Pred štirimi desetletji, dne 14.04.1980, je privekal na svet istoimenski studijski prvenec heavy metal velikanov Iron Maiden. Pot do njega je bila trnova, sam dosežek pa se je ob svojem izidu povzpel celo za eno mesto više od takrat silno vročih Saxon, ki so v tistih časih sicer za zelo kratek čas prevzeli vlogo glavne lokomotive novega, t.i. N.W.O.B.H.M. žanra, saj jih je publika, zlasti zavoljo skupne in zelo uspešne turneje z Motorhead jeseni 1979, že precej bolje poznala, v žepu pa so imeli tudi že prvenec. Saxon, ki so za razliko od znatno bolj modernega kalupa Iron Maiden, gojili svoje sicer hitro, hrupno in udarno izrazoslovje, bolj na tradicijah boogie rocka, bluesa ter rock’n’rolla, so izdali svoj drugi album »Wheels Of Steel« vsega deset dni pred prvencem Iron Maiden.
Preden začnemo razpredati o albumu »Iron Maiden« je vredno prevrteti koledar še za nekaj let v preteklost. Tja v sredino sedemdesetih. Kot je znano je Velika Britanija zapadla v tistem času v znatno gospodarsko recesijo. To je močno prizadelo delavski razred in poslabšalo njegov položaj. Velika brezposelnost je vladala. Prva reakcija in revolt se je zgodil z izbruhom punka, ki je obračunaval z elito skozi jezik eskapizma in nihilizma. No istočasno pa se je v glasbenem podzemlju odpirala na stežaj še ena fronta, na katero pa nihče ni bil kdove kako posebno pozoren in so jo na začetku mediji prav zavestno ignorirali. A ob zatonu punka, ki se je v fokusu popularnosti ohranjal kasneje skozi glasbeni jezik kasnejših new wave in post punk zasedb, je ob koncu sedemdesetih v glasbenem podzemlju dobesedno vrelo. Veliko ljudi je iskalo rešitev v novih življenjskih izzivih, novih priložnostih, s katerimi bi jim uspel veliki met, da ne bi postali žrtve bede, ki je je povzročala recesija. Prav leta 1979 se je mdr. tudi gospa Tatcher vselila v prostore Downing Streeta 10. Na otoku je nastalo kup novih skupin in so se še kar porajale. Punk je ugasnil, je pa bilo mnogo novih nadobudnežev, ki so se preizkušali v drugi glasbeni sferi. Tudi absolutnih glasbenih analfabetov. Bodisi, da niso znali igrati instrumentov, ali pa so jih, vendar zelo, zelo slabo. A punk je nakazal, da je mogoče uspeti tudi z malo glasbenega znanja. Vse je bilo odvisno od zagrizenosti in talenta. Ta struja bodočih glasbenikov pa se je navdihovala nad pionirji rocka sedemdesetih, zlasti tistimi skupinami, ki so, ob komponističnih talentih in znanju, razvijale obilico hrupa. Njen namen ni bilo obračunavanje z rock dinozavri, ki so izumili progresivni rock iz elite dobro stoječega srednjega razreda, kot je to počel punk.
Recenzijo Iron Maiden prvenca “Iron Maiden”, ki jo je nekoč davno tega za RockLine pripravil vselej skrbni Rok Klemše, lahko preberete TUKAJ!
