Ni dolgo tega, ko je Mikael Akerfeldt, sicer šef “vedno vročih” skandinavskih retro proggerskih nostalgikov in na nesrečo mnogih zaljubljencev v ekstremne veje metala (prezgodaj) metamorforiziranih prog death metalcev Opeth, v enem izmed You Tube video prispevkov, kot velik oboževalec, radostno mahal s svojo novo vinilno kopijo kultnega Van Der Graaf Generator albuma “The Least We Can Do Is Wave To Each Other”. No znatno bolj pretresljivo od Akerfeldtovega kopičenja vinilk, pa je spoznanje, da je dne 06.02.2020, minilo natanko prvih 50. let od njegove izdaje!
“The Least We Can Do Is Wave To Each Other” (RockLine recenzijo lahko preverite TUKAJ) je izšel pri založbi Charisma Records, ki jo je ustanovil takratni Van Der Graaf Generator menedžer Tony Stratton-Smith in edini album skupine, ki se je kdajkoli uvrstil na britansko lestvico petdesetih najbolje prodajanih albumov. Dosegel je 47. mesto.
To je album, ki je”rešil” Van Der Graaf Generator kariero ter jasno usmeril kompasno iglo nadaljnje evolucije skupine. Na njem je skupina, po kriznem obdobju, ko je še pred izidom prvenca “The Aerosol Grey Machine” (RockLine recenzija TUKAJ) razpadla, postavila jasno začrtano ogrodje glasbene vizije in razvojne smernice, ki se jim v nadaljevanju kariere ni več odrekla. Van Der Graaf Generator so postregli tako z avantgardnim albumom močne slogovne tranzicije, ki je bil v tistem času zavoljo svoje eklektičnosti in nenavadnosti tako napreden in navdihujoč, da Van Der Graaf Generator še lepo desetletje ni ujel prav noben glasbeni trend. Nad njim so se navdihovale v drugi polovici sedemdesetih tudi prve punk rock zasedbe, ravno zavoljo atmosferične strašljivosti, pogubne blaznosti, bizarnih vsebin zvočnega čudaštva ter nenehno grmečih in večkrat disonantno zapeljanih vokalnih manevrov Petra Hammilla, od čigar se je učil tudi sam David Bowie.
Skladbe za ta album je večinoma napisal vodja skupine Peter Hammill, medtem ko je za njihovo aranžiranje poskrbela skupina v celoti. Prav tako je Hammill prispeval vso poezijo za album, ta pa se navdihuje nad čarovništvom, apokalipso ter odnosi med prijatelji. Van Der Graaf Generator so s tem albumom brez sklepanja kompromisov silovito udarili, ko so postregli s svežo slogovno slikovitostjo, jedke, brutalne in nad vsem nenavadne zmesi elementov klasične glasbe, jazza in (blues) rocka. S tem so odstrli na široko vrata za razmah žanrske veje imenovane progresivni rock. Roko na srce je v tistem času s takšno eklektičnostjo in avantgardo postregel le prvenec zasedbe King Crimson, to je seveda “In the Court of the Crimson King” (poseben prispevek ob 50. obletnici tega albuma lahko preverite TUKAJ). Genesis so komaj izdali prvenec, ki še ni nakazoval tistega, kar je prinesel tako, kot v primeru Van Der Graaf Generator, njihov drugi studijski album, prav tako so bili to še tisti časi v katerih se Yes še niso popolnoma izvili iz psihadeličnih prijemov začetnega dela svoje kariere. Skratka. Van Der Graaf Generator so se v tistem času, ob King Crimson, s svojim drugim albumom umestili med prve pionirje, ki so orali progresivnorockovsko ledino.
“The Least We Can Do Is Wave To Each Other” je šokanten, a obenem “fatalno” privlačen za slehernega ljubitelja kompleksne ter avantgardne glasbe, saj postreže z izredno razgibanostjo, ter slikovitimi preskoki, kar vključuje npr. na eni strani tankočutno balado Refugees, kjer Hammil v kombinaciji klavirskih aranžmajev in njegovega neverjetno prodornega falseta preprosto briljira v vrsti takšne interpretacije, medtem ko dostavljata skladbi, kot sta White Hammer ter After the Flood točki, ki nagovarjata skrajno neobičajno in za tisti čas z izredno agresivno interpretacijo.
