Založba: Giant Electric Pea
Datum izida: 19. 5. 1998
Produkcija: Spock’s Beard
Dolžina albuma: 56.22 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.0/10
»The Kindness of Strangers« je bil tretji studijski dosežek ameriških progrockovskih revitalistov Spock’s Beard, ki so bili v drugi polovici devetdesetih poleg švedov The Flower Kings vodilni predstavniki t.i. tretjega vala progresivnega rocka. Ambicioznemu kvintetu pod vodstvom genialnega pevca in multi-inštrumentalista Neala Morsea ni nikoli manjkalo zanimivih idej ob hkratnem oživljanju simfoničnega progresivnega rocka iz njegovih zlatih časov.
Po dveh zelo močnih studijskih albumih, ki so utrdili njihov sloves progrockovske velesile, je bil »The Kindness of Strangers«, ki je izšel leta 1998, logično nadaljevanje skladateljskega in aranžerskega razcveta ‘spockobradcev’ na predhodniku »Beware of Darkness« (1996). Vsaj polovica del na tem imenitnem albumu dandanes spada med obvezne koncertne standarde ter njihove najbolj priljubljene stvaritve. Eno izmed glavnih ‘orožij’ Spock’s Beard so bile vselej mogočne vokalne harmonije, saj Neal ni bil edini talentirani pevec v tej skupini in je imel enakovrednega vokalnega partnerja v bobnarju Nicku D’Virgiliu, ki se je kasneje prav tako izkazal kot nadarjen multi-inštrumentalist. Nick je Neala po njegovem odhodu leta 2002 zelo uspešno nasledil kot glavni vokalist.
Že uvodna kompozicija »The Good Don’t Last«, prva izmed treh epskih kompozicij na »The Kindness of Strangers«, poslušalca očara s skorajda popolnim, izredno harmoničnim združevanjem eklektičnosti, kompleksnosti in melodičnosti. Spock’s Beard nikoli niso skirvali številnih vplivov legend progresivnega rocka na čelu z Genesis, Yes, Gentle Giant, Kansas in King Crimson ter tudi nekaterih klasičnih rockovskih skupin kot so Deep Purple in Beatli, vendar so obenem tovrstnim vplivom vedno dodali lastne artistične prvine.
Tudi »In The Mouth of Madness«, ki je pravcati vrtiljak različnih stilov in kjer, razen Nealove kamelonske vokalne predstave, navdušijo predvsem klaviaturske vragolije v režiji genialno-norega Ryoja Okumotoja, je dandanes že ‘ponarodel’ med ljubitelji ‘spockobradcev’. »Cakewalk On Easy Street« v ovoritvenem delu vsebuje tudi ščepec jazz rock fusiona, ki je bil vedno blizu kitarskemu mojstru Alanu Morseu, Nealovemu mlajšemu bratu, ki je dandanes edini preostali ustanovni član.
Romantična balada »June« se je naglo uveljavila kot nekakšna neuradna himna skupine, ki ima za ‘spockobradce’ podoben status kot ga ima »Lady In Black« za Uriah Heep ali »Dust in the Wind« za Kansas, s to pomembno razliko, da sta Nealovo besedilo in ambient precej bolj vesela od obeh omenjenih rock klasik. Pri bodrilnih vokalnih harominjah ni mogoče prezreti vplivov Yes. »Strange World«, kjer vnovič navduši Nealovo vokalno kameleonstvo, je nekoliko udarnejši dosežek na katerem je moč zaznati tudi nekaj hardrockerskih vplivov.
Le malo Spock’s Beard stvaritev je med njihovi privrženci doseglo takšen ikonični status kot čudovita epska pusutolovščina »Harm’s Way«. Slednjo je Neal v živo večkrat igral tudi, ko že zdavnaj ni bil več član svoje originalne skupine. Veličastni uvodni inštrumentalni del nekoliko spomni na Kansas, medtem ko je bodrilni, zmagoslavni refren eden izmed Nealovih najboljših tovrstnih podvigov. S tem pa briljantnih dosežkov na »The Kindness of Strangers« še ni konec.
Na koncu albuma se namreč nahaja »Flow«, še ena imenitna epska avantura razdeljena v tri sekcije. Tu je Nealu pri pisanju besedila, v katerem bo marsikdo že zaznal zgodnje ‘zapredke’ multi-inštrumentalistovega poznejšega krščanskega zanosa, pomagal Tony Ray. Sodelovanje z zunanjimi pisci besedil in glasbe je za Spock’s Beard po letu 2003, ko v bandu ni bilo več Neala, sicer postala ustaljena praksa. Uvodna sekcija »True Believer« na trenutke spominja na bližnje srečanje med Gentle Giant in Genesis, vendar na takšen način, da band tovrstne vplive dobro začini s popolnoma samosvojimi aranžerskimi idejami. »A Constant Flow of Sound« je osrednja sekcija, ki je polna kontrapunkntih ritmičnih variacij v režiji dvojca D’Virgilio/Meros, briljantnih simfoničnih aranžmajev, eklektičnih kitarskih pasaž in briljantnih vokalnih harmonij. Slednje so bile vedno glavna odlika te vselej ambiciozne skupine. Svečano in obenem nostalgično obarvana zaključna sekcija »Into the Source« je po Nealovi vokalni zaslugi in zaradi Alanovih subtilnih kitarskih pasaž polna zmagovitega elana, kar je preizkušena forumla’, ki jo je starejši ter bolj razvpiti od bratov Morse v svoji karieri kar nekajkrat ponovil.
»The Kidness of Strangers« je še utrdil sloves Spock’s Beard kot enega izmed dveh glavnih stebrov popularizacije tretjega vala progresivnega rocka, kar pod taktirko takšnega skladatelja in glasbenika kot je Neal Morse ni bilo nobeno presenečenje. »The Kidness of Strangers« ni najbolj ambiciozen dosežek ‘spockobradcev’ iz Nealove ere, vendar je zagotovo eden izmed najbolj uravnoteženih in odlična vstopna točka za vse tiste, ki še ne poznajo njihovega lika in dela.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The Good Don’t Last (10:02) :
– a) Introduction
– b) The Good Don’t Last
– c) The Radian Is
2. In the Mouth of Madness (4:44)
3. Cakewalk on Easy Street (5:01)
4. June (5:26)
5. Strange World (4:18)
6. Harm’s Way (11:03)
7. Flow (15:48) :
– a) True Believer
– b) A Constant Flow of Sound
– c) Into the Source
Zasedba:
Neal Morse – vokal, klavir, sintetizatorji, akustična & električna kitara
Alan Morse – kitara, čelo, Mellotron, spremljevalni vokal
Ryo Okumoto – Hammond, Mellotron
Dave Meros – bas kitara, spremljevalni vokal
Nick D’Virgilio – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
Sodelujoči glasbeniki:
Eric Brenton – violina na skladbi št. 1
Jackie Suzuki – violina na skladbi št. 1
Melissa Hasin – čelo na skladbi št. 1
Tom Tally – viola na skladbi št. 1
