Nastopajoči: Soen / Lizzard / Oceanhoarse
Datum: petek, 9. 9. 2022
Lokacija: San Dona Di Piave / Revolver Club / Italija
Soen so se končno vrnili na turnejo. Na eno tistih turnej, ki se je Sloveniji lokacijsko približala dovolj blizu, da je bilo mogoče z izletom v Benečijo popestriti petkovo popoldan in večer. Švedski progresivni metalci so se na svoji turneji, na kateri predstavljajo najnovejši album »Imperial« (2021, RockLine recenzija) ustavili v kraju San Dona Di Piave in tamkajšnjem prizorišču Revolver Club. S seboj so na turnejo vzeli dve skupini. Prvi so eklektični eksperimentalni progresivci in post-rockerji iz Francije Lizzard, drugi pa novo odkriti finski nadebudneži Oceanhoarse, ki igrajo mračen heavy metal.
Prelep termin in zabavno vreme. Dež in sonce. Izmenjaje. No, v Benečiji nas je pozdravila orjaška žareča luna na nebu. Obisk soliden. Seveda malo preko osme zvečer, ko so oder zavzeli Oceanhoarse, kakšne posebne evforije še ni bilo čutiti. Oceanhoarse pravzaprav delujejo kot heavymetalci, a s silno groove in mračno atmosferično zaslombo. Nekaj doprinese k temu vokalna barva in pristop pevca Joonasa Kosonena, sicer pa je ritem kinetika izredno prožna, muzikalna in voluminozno topla. Ob sicer dinamično postavljenih skladbah, ki skozi gradacijo vzdušij kulminirajo v popadljivih mračnih, a epsko zasnovanih refrenih, so si Finci hitro kupili naklonjenost, takrat še maloštevilne publike kluba. Oceanhoarse so v tem oziru silno grabežljivi. V pol ure razpoložljive minutaže so optimalno izkoristili. V zvočnem oziru so, kot predskupina, postregli odličen zvok, predstavo pa so kronali z nič manj prepričljivo in koherentno uigranostjo ter vživetim pristopom, ki je dodobra podžgal kakih ducat obiskovalcev. Bend je v lanskem avgustu izdal svoj drugi album »Dead Reckoning«, repertoar pa so zapolnili fantje seveda z materialom s studijskega prvenca »The Damage is Done-Live!« (2020). Izostal ni niti najnovejši single Nail, bend pa znatneje predramil publiko tudi z Alice In Chains priredbo Them Bones.
Lizzard so naši stari znanci z Metelkove. Pred leti so nas denimo očarali pred nastopom progresivnih rockerjev O.R.k. v Channel Zeru, ujeli pa smo jih tudi 25. 9. 2018 pred, ko so v vlogi predskupine The Pinneaple Thief, nastopili v dunajskem klubu Szene. Gre za francoski trio, ki funkcionira samosvoje in samoraslo, to pa je tudi njegova največja privlačnost. Po tej plati, se je že samo zavoljo nastopa Lizzard obrestovala pot do Revolver kluba. Bobnarka Katy Elwell, basist William Knox in kitarist ter vokalist Mathieu Ricou, ki delujejo v tej postavi skupaj vse od leta 2006 dalje, so v letošnjem letu izdali novi album »Eroder«. Repertoar je bil obilneje založen s skladbami najnovejšega albuma. Nastop so Lizzard odprli z vodilnim singlom albuma The Decline ter hipoma opozorili, da je njihov slog in zvok nekaj posebnega. Eklektična mešanica prepleta več žanrov, skupina pa se pri tem tudi sama rada istoveti s smiselno oznako art rock. Energičnosti na odru ne primanjkuje. Skupina lahko zaplava v trenutke, ki delujejo post-rockovsko ali pa ‘zanihajo’ Lizzard celo na stoner rock frazah, ki pa jih bobnarka Katy Elwell odlično izkorišča za vpletanje nenehnih rollingov. Skoraj nemogoče jo je ustaviti, ko ‘telovadi’ po tomih. Muzikalno organsko intenziviranje zvočne slike je zagotovljeno s strani muzikalnega ‘groova’ bas linij, medtem ko kitarist Mathieu razvija skozi nalaganje plasti kitarskih linij ter rabo ‘delay’ efektov masivni zvočni zid. Vsega trije ljudje ustvarjajo izjemno zvočno prostornino in prodornost na odru, ki ustvarja mestoma tudi občutek hipnotičnosti. Trio je fenomenalno uigran, sam vokalni značaj Mathieu Ricoua pa dodaja izrazu alternativnorockovski pridih. Trio je sicer nalezljiv. Že Mathieu je z nenehnim nasmehom na obrazu skozi predstavo, kupoval prisotne v množici. Prvenstveno pa so Lizzard osvojili publiko z odlično predstavo in seveda unikatnim repertoarjem. Italijani so vselej radi sledili progresivnorockovskim posebnežem. To so potrdila že sedemdeseta. In tudi tokrat so po koncertu Lizzard, ovacije s strani navdušene publike deževale z vseh strani. Briljantna ekipa in skupina, ki ima v prihodnjih letih na zalogi še veliko prijetnih glasbenih presenečenj. Lizzard sicer navdušujejo z evolutivnimi razkoraki. Vselej, ko izdajo studijski album. Tudi »Eroded« je del tega procesa. Kot povedano. Že samo če bi bili Lizzard tega večera glavni nosilci, bi bil tokratni obisk kluba Revolver z naše strani več kot izpolnjen.
