Datum izida: 15.06.1981
Založba: EMI
Produkcija: Mike Thorne
Dolžina: 43:51
Zvrst: jazz rock fusion
Ocena: 7/10
»Land of Cockayne« je bil deseti in za več kot tri desetletja poslednji studijski album angleških progrockovskih pionirjev in jazz fusion titanov Soft Machine. V tej fazi njihove kariere ni bilo v Soft Machine vrstah nobenega originalnega člana in to stanje se ni nikoli več spremenilo. »Land of Cokayne« je bil projekt klaviaturista Karla Jenkinsa in bobnarja Johna Marshalla, ki sta skupaj ‘zbobnala’ različne priložnostne glasbenike med katerimi so najbolj izstopali nekdanji Soft Machine in Gong kitarist Allan Holdsworth, nekdanji Cream basist Jack Bruce, nekdanji Caravan in Curved Air basist John G. Perry ter nekdanji If saksofonist Dick Morrissey. Večina izmed naštetih glasbenikov je že prej sodelovala na albumu Stevieja Wonderja z naslovom »Wonderin’« (1980).
Na Jenkinsovo pobudo so se ponovno zbrali skupaj, da bi obudili leta 1978 upokojene Soft Machine, katerim se za ta projekt ni pridružil kitarski virtuoz John Etheridge, vendar se je kasneje vrnil za koncertne nastope. Inštrumentalno obarvani »Land of Cockayne«, tako kot večina Soft Machine albumov iz njihovega jazzovskega obdobja, je bil prepreden z Jenkinsovo rabo tedaj inovativnega sinklavirja s katerim je posameznim kompozicijam pridodal orkestralno obarvane aranžmaje, ne da bi si moral beliti glavo z dodatnimi gostujočimi člani. Tako kot večina jazz rock fusion albumov iz začetka osemdesetih je bil tudi ultramelodični »Land of Cockayne« prežet s sintetizatorji in nekoliko sintetično produkcijo v režiji Mikea Thornea, kar pomeni, da album v aranžerskem in ambientalnem smislu ni slab, vendar je v primerjavi s preteklimi Soft Machine dosežki popolni ‘lahkokategornik’. Različni vplivi popa in funka so zaznavni na več kot eni kompoziciji.
Uvodni dosežek »Over ‘n’ Above« odseva novi jazzfusionistični minimalizem, medtem ko spremljevalne ženske vokalne harmonije predstavljajo prvo eksperimentiranje z vokali po odhodu legendarnega Roberta Wyatta ‘davnega’ leta 1971. »Lotus Groves« je podprt s sintetičnimi teksturami, preprostimi pasažami na flavti in repetativnimi tolkali. »Isle of the Blessed« je orkestralni kolaž, ki, če ne drugega, z atmosfero dobro ujame naslovno aluzijo na mitološki otok blaženih. »Panoramania« z živahnimi saksofonskimi pasažami, raznovrstnimi bobnarskimi prehodi in nostalgičnim osrednjim motivom predstavlja enega izmed bolj zanimivih »Land of Cockayne« trenutkov.
»Palace of Glass« ima več skupnega z ambientalno glasbo in ustvarjalnim izrazom skupine Jade Warrior kot pa z jazz fusionom pristne Soft Machine šole, medtem ko v pospešeni ritem speljani »Hot-Biscuit Slim«, ki ima rahel disko utrip, bolj spominja na jazzovsko izpeljanko kakšnega The Alan Parsons Project inštrumentala. Ambientalni »(Black Velvet) Mountain« s svojimi zasanjanimi orkestralnimi aranžmaji in vzdušjem nočnega življenja spominja na glasbeno podlago za kakšen film o Jamesu Bondu, seveda z Rogerjem Mooreom v glavni vlogi. »Sly Monkey«, kjer blesti predvsem gostujoči kitarski mojser Holdsworth, vsebuje uvodni kitarski rif, ki je direktno sposojen od legendarnih Queen oziroma od Briana Maya, medtem ko nadaljevanje spominja na glasbeno kuliso nekaterih TV nanizank, katere so bile popularne v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
»Land of Cockayne« je bil v marsičem produkt svojega časa ter odsev razmer na jazz fusion sceni osemdesetih. Kljub temu, da ni brez privlačnih trenutkov, je za svetlobna leta oddaljen od klasičnega Soft Machine pristopa k jazz fusionu iz prve polovice sedemdesetih. Njegova melodična podoba mu ni pomagala, da bi opozoril nase širše občinstvo, ki je tedaj že prisegalo na popolnoma spremenjene glasbene trende, medtem ko se je le še malokdo spominjal časov, ko so Soft Machine soustvarjali zgodovino progresivnega rocka in jazz rock fusiona.
Nič čudnega, da od tedaj naprej vse do leta 2018, ko je izšel »Hidden Details«, niso posneli novega studijskega albuma. Kratkotrajna vrnitev Soft Machine med letoma 1980 in 1984 ni bila uspešna in legendarna skupina je v kasnejših letih delovala pod različnimi kompromisnimi imeni. Najdlje je Soft Machine glasbo na koncertnih nastopih ohranjala verzija banda z imenom Soft Machine Legacy, katera je leta 2015 končno lahko opustila pridevnik Legacy ter tri leta kasneje posnela »Hidden Details«. Omenjena, ‘sodobna’ Soft Machine zasedba, ki vsebuje Marshalla, Etheridgea, basista Roya Babbingtona in saksofonista Thea Travisa, deluje še danes.
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Over ‘n’ Above (7:24)
2. Lotus Groves (4:57)
3. Isle Of The Blessed (1:56)
4. Panoramania (7:07)
5. Behind The Crystal Curtain (0:53)
6. Palace Of Glass (3:22)
7. Hot-biscuit Slim (7:27)
8. (Black) Velvet Mountain (5:10)
9. Sly Monkey (5:00)
10. A Lot Of What You Fancy… (0:35)
Soft Machine:
Karl Jenkins – klaviature, orkestracija
John Marshall – bobni, tolkala
Gostujoči glasbeniki:
Allan Holdsworth – glavna kitara
Alan Parker – ritem kitara
John Taylor – električni klavir
Ray Warleigh – alt saksofon, bas flavta
Dick Morrissey – temor saksofona
Jack Bruce – bas kitara
Stu Calver – spremljevalni vokal
John Perry – spremljevalni vokal
Tony Rivers – spremljevalni vokal
Bill Harman – vodja godalne sekcije