Življenjska neperspektivnost je najbolj prizadela živelj industrijskih mest Velike Britanije. Temu se ni ognil niti mladi gospodič po imenu Steve Harris, ki se je takrat odločil, da ne bo postal nogometaš, pač pa se bo raje posvetil glasbi. Nekaj okoliščin, ki so šle na roke valu prihajajočih skupin pri utemeljevanju novega žanra je vredno izpostaviti. Trije takrat gigantski bendi, poznal jih je namreč cel svet, Deep Purple, Black Sabbath in Led Zepeplin, so se v tistem času otepali s težavami. Prvi so razpadli, drugi so odživeli svoje zlate čase, potem ko so morali odpustiti »nezrelega« Ozzyja, tretji, pa so imeli na ramenih nasploh seštevek nesrečnega spleta okoliščin (osebne tragedije, incident s pretepom v katerega je bil vključen menedžment in bobnar John Bonham, na enem od koncertov na ameriški turneji, droge,…) in so morali drastično zmanjšati svoje aktivnosti. Zavoljo tega se je na sceni odpiral prostor drugim zasedbam. Npr. drugi fronti bendov, ki je bila obče prepoznana na sceni, a se še vedno trudila doseči karierne vrhunce. Od Thin Lizzy, UFO, Judas Priest, Whitesnake, do Rainbow. In nenazadnje, tu je bila še ena skupina, katere popularnost je v tem času eksponentno rasla. Motorhead. Ti so sicer zavestno od prvega dne kariere, vztrajno zavračali sleherno enačenje njihovega rock’n’roll trušča z metalom. Bili so bend, ki je igral hitro, polagal vso energijo na brezmejno hrupnost in se izvedbeno otepal slehernih vzvodov tehnične narave. To je bila edina skupina, ki je v tistem času družila (in druži še danes) pod isto streho punkerje in novo srenjo poslušalcev, ki so jim rekli »mutci« (Muthas). Slednji so namreč poiskali svojo uteho v falangi novih skupin, ki so nastale kot njihovi generacijski vrstniki, vštevši tiste prvega vala, kot mdr. Saxon, Def Leppard, Girlschool, Diamond Head, Angel Witch in seveda Iron Maiden. Z glasbo prihodnosti torej, ki bo v kratkem spremenila svet. Še ena reč je šla tem bendom, pri popularizaciji njihove udarnosti, na roko. Karierni prodor do vrhuncev s strani Motorhead in Judas Priest, ki so leta 1980 izdali albuma »Ace Of Spades« in »British Steel«. Temu je dodal svoje tudi Back in Black avstralskih AC/DC. Treba je dodati še faktor, da so etablirane skupine tipa Uriah Heep, Rainbow, Black Sabbath (konec aprila istega leta so izdali »Heaven And Hell«), Wishbone Ash v tistem času iskale komercialno zvočnost, ki je narekovala višjo vsebnost decibelov distorzirane narave.
Zanimanje menedžmentov, založb in A&R osebja, do struje novih supin je raslo. Oblikovalo se je kup neodvisnih založb (Rondolet, Ebony, Killerwatt, Neat Records), ob že prisotnih EMI, MCA, Polydor, Mercury Records, ki so opirale vrata novemu slogu. V tem času je bilo težko priti do pozicije, da bi z heavy metalom, ki je bil takrat novorojenček lahko vzbujal večje zanimanje. Mediji preprosto niso gojili zanimanja za glasbeno podtalje. K sreči je bil drugačnih misli Neal Kay, ki je na prizorišču Bandwagon Heavy Metal Soundhouse v Londonu, organiziral koncertne nastope skupin brez pogodb z založbami, pred cca 100 fanatičnimi mutci, obenem pa ,kot DJ, poskrbel za radijsko predstavitev te nove glasbe.