Soen sta pravzaprav vokalist Joel Ekelöf in nekdanji Opeth bobnar Martin Lopez. Kreativno jedro, pogonska motorja. Bend je stalnica od leta 2010 dalje, prvič pa smo jih prestregli že v Ljubljani pred Paradise Lost, ko so v oktobru leta 2012 po Evropi predstavljali svoj studijski prvenec »Cognitive«. Že takrat je bilo jasno, da je bend s svojo prisotnostjo vnesel na progresivnometalski zemljevid novo svežino. Ostale tri pozicije v skupini so rade predmet pogostih menjav. Z izjemo Larsa Åhlunda, ki igra na poziciji dodatnega kitarista, klaviaturista, pa tudi tolkalista s Soen od leta 2014 dalje, sta tu relativno sveža člana. Prvi je kitarist Cody Lee Ford (pridružen leta 2018) in basist Oleksii ‘Zlatoyar’ Kobel (pridružen leta 2020). Ljudje so prišli seveda prvenstveno na Soen. Prizorišče se je konkretno zgostilo. Sploh spredaj. Lep obisk. In lepa bera obiskovalcev, ki je obvladovala tudi verze najbolj priljubljenih skladb zasedbe. Bend je po pričakovanju dal prednost najnovejši plošči »Imperial« (2021), ki mu je za petami tesno sledil repertoar predhodnika »Lotus« (2019, RockLine recenzija). Postregel je s pričakovano predstavo, ki jo je spremljala odlična uigranost, super zvok, imenitna eksekucija ter ‘hipnotična’ zvočna kulisa. Joel Ekelöf velja za odličnega frontmena. V premorih ne nagovarja mnogo publike, med komadi, pa stoji vseskozi povsem na pročelju odra, z nogo večkrat na monitorju, pri čemer vzdržuje vseskozi čvrst očesni kontakt s publiko. Regularni del je skupina odprla in sklenila z novim albumom kar je sila pogumno ter samozavestno dejanje ter dokaz, da so Soen nad novim izdelkom silno navdušeni. Dejansko se je bend končno odmaknil konkretneje od primerjav češ, da zveni enkrat bodisi kot Tool, drugič, kot Opeth, šele v zadnjih letih. Četudi je občasno blago omehčal zvok, ko je integriral večjo mero klaviatur v svojo zvočnost ter se pričel rad spogledovati s kreacijo vzdušij, ki se jih ne bi sramoval na svojih samostojnih albumih niti David Gilmour. A to so spet vplivi. Soen krasi svojevrsten ‘groove’, ki je močno odvisen od vrhunsko preciznega in delikatnega bobnanja Martina Lopeza ter spremljajočih voluminoznih bas linij. Melanholija, ki jo razvijajo Soen pri vsem tem, je včasih že prav neverjetna. Kulminirala pa je definitivno v sanjavi Lucidity. Skupina je zatem prebudila prisotne s konkretno bero agresije, ko je izvedla novo Antagonist z uvodnim pozivom Ekelöfa: »Fire up your guns!«, regularni del pa je sklenila mirneje s skladbo Illusion. S plošče »Cognitive« (2012) smo slišali tega večera le skladbo Salvia, medtem ko je album »Tellurian« (2014, RockLine recenzija) v celoti izpadel iz set liste. Očitno čuti skupina, da je zlasti z zadnjima dvema albumoma postavila glasbeni format s katerim je več kot zadovoljna in čemur namerava slediti tudi v prihodnje.
Koncert se je zaključil intenzivno. Bend se je spomnil tudi na album »Lykaia« (2017, RockLine recenzija) s skladbama Lascivious in Jinn. Soen pa so za konec privarčevali eno najlepših skladb, ki so jo do tega dne skomponirali v svoji desetletni karieri. Prekrasno Lotus. Ta je prinesla v klub še eno ‘floydovsko’ plutje in lebdenje v oceanih žalosti in spoznanj bridko sladke bolečine. Ekelöf z vrhunskim občutkom. Čudovito podajanje vokala s trenutki, ki te povlečejo v momente naproti transcendenci. Možakar se je skozi čas razvil dejansko v vrhunskega frontmena in v prvi vrsti pevca. Ni treba dodajati, da poseduje njegova vokalna barva tudi takojšnjo prepoznavnost.
Edina slabost pri vsem pa je bila tega večera? Hjammm…. Vse dobro stvari hitro minejo in tudi ta večer je prehitro minil. No, nekaj tega gre na rovaš siceršnje politike skupin, da skrajšujejo svoje koncertne nastope. Če so včasih igrali glavni nosilci koncertnih turnej od ure in tričetrt na večer, igrajo sedaj po novem maksimalno uro in pol. Skratka, Soen ostajajo skupina, ki jo krasi velik izvedbeni žar s katerim ustvarijo močno in jedro zvočno kuliso z intenzivnim vzdušjem, ki te posrka vas. V slehernem oziru je skupino vredno obiskati na koncertih. Če so na prejšnji turneji obiskