanikal, da je skupina na album umestila skrita sporočila, in trdil, da če bi to že res storila, bi nanj umestila sporočila, da naj oboževalci kupujejo več njihovih albumov, ne pa, da se ubijajo. Halford je moral v živo zapeti nekaj verzov sporne skladbe, ob čemer je opozoril na svojo navado, da zadnji zlog besedila poudari z dobro slišnim dihom.
Odvetnik skupin Anthony Pellicano je zatrdil, da je besedna zveza »Do It« zgolj rezultat pevčevega diha in kitarske note. V četrtem, zadnjem tednu sojenja, je Halford med svojim zadnjim pričanjem predvajal posnetke nekaj skladb v obratni smeri, ki jih je posnel med trajanjem samega sojenja. Med njimi je bilo moč slišati stavčne zveze, kot je »I asked her for a peppermint, I asked her to get one«[5], s čimer je obramba hotela dokazati, da so domnevna skrita sporočila zgolj fonetični slučaji.
V zaključnih govorih so odvetniki družine Vance zahtevali 5 milijonov dolarjev odškodnine za duševne bolečine in medicinske stroške, odvetniki družine Belknap pa 1,2 milijona dolarjev odškodnine. 24. avgusta 1990 je sodnik Jerry Whitehead odločil v prid Judas Priest in založbe CBS in svojo odločitev obrazložil, da tožniki niso dovolj preprečljivo, onkraj razumnega dvoma, dokazali, da so bila subliminalna sporočila na album umeščena namenoma ali da so ta sporočila povzročila samomor. Obramba je trdila, da so bile na album skrite besede Do It, vendar je Whitehead odločil, da je bila to zgolj naključna kombinacija pevčevega dihanja in kitarskih efektov. Tožniki so se na odločitev pritožili, vendar je maja 1993 Vrhovno sodišče Nevade potrdilo Whiteheadovo odločitev.
To je bil v ameriški sodni praksi prvi medijsko izjemno odmevni primer, da se je zaradi svoje umetnosti na zatožni klopi znašla glasbena skupina. Vse skupaj je bil seveda zgolj rezultat prepričanja ameriške konservativne družbe, da je heavy metal zlo, katerega edini cilj je kvariti mladino. Judas Priest so dokazali ravno nasprotno, da ima heavy metal namreč povezovalno naravo, kar se je lepo pokazalo tudi na kulturnem in umirjenem protestiranju številnih fenov pred sodno dvorano. Judas Priest si tako zaslužijo globok poklon in status resničnih zastavonoš in braniteljev heavy metala. Defenders of the Faith.
Dogajanje okrog sodnega procesa je dokumentirano tudi v enournem dokumentarnem filmu Dream Deceivers. Zaradi posnetkov hudo iznakaženega Vancea se je potrebno za ogled dokumentarca prijaviti.
Judas Priest bodo na Metaldays 2018 nastopili v četrtek, 26.07.2018.
Na fotografiji: Rob Halford med pričanjem na sodišču
Članek je del avtorjeve magistrske naloge Svoboda izražanja v glasbeni umetnosti.