To prizorišče so obiskali decembra 1979 tudi Iron Maiden. A preden pridemo do njihovega prvenca je vredno položiti še nekaj podrobnosti na čas poletja 1978. Takrat so se Iron Maiden nahajali v postavi Steve Harris (bas kitara), Dave Murray (kitara) in Doug Sampson (bobni). Fantje so pridno vadili in pisali glasbeni material, pri čemer je posegal Harris tudi po vlogi vokalista, ki ga skupina takrat ni imela. Harris je Murraya želel v ekipi že prej, a mu je bend zaradi povratnega revolta takratnih članov zasedbe, celo za nekaj časa razpadel. Potem je prišel november 1978, ko je legendarni Paul Samson v Red Lions Pubu kraja Leytonstone povezal Harrisa z možakarjem, ki je slišal na ime Paul Di’Anno. Ta se je po uspeli avdiciji priključil ekipi na mestu vokalista. Iron Maiden so v tistem času torej delovali kot kvartet pri čemer je bil Murray tako dober kitarist, da mu je bilo težko najti enakovrednega ali boljšega pajdaša. Harris je imel v viziji vseskozi v ekipi še enega kitarista, a je bila večina kandidatov zavoljo Murrayevih kvalitet, preprosto preveč frustriranih, da se priključi skupini. Bend se je tako, po tem kar je slišal od skupine V1, ki je posnela svoj prvi demo in jo je vodil nekdanji vokalist Iron Maiden Dennis Wilcock (mož, ki je prvi prišel na idejo o Eddie-ju, in mož, ki bo mnogo let kasneje tožil skupino zavoljo avtorskih pravic, a to je druga štorija), odločil da še sam posname tam svoj demo. Pisala sta se 30.12. & 31.12.1978, ko so Iron Maiden položili na trakove skladbe Iron Maiden, Invasion, Prowler in Strange World. Bend je komaj napraskal 200Ł, kolikor jih je želel Mike Kemp, lastnik Spaceward studia, kjer je bil posnet demo. Iron Maiden so izbrali štiri skladbe, ki so jih po Harrisovih besedah v tistem času Iron Maiden najbolj prepričljivo izvajali na odrih. Na tak način so se želeli v največjem možnem loku izogniti naknadnemu nasnemavanju in olepšavam, kajti kot povedano. Bili so brez denarja. Vsi štirje demo posnetki, so bili torej odigrani v svoji veliki večini v prvem poizkusu. Spaceward studio je po besedah Murraya, kasneje želel zaslužiti še dodatnih 50Ł, da bi »polepšal« surovi zvok izvirnikom. Iron Maiden tega denarja niso imeli, a so v studiu brez njihove vednosti vseeno lotili zvočnih popravkov, kar je bend silno presenetilo in šokiralo. Iron Maiden so se s tem sprijaznili. Vzeli so torej s seboj tisto, kar so imeli takrat pri roki. Še nekaj. Čeprav na izdaji ni uradno zabeleženo, je s skupino pri snemanju sodeloval še peti član, to je Paul Cairns, ki je prišel naravnost iz zasedbe Mad Mac, a ni prav dolgo zdržal v ekipi.
Pa smo znova pri Nealu Kayu. S tem posnetkom, je nedolgo zatem Harris prišel do Neala, točneje s kopijo kasete. Ta je v navdušenju nad slišanim, kmalu pričel močno popularizirati skupino. Mdr. je vodil tudi svojo Soundhouse lestvico in Prowler je tam kmalu zavzel prvo mesto. Istočasno je zelo dobro funkcionirala Nealova naveza z Geoffom Bartonom iz revije Sounds (Barton piše danes za Classic Rock), pri kateri je Geoff Barton prvič uporabil izraz »New Wave Of British Heavy Metal«, potem ko si je v maju 1980 ogledal skupni nastop Samson, Iron Maiden in Angel Witch. V teh manevrih Kaya, pa tudi Bartona, je dobro ime o skupini doseglo Roda Smallwooda, ki je prav tako prejel kopijo kasete z demo posnetki skupine. Ta je vzel skupino pod okrilje svojega menedžmenta, ki ga je kasneje poimenoval po eni od Iron Maiden skladb (Sanctuary) ter dušebrižno odbrzel do vodilnih pri založbi EMI Records, kjer jih je prepričal, da sklenejo pogodbo s skupino.
V času, ko je bend čakal na uradno sklenitev pogodbe z EMI Records, so se fantje odločili, da demo nastal v Spaceward studiu, izdajo v samozaložbi. Preprosto, povpraševanje po slehernem nosilcu je bilo na Iron Maiden koncertih izjemno in feni preprosto niso mogli doumeti, da bend še nima niti enega nosilca svoje glasbe v rokah, ki bi ga lahko oboževalci kupili. Svoj prvi uradni posnetek so poimenovali »The Soundhouse Tapes«, na njem pa so našle prostor skladbe Iron Maiden (A- stran) ter Invasion in Prowler (obe na B-stani sedem-inčnega vinila). Naklada je bila omejena na 5000 kopij, od tega jih je 3000 pošlo že samo s prednaročili (po pošti). Zanimanje za to izdajo je bilo tako močno, da sta trgovini HMV in Virgin Records naročili skupno 20.000 kopij, a je bend po besedah Smallwooda, skupina želela ostati zvesta svojim pravim oboževalcem, pa čeprav bi lahko Iron Maiden zaslužili s ponatisi že takrat prav lepe vsote. Počakali so torej na izdajo prvenca.
