Lokacija: Graz (Gradec) / Schloßbergbühne Kasematten / Avstrija
Datum: ponedeljek, 05.08.2019
Graz je tokrat vnovič dokazal, da se metalcore v Avstriji lahko prodaja. Celo na ponedeljek se je kar vrstilo tujih registrskih tablic in kopice zmedenih tujcev, ki so do lokalnih prebivalcev vsi pristopali z istim vprašanjem: »Wait, the concert is up there?!« Horde oboževalcev (dvorana ima namreč kapaciteto za kar 2700 ljudi) se je poganjalo na Graški grad po ozkih stopnicah, kjer se težko srečata dve osebi. Pred samo dvorano pa kopica ljudi s transparenti »Need ticket«.
Noč sicer bolj avstralske metalcorovske blaginje so sicer pričeli vedno bolj znani Japonci Crystal Lake, ki od leta 2016 »pustošijo« po Evropi in se vračajo že tega novembra znova v Evropo, kot glavni nosilci turneje imenovane »Never say die!«. Uradno gre le za tričlansko skupino, ki jo sestavljajo pevec Ryo Kinoshita, YD in Shinya (oba na kitari). Vsem trem pa nudijo za izpeljavo koncertov stalno oporo oziroma podporo japonska bobnarska legenda Gaku in basist Bitoku.
Klasično japonsko perfekcionističen, a hkrati spontan nastop, je enigma za mnoge. Sinhronost na odru med člani ekipe je fantastična, kot tudi komunikacija s publiko, kar je že v uvodnih točkah pripravilo publiko, da se je postrojila v circle pit, wall of death ter crowd surfing. Občinstvo ni mirovalo niti za trenutek, navkljub dejstvu, da jih večina ni niti vedela koliko in kakšni bendi bodo nastopili pred Parkway Drive. Kot skupina se Crystal Lake vidno razvijajo, saj kljub temu, da je bil to že od društva Touhou kar 19. ogled njihovega nastopa. Poznavalec nima občutka, da gleda isti show, za razliko od mnogih drugih, uveljavljenih in znatno večjih skupin.
Crystal Lake so v živo do potankosti ujeli energijo izvirnikov na izdanih albumih. Tudi v zvočnem oziru, kar zgolj potrjuje vso veliko marljivost skupine in že kar pregovorni japonski perfekcionizem. Obiskovalci so po koncertu masovno kupovali njihove albume.
V zelo razgreto publiko so se s svojo koncertno minutažo za tem kot prvi Avstralci tokratnega večera vmešali Thy Art Is Murder, ki so oder zavzeli z mero entuziazma, ki se ga da primerjati z entuziazmom družinskega očeta, ki mora ob šestih zjutraj vstati, da pelje na sprehod družinskega psa, za katerega se njegovim otrokom ne ljubi več skrbeti. Bend je vzbujal občutek, kot da pristopa do izvedbe z zavoro. Nastop z zelo malo premikanja in energije s strani pevca Chrisa “CJ” McMahona z »zabavno« odrsko opravo, za katero se ne bi bilo čuditi, če si jo je prilastil iz garderobne omarice našega Magnifica, publike ni ravno navdušil. Vendar je ta občutek medlosti v zadnjem delu koncerta naposled le zbledel, ko so Thy Art Is Murder le polagoma pritisnili na plin in opravičili svojo pozicijo v paketu nastopajočih, ne le tega večera, pač pa kar celotne turneje.
Končno. Čas je za Parkway Drive. Ti danes v svetu žanra »metalcore« ne potrebujejo več posebne predstavitve. Luči na odru se popolnoma ugasnejo, prostor se zatemni, prizorišče preplavi gromko in enovito skandiranje: »Parkway drive!«. V popolni temi se zasliši izpuh dimnih zaves, nato sramežljivo zabrli tanka rumena lučka, ki se usmeri na pevca Winston McCalla. Čeprav je komaj uvod v koncert in se atmosfera še polagoma gradi, je prizorišče že v vrelišču in publika ponori. Po res neprepričljivemu nastopu predhodne skupine je zavladala skepsa in občutek malodušja, vendar pa so jalove misli Parkway Drive takoj ob prihodu na oder odgnali in pokazali, da vse stvari popolnoma obvladujejo in da časa za povprečje preprosto ni.
Bend je udrihal po vseh cilindrih svoje naoljene mašinerije in se v tem niti za hip ni zadrževal. Prvo presenečenje! Basist Jia “Pie” O’Connor sedi na invalidskem vozičku. Vibracija v vsem pozitivna in skupina pristopa z žarom, voljo in predanostjo, pri čemer se čuti, da je za fane pripravljena storiti vse, da jim dostavi obljubljeno. Ne glede na to, da so natrgani prednji križni kolenski ligamenti prikovali basista na voziček, pa to ni zmanjševalo prebitka energije, s katero je basist dodatno podžigal publiko, ko je ognjevito razkopaval po štirih strunah. Že samo »Pie«, se pravi en sam samcat član, sedeč na vozičku, je spravljal v okolje več gibanja in sodelovanja s publiko, kot je to dostavljala predhodna skupina (v celoti).
Skoraj 3000 glava množica sledi vse do zadnjega na prizorišču vsaki besedi frontmana skupine in izvede več mošpitov, ki so ob gejzirih in slapovih popitega piva postajali že kar malce nevarni. Mnoge obiskovalce je po približno eni uri koncerta sicer presenetil malce drugačni »MC« s strani skupine. Ob strani sta koncert namreč spremljali še dve osebi na invalidskih vozičkih. Winston se jima je še med komadom Shadow Boxing približal, segel v roki in se jima zahvalil za obisk, oba pa sta malo kasneje s strani kitarista Jeff Linga prejela »svojih pet minut slave«. Sredi skladbe jima je namreč pustil »igrati« kitaro, kar je povzročilo vidno veselje in hvaležnost s strani obeh obiskovalcev. Nedvomno se jima je teh nekaj nepozabnih trenutkov za vedno globoko usidralo v spomin. Spektakel se jo zaključil tako, da so Parkway Drive odigrali kar dva obvezna dodatka.
Zoper koncerta pa lahko leti le ena pritožba. Njegova dolžina. Ta slaba ura in pol je zdrvela mimo, kot bi mignil. Prekratka je bila tako za večino vročične publike, se pravi najbolj zagrete oboževalce skupine (kar res ni bilo težko ugotoviti), prav tako pa je bil koncert v vsem tako kakovosten, da je s svojo izvedbeno prepričljivostjo vsrkal vase preostale obiskovalce, ki jim je pod kožo zlezel preprost občutek, da vse dobre stvari, kot je bil ta koncert Parkway Drive, pač vselej odločno prehitro minejo.
Setlista Parkway Drive:
Wishing Wells
Prey
Carrion
Vice Grip
Karma
Cemetery Bloom
The Void
Idols and Anchors
Dedicated
Absolute Power
Writings on the Wall
Shadow Boxing
Wild Eyes
Chronos
Dodatek:
Crushed
Bottom Feeder
avtorji: Denis Paradiž, Primož Novak, Aleš Podbrežnik
fotografije: Denis Paradiž
beste Fotos!