Založba: UDR Music
Produkcija: Marcus Jidell
Leto izida: 2017
Dolžina albuma: 52.52 min
Zvrst: Progressive Rock / Progressive Metal
Neverjetno. Soen, švedska glasbena skupina, ki jo je leta 2010 ustanovil nekdanji Opeth bobnar Martin Lopez, prerašča polagoma v eno bistvenih entitet progresivnorockovskega revitalizma, a s pomembnim faktom. Uspelo ji je definirati sebi lasten glasbeno artistični dosje. Nekaj kar Opeth po kameleonski preobrazbi, roko na srce, z novimi albumi vse težje opravičujejo.
To učinkovito nadaljnje »krošnjarjenje«, po poligonu glasbenega vizionarstva skupine Soen, izvrstni novi album »Lykaia« zgolj potrjuje. Album je novi manifest glasbene nevsakdanjosti, artistično privlačnost pa zagotavljajo tudi občasni razgledi “eksperimentalnega čudaštva”. Vsekakor so še vedno možne vzporednice z likom Opeth, zlasti iz časov Lopezovega službovanja pri njih (vraže nekaterih kitarskih prehodov skladbe Opal, sekcije komadov Sectarian, Sister). Postajajo pa Soen z nadaljnjim poglabljanjem samonikle art kulture avtorske biti, polagoma progresivnorockovska entiteta, ki zna ujeti statuse zasedb Riverside, Porcupine Tree in Opeth (po žanski transformaciji). Vprašanje je le če, bodo Soen kdaj dosegli tudi takšno popularnost, kot jo uživajo naštete zasedbe.
»Lykaia« dostavlja nov paket izrednih kompozicij, visoko nalezljive muzikaličnosti, ki pa se obenem lahko pohvalijo s kompleksnim aranžiranjem, malho mogočnih, svečanih, v melanholijo in temačnost zazrtih visoko vibrantnih vzdušij, nadalje občutkom spontanega razvoja dogodkov oziroma nepričakovanim razvojem albuma ter izvrstno razmeščenimi deli albuma umirjenih pasaž alterniranih s trenutki udarne metalsko-riffovske popadljivosti. Na albumu, kot celoti, je znova moč zaznati, da se Soen spogledujejo pretežno s srednje hitrim razvojem skladb, medtem ko se pri atmosfričnih gradacijah pasaž, klaviature v gradnji zvočne krajine, enakovredno pridružujejo kitaram. Album deluje, kot izredno dober opiat. Je psihadeličen, “cerebralen” in »trip-oiden« album. Med njegovo konzumacijo ni težko odklopiti racionalnega ter se prosto predati plovbi znotraj univerzuma posebnosti glasbenega jezika te skupine. Kontrasti med mirnimi pasažami in pasažami, kjer kraljuje masivni kitarski zid, podloženimi z nenehno raziskovalnostjo navdušujočih bobnarskih eskapad Martina Lopeza, so znova nadvse izraziti. Ritmi so progresivno lomljeni, nenehno izzivajo z vrhunsko bero improvizacij ter na tak način razpihujejo moment dinamičnega razvoja dogodkov, ki je na albumu izreden. Tu je jasno zaznaven in nenehno trrgajoče rožljav pulz penetrativne bas kitare ter seveda nad vsem tem, čist, melodičen, avtoritativen, nenehno otožen in v občasni milni ter čutni mehkobi neverjetno invaziven pečaten vokal, nenehno visoko karizmatične interpretacije Joela Ekelofa.
Bend je prerasel v kvintet. Klaviature so postale integralni del postave v ekipo, pa je vstopil tudi novi kitarist Marcus Jidell. Njegovo ime osupne, saj se hipoma postavi vprašanje, kaj za vraga počne nekdanji Royal Hunt kitarist pri žanrsko izrazito drugačnih Soen. To je tako, kot bi skušal poročiti pajka in muho. A Jidell je odličen nadomestek Platzbarzdisa. V novo glasbeno substanco in esenco skupine se je izvrstno vklopil in sprememba je v slogovnem smislu, na poziciji menjave kitarisa komaj zaznavna, če sploh.
Soen ne ponujaja na albumu »Lykaia« česa novega in še neslišanega. Pridno glodajo po glasbenih iztočnicah predhodnika »Tellurian« in v tem oziru učinkovito negujejo ter nadgrajujejo artistično ekspresivni domet predhodnega albuma. Občutek je, da so aranžmaji še kanček bolj razrahljani, fragmentirani, progresivnorockovsko še bolj razgibani, čeprav je masivni zvočni zid temelječ na voluminozno rušilnem riffanju tudi tokrat obče pristen. Generalni občutek je vseeno tak, da deluje »Lykaia« kanček »mehkeje« od predhodnika, zavoljo dodatno raztegnjenih in progresivno še bolj fragmentiranih aranžmajev.
Kar nekoliko zmoti je podoba skladbe Lucidity. Hecno je to, da so Soen za njo posneli predstavitveni video ter jo izbrali za promocijski single novega albuma, čeprav si je skupina s to potezo naredila celo nehvaležno uslugo. Zakaj? Skladba je sama po sebi sicer izredno lepa sanjava, melanholično koprneča zadušnica, zmoti pa njena podobnost s tistim kar je ustvarjal na svojih solo albumih David Gilmour (vodilni vokalni napevi vlečejo na nekaj kar bi lahko uporabil Gilmour na svojem albumu »On An Island«). Na tej točki sicer poraste moment psihadelične estetike albuma, obenem pa zna vsa reč vznemiriti tudi poznavalce Pink Floyd. Če ostajam v nadaljevanju teh vrstic še nekoliko zajedljiv, lahko David Gilmour danes samo sanja, o navdihu za stvaritev takšne kompozicije, kot je Lucidity (z Jidellovo markantno solažo v drugi polovici vred). No vzporednice z Gilmourjem na rovaš Jidellovega soliranja na kitari, se ponovijo v srednji instrumentalni pasaži skladbe Paragon (da ne bo pomote, ta solaža perfektno “sede” v kompozicijo).
Torej, kar se je v izteku recenzija predhodnika »Tellurian« zapisalo, lahko gromko ponovimo znova. »Lykaia« je še en prelep album, poln dovršenih melodij, ki so ambiciozno eksperimentalno razrahljane z raziskovalno vrednostjo progresivno in tehnično kompleksno podanih glasbenih figur. Tak pristop bo obvezno navdušil vse glasbene puriste in gurmane, ki iščete glasbeno perfekcijo, izrazno nevsakdanjost in privlačnost artistične izzivalnosti.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.5 / 10
Seznam skladb:
01. Sectarian
02. Orison
03. Lucidity
04. Opal
05. Jinn
06. Sister
07. Stray
08. Paragon
09. Gods Acre
10. Vitriol
Zasedba:
Joel Ekelöf – vokal
Lars Åhlund – kitara, klavaiture
Marcus Jidell – kitara
Stefan Senberg – bas kitara
Martin Lopez – bobni