Še pred podpisom pogodbe z EMI Records decembra 1979, pisal se je natanko 14.11.1979, so se Iron Maiden znašli na oddaji »The Friday Rock Radio Show« (za Def Leppard, Samson in Praying Mantis, kot četrta skupina po vrsti v seriji oddaj, ki so se takrat komaj začele predvajati na BBC-ju). Tam so izvedli skladbe Iron Maiden, Running Free, Transylvania in Sanctuary. Ob Murrayju je igral takrat kitaro pri Iron Maiden Tony Parsons, ki pa se je po treh mesecih sodelovanja, od skupine poslovil. Že takrat je Murray skušal k Iron Maiden spraviti svojega kolega iz šolskih klopi Adirana Smitha, a je ta zavoljo obligacij do njegove takratne zasedbe Urchin, v njej tudi obstal. Harris se je tako obrnil k Dennisu Strattonu, potem ko si je ogledal njegov nastop s skupino Remus Down Boulevard. V tem času je prišlo še do ene rokade v postavi. Doug Sampson je skupino zapustil zavoljo izčrpanosti in krhkega zdravja. Na njegovo mesto je 26.12.1979 vskočil Clive Burr, ki ga je Harrisu priporočil prav Stratton. Clive Burr je bil brez pravega dela, torej še celo leto potem, ko je konec leta 1978 zapustil Samson. Tam pa ga je zamenjal prav Thunderstick, ki je igral prej tudi za Iron Maiden.
Bend je v januarju 1980 odšel v studio Kingsway, ki je bil nastanjen v zahodnem delu Londona, kjer je začel snemati studijski prvenec. Zavoljo promocijskih aktivnosti, pa si je rezerviral dva tedna za izvedbo enajstih koncertov. 10.02.1980 so Iron Maiden nastopili v oddaji Top of The Pops, kjer so odigrali Running Free. Kot drugi v povesti te oddaje, so uspeli doseči to, da so lahko skladbo izvedli v živo. Pred njimi je to uspelo leta 1972 le še The Who. Njihov pogoj je bil že na začetku, ko so sklepali podpis pogodbe z EMI Records, da v kolikor se zgodi, da prejmejo povabilo na »Top Of the Pops«, nastopijo tam le v primeru, da se jim omogoči pogoje pravega koncertnega nastopa, to je brez slehernega imitiranja na zvočnem posnetku. V tem času je pa je EMI Records, dne 15.02.1980 izdala tudi kompilacijo »Metal For Muthas« na katero so uvrstili Iron Maiden skladbi Sanctuary in Wrathchild, posnetih v verziji kvarteta, to je še z Dougom Sampsonom na bobnih. Izid kompilacije, s katero so pri založbi »tipali« tržišče, je postavil temelj turneje na kateri so se predstavile skupine na kompilaciji. Vseh zasedb je bilo kasneje kar 22. te so nastopale pred Motorhead, Samson in Saxon, ki so bili izmenjaje izbrani za glavne nosilce posameznih koncertov turneje. Iron Maiden so nastopili na uvodnih enajstih koncertih te turneje, ki se je začela 01.02.1980. V času turneje, je dne 08.02.1980 izšel prvi single za skladbo Running Free, ki je dosegel 34. mesto najbolje prodajanih singlov Britanske lestvice. Po turneji so Iron Maiden še istega februarja opravili zadnje mikse novega albuma v studiu Morgan, na severu Londona.