Čeprav gre za drugi album skupine pod imenom Van Der Graaf Generator, ga je skupina priznala, za svoj prvi pravi uradni studijski album. Prvenec “The Aerosol Grey Machine”, izdan septembra 1969, je bil namreč napisan in posnet z namenom, da izide kot samostojni studijski album Petra Hammilla za založbo Mercury Records. Ta založba Petra Hammilla ni želela izpustiti izpod okrilja pogodbe in Van Der Graaf Generator, so zavoljo te blokade in brezizhodnosti takrat za krajši čas celo razpadli. Na srečo, pa so v ospredje stopile pogajalske vrline v jeziku diplomacije taktično odlično podkovanega menedžerja skupine Tonyja Strattona Smitha, ki je vodilno osebje založbe Mercury Records omehčal s predlogom, da izda založba album “The Aerosol Grey Machine” pod imenom Van Der Graaf Generator, v zameno za to ponudbo, pa naj odveže skupino vseh obligacij, ki so jih Van Der Graaf Generator imeli do Mercury Records. To pomeni, da je založba razvezala pogodbo s skupino, ki je takoj sklenila novo s Charisma Records (ta je kasneje pridobila pod svoje okrilje mdr. takšna izvajalca, kot so bili Genesis in Jethro Tull).
Skupina je v času izida prvenca, to je še v septembru 1969, že pričela z intenzivnimi vajami in preizkušanjem novega materiala (v več varietetah, z improvizacijami), kar je potekalo na vsakodnevni bazi. Hammill, ki je napisal praktično vse pesmi, jih je skomponiral do te mere, da jih je lahko samostojno predstavil ostalim članom, bend pa je nato skupaj izpilil aranžmaje. Predvsem sta zelo pomembno vlogo v aranžmajih prevzela na svoja pleča orglar in klaviaturist Hugh Benton ter novo pečeni član, sicer izjemni saksofonist in flavtist David Jackson. Hugh Benton je posedoval glasbeno znanje in ozadje kot cerkveni orglar, prav tako pa ga je v tistem času navduševala moderna francoska klasična glasba, kar se je odlično sporazumevalo z Hammillovim slogom komponiranja. Benton je v tistem času uporabljal orgle proizvajalca “Farfisa”, ki so dale značaju skupine posebno zvočnost.
Otvoritvena “Darkness (11/11)” nosi tak naslov, ker je bila napisana “na Martinovo”, ki pa ga Britanci očitno doumevajo nekoliko drugače, točneje 11.11.1968. V novi (za skupino revolucionarni) preobleki je pridobila na pihalnih aranžmajih Davida Jacksona, saj je ta vnašal v aranžmaje tehniko, katero je povzel od džezista Rolanda Kirka. Med interpretacijo je Jackson namreč večkrat hkrati igral na alt in tenor saksofon (simultano). Skladba “Refugees” je bila ustvarjena za nekdanja Hammillova “cimra” s katerima je delil stanovanje. To sta bila Mike McLean and Susan Penhaligon (to je mogoče razbrati tudi iz verzov “…west is Mike and Susie…”). Peter Hammill je za skladbo “White Hammer” našel navdih v delu “Malleus Maleficarum” (v prevodu “Kladivo čarovnic”), ki sicer dokumentira srednjeveško čarovništvo katerega je takrat ognjevito preganjala inkvizicija. Skladba “Whatever Would Robert Have Said?” nosi referenco na izumitelja Roberta J. Van de Graaffa, ki je izumil generator, po katerem je skupina tudi vzela ime. Skladbo “Out Of My Book” je na klavirju ustvaril David Jackson, zaključil pa jo je s kitaro Peter Hammill. Sklepna točka “After the Flood” posega na polja znanstvene fantastike in mračnih razgledov prihajajoče apokalipse ter popolnega uničenja (glej naslovnico albuma). Navdih črpa iz obdobja “hladne vojne” med ZDA in Rusijo. Razvija se na dvanajst tonski figuri, ki jo je aranžiral Jackson in je prežeta z nenehnimi slogovnimi preskoki ter nizanjem mnogoterih vzdušij.