Skupina je imela nekaj težav pri izbiri producenta. Najprej je še decembra 1979 odslovila Guya Edwardsa, ker ni bila zadovoljna s preveč »umazanim« zvokom. Prav tako se ni ujela z The Sweet kitaristom Andyjem Scottom, ki je silil Harrisa, da naj odigra svoje linije na bas kitari s trzalico. Čeprav je na albumu citiran kot producent Wil Malone (mož je pred tem pomagal v studiu Black Sabbath pri aranžiranju skladb), tudi z njim Iron Maiden niso bili zadovoljni in so nezainteresiranega zvočnega inženirja taktično zaobšli tako, da so se sami ukvarjali s finalizacijo zvoka albuma. Zvok zadržuje surovost, prvinskost, izraža nepokorščino, agresijo, izraža rojstvo nove težke glasbe, ki je izšla iz težkih časov za nove čase. Čeprav Iron Maiden, torej niso nikdar bili povsem zadovoljni z zvočno podobo prvenca, pa je ravno ta zavoljo takšnega zvoka, kvečjemu pridobil na simpatijah oboževalcev skupine. Četudi zvok reflektira neko sorodnost nastajanja glasbe v času, ko je robantil po planetu punk, Harris odločno zatrjuje, da je bend v tistem času preziral prav vse, kar bi bilo kakorkoli povezano s punkom. Oh in mimogrede. Martin Birch, ki ga je želela skupina že takoj na prvencu, je bil v tem času preko glave zaposlen z Black Sabbath albumom »Heaven And Hell«. Kot je znano je Birch pristopil k sodelovanju s skupino na naslednjem albumu.
Za besedila Running Free, prvega singla albuma Iron Maiden, je Di’Anno povedal, da je sporočilo zelo avtobiografsko. Je refleksija na čase, ko je bil punkovski pobalin. Čeprav namiguje besedilo na to, da preživi šest dni v losangeleškem zaporu, odzvanja ta verz preroško, saj je leta 1991 Di’Anno pristal natanko tam, Na prvencu velja Running Free za eno najbolj tradicionalno zasnovanih rockovskih skladb, ki mu dodaja Di’Anno še posebej poudarjeno punkovsko noto. Posnetek B-strani singla Running Free, to je skladba Burning Ambitions, izvira iz časa, ko so se Iron Maiden nahajali v verziji kvarteta in je bobnal zanje Doug Sampson. Zanimivo pri tem je, da so Iron Maiden za japonski trg ubrali kanček drugačno potezo. Za single so izbrali Prowler, Running Free verzijo singla za evropski trg, pa vtaknili na B-stran. Tudi naslovnica singla je bila drugačna za japonski trg. Izbrali so kar cenzurirano verzijo evropske verzije naslovnice singla Sanctuary.
Skladba Sanctuary je bila izbrana za drugi single prvenca. Ta je izšel 23.05.1980. Opremljen je s kontroverzno naslovnico. Kasnejšo cenzuro le te, naj bi predlagal sam Rod Smallwood založbi EMI Records, saj je prefrigano menil, da bo to medije še bolj vzpodbudilo k preusmerjanju pozornosti mas na single. Po Smallwoodovih besedah je na naslovnici upodobljena premierka vlade Margaret Tatcher, ki jo je med trganjem Iron Maiden plakatov z zida, zalotil sam Eddie in ji sodil z bodalom. Originalna verzija sedem-inčnega singla vsebuje na B-strani koncertni verziji skladb Drifter in I’ve Got the Fire (priredba Montrose izvirnika), obe pa sta bili zabeleženi na koncertu skupine, dne 03.04.1980 v klub Marquee. Verzija singla za nizozemski trg je razširjena. Na A-strani vsebuje tudi koncertno verzijo Prowlerja, prav tako iz Marqueeja, obenem pa naslovnica ni cenzurirana in obraz nebogljene uniformirane ženske dejansko na moč spominja na Tatcherjevo. Po nekaterih virih naj bi Sanctuary, čeprav se pod njeno avtorstvo podpisujejo Harris, Di’Anno in Murray, napisal kitarist Rob Angelo, sicer nekdanji član skupine v letu 1977, ki pa naj bi se kasneje odrekel avtorskim pravicam, v zameno pa prejel plačilo v vrednosti 300Ł. Dodajmo še da verzija »Iron Maiden« album za evropski trg ni vsebovala te skladbe, za ameriški pa jo je. Leta 1998 je doživelo prvih devet albumov remasterizacijo in ponoven izid. Novo izdana verzija prvenca vsebuje tudi Sanctuary, obenem pa je tisti »popačeni« srh vzbujajoči Di’Annov vzklik v ponovitvi sklepnega verza Phantom Of the Opera »… you torture me back at your lair…«, tik pred pričetkom instrumentala Transylvania, na novo izdani verziji izrezana (to velja tudi za izdajo slikovnega vinila, ki pa ne vsebuje Sanctuary).