“The Least We Can Do Is Wave To Each Other” je bil posnet v štirih dneh in sicer v londonskem Trident studiu, točneje med 11.12. in 14.12.1969, pod producentsko taktirko Johna Anthonyja. Skupina, ki je v tistem času z basistom Nicom Potterjem delovala še kot kvintet, je dosegla izredno uigranost in tako je uspela album tudi zelo hitro posneti. Tony Stratton-Smith je skupini zagotovil popoln mir v času snemanja, prav tako pa je skupini prepustil vso umetniško svobodo. Bobnar Guy Evans se spominja, da je bil producent John Anthony “zelo dober organizator” ter da se je zelo hitro “sporazumel” s Hammillovim sicer visoko inteligentnim glasbenim talentom ter izjemnimi sposobnostmi komponiranja. Studio Trident je v tistem času posedoval zelo napredno logistično opremo kar se snemalnih tehnik tiče. Večina albuma je bila posneta z osem kanalno mešalno mizo, za skladbo “After the Flood”, pa so uporabili šestnajst kanalno. Anthony je dodal v uvod skladbe Darkness (11/11) tudi nekaj zvočnih učinkov, ki jih je našel v BBC-jevi zvočni knjižnici. V delu skladbe After the Flood je Hammillov vokal podkrepil z učinki tremela ter distorzije. Gostujoči glasbenik Mike Hurwitz je prispeval čelo za “Refugees”. Poleg Hammila je tudi Banton soavtor te skladbe, čeprav uradno to ni zabeleženo, je pa Banton ustvaril za taisto skladbo aranžma za devetčlanski godalni orkester. Tako je nastala še ena verzija te skladbe, ki je kasneje izšla tudi kot single. Na drugi strani singla je vključena The Boat of Millions of Years, ki je album ne vsebuje. Ker je skupina hitro posnela album, je bilo dovolj časa, da je Nic Potter podkrepil posamezne dele skladb tudi z dodatno električno kitaro.
Ob izidu albuma v februarju 1970, je bil Tony Stratton-Smith nezadovoljen z Anthonyjevo produkcijo. Dosegel je, da je šel album skozi ponovno fazo zvočnega miksa. Tega je opravil Shel Talmy in prvi natis albuma je bil izdan z “osveženim” miksom, s čimer pa si je Charisma Records nakopala ogorčenje skupine. Van Der Graaf Generator so zahtevali ponovni remiks s strani Johna Anthonya, kar je Charisma Records sprejela, Anthonyja pa so Van Der Graaf Generator zadržali ob sebi za produentskim krmilom tudi na prihodnjih izdajah.
Naslovnica nosi posvetilo “L & M, without whom everyone would have been much happier”, kar velja za neposredno kritiko ter bridko izkušnjo, ki izhaja iz časov, ko je skupina sodelovala z Lou Reiznerjem (“L”) ter založbo Mercury Records (“M”). Prvi natis albuma za ameriški trg, ki je tam izšel pod okriljem založbe Probe (hčerinska založba založbe ABC Records), je vseboval drugačno naslovnico, kot za Evropski trg ter ostale dele sveta. Na klasični naslovnici (tudi evropski trg) je upodobljen svet postapokalipse, v njenem ospredju ter levi strani, pa se nahaja del Van De Graaffovega izuma, z upodobljenim očesom, ki vidi vse (oko “Velikega brata”).
Idejo za naslov albuma je skupina vzela iz citata britanskega slikarja Johna Mintona: We”re all awash in a sea of blood, and the least we can do is wave to each other.” (prevod: “Vsi smo preplavljeni z morjem krvi in vse kar lahko storimo je, da pomahamo drug drugemu”).
Poglobljeno recenzijo Van Der Graaf Generator albuma “The Least We Can Do Is Wave To Each Other”, ki jo je za RockLine prispeval Peter Podbrežnik, lahko v celoti preberete TUKAJ!