Album odpre skladba Prowler. Agresivno! Murray uvodoma predstavi svojo pronicljivo idejno dinamiko, ko okrasi rif z vah-vahom in komad sam po sebi deluje v tistem času definitivno, kot nekaj kar nihče na planetu do tistega dne, še nikoli ni slišal. Di’Annovo besedilo je v tej skladbi seveda otročje ter nosi mero lucidnega stripovskega mačizma. Po Di’Annovih besedah pripoveduje Prowler o bestialno razuzdanem moškem, ki išče spolno potešitev. Skladba Remember Tomorrow, komad izredne gradacije med kitico in refrenom, opisuje po Di’Annovih besedah njegovega dedka, ki je bil diabetik in je pri operaciji sprva izgubil prst, potem nogo, nato pa se vdal v usodo. Nekaj podobnega je odneslo v sveta lovišča tudi nekdanjega maršala SFRJ, ki je preminil v ljubljanskem kliničnem centru, manj kot mesec dni po izidu prvenca Iron Maiden.
Charlotte The Harlot je ena redkih Iron Maiden skladb celotne kariere, ki v avtorskem oziru v celoti pripadajo Murrayu. Gre za prvi del sage o punci, ki je našla naslov stalnega bivališča v bordelu in prodaja svoje telo, obenem pa obstaja vselej nevarnost, da boš pogubljen, če se zaljubiš vanjo, ker je to »femme fatale«. Izredno udaren komad prvenca, ki po sanjavi Strange World, pripravi poslušalca za veliki finale albuma. Tega prinaša seveda sklepna naslovna skladba Iron Maiden. Brez te skladbe si ne gre predstavljati niti enega koncerta skupine v vseh letih obstoja. Kaj šele Eddieja, ki bi brez te skladbe izgubil ves svoj smisel.
Iron Maiden prvenec je zanimiv z več pogledov. Je preprosto povedano unikat časa v katerem je bil ustvarjen. Čeprav je Harris povedal, da je bend preziral vse kar je bilo vezano na punk, se tega elementa album ne more otresti, obenem pa mu daje prav ta element duh brezčasnosti, kar ga nasploh naredi na moč posebnega. Ne glede na to, da je Harris hitro vzljubil teatralno komponiranje, kjer se ritem večkrat zamenja in poskakuje vzdušje v dinamiki menjanja vodilnih fraz in harmonij odpeljanih v tercah, je Di’Annova punkovska energija na albumu vseprisotna. Harris je bil od nekdaj fasciniran nad deli progresivnorockovskih skupin, kot so Genesis, Yes, Jethro Tull, obenem se je navdihoval nad deli Uriah Heep, Wishbone Ash, Nazareth, Nektar, UFO, Deep Purple, Thin Lizzy.Na skladbi Phantom of the Opera dostavijo Maiden tip komponiranja, ki se je kasneje izpopolnjeval in zrelostno rastel skozi Harrisove Killers, Hallowed Be Thy Name, To Tame A Land, Rhyme Of The Ancient Mariner, Alexander the Great, da bi dosegel svoj progresivni vrhunec v nepozabnem epu Seventh Son Of A Seventh Son. Phantom of the Opera je nekakšen izvorni kalup tega Harrisovega pristopa. Tu je tudi Transylvania. Izvrsten instrumental poln drame, ki je dobil svoje nadaljevanje tudi na studijskem nasledniku »Killers« (Genghis Khan) in so ga za časa albuma »Horror Show« priredili mnogo let kasneje Iced Earth.
Di’Anno si je od začetka pridružitve k Maiden, izbojeval vrsto nedotakljivosti. Lahko si je privoščil vse. Nosil je kratko pričesko, oblačil se je lahko praktično v karkoli, prav tako pa je prepeval in izbiral po lastni volji vokalne linije, kot so mu bile po godu. Nihče mu ni ugovarjal. Tako je ob svojem pregovornem pobalinstvu kmalu postal nekoliko ošaben in po navedbah Strattona, ki ni užival takšne imunitete in so mu bili za razliko od pevca dnevi šteti, je Di’Anno takrat trpel tudi za krizo osebne identitete. Po navedbah Strattona, je lahko Di’Anno v nekem trenutku koncerta pričel prepevati, kot Sting iz The Police, že v naslednji minuti, se je na odru pojavil s klobukom, ki je simboliziral takratno SKA gibanje (Britanci mu pravijo »pork pie hat«, saj spominja na mesno pito – sicer tradicionalno britansko kulinarično jed).
Razkol, ki je polagoma rasel med pevcem in ostalimi v ekipi, je postajal stvarnost, ko si je takrat že kar konkretno naduti Di’Annno drznil dražiti Judas Priest, ki so v marcu vzeli na britanski del turneje Iron Maiden, da jih bodo Maiden na koncertih “odpihnili” iz odra. Mesec dni prej, to je v času koncertov “Metal for Muthas” turneje, je po besedah Strattona, Di’Anno pritiskal na skupino, da odpove enega od svojih nastopov, zavoljo pevčevega vnetega grla. Iron Maiden niti pomislili niso, da bi slučajno razočarali svoje oboževalce in so koncert izvedli brez Di’Anna, pri čemer je vokale prevzel Steve Harris. Med koncertom je Di’Anno s strani odra nemo opazoval svoje tovariše, Stratton pa se spominja njegovega srepega pogleda, iz katerega so ves čas bliskale strele. Dennis dodaja, da si Di’Anno potem takšnih manevrov niti v sanjah ni več privoščil.
Za razliko od Di’Anna, pa se je moral Stratton zavoljo drugačnih glasbenih pogledov, kmalu posloviti od Iron Maiden. Svoj zadnji koncert za Maiden je odigral 13.10.1980. Nekega večera, v času snemanja prvenca, se je primerilo, da sta Stratton in inženir Martin Levan, ostala v studiu še dolgo potem, ko so ostali odšli domov. Stratton je prišel na idejo, da na lastno pest in brez soglasja preostalih tovarišev v ekipi, »oplemeniti« skladbo Phantom of the Opera z dodatnimi šest-strunskimi aranžmaji, prav tako pa je dodal dodatne zborovske vokalne harmonije, ki so na moč spominjale na stil The Queen skladbe Bohemian Rhapsody. Poteza, zaradi katere je Harrisu, kot Smallwoodu, osivelo nekaj (dragocenih) las. Sicer je Dennis odstopal od preostalih članov skupine tudi po letih. Bil je nekaj let starejši, poslušal pa je tudi »mehkeje« zveneče skupine ameriškega tržišča tipa Styx, REO Speedwagon, Eagles, kar seveda ni šlo v kontekst skupine. Harris dodaja, da je pričel opažati, kako Stratton na koncertih znatno bolj uživa ob izvedbi Strange World, kot npr. v skladbah Prowler ali Iron Maiden.
Iron Maiden so se v marcu tega leta pojavili kot predskupina na britanskem delu Judas Priest turneje, ki so predstavljali svoj komercialno prebojni »British Steel« album. Zanimivo je, da sta albuma »British Steel« in »Iron Maiden« izšla na isti dan!
Prvenec Iron Maiden se je ob izidu na lestvici Velike Britanije zavihtel do 4. mesta. Na britanski lestvici najbolje prodajanih plošč je preživel kar 15. tednov! S strani kritikov je bil odlično sprejet. Njegova vsebina je brezčasna in s svojo, za tisti čas revolucionarno podobo ter unikatno karizmo, tlakuje pot razcvetu in razvoju metala skozi osemdeseta leta. V tem oziru velja za enega elementarnih oziroma temeljnih albumov, po katerem se je zgledoval v prihodnosti metal.
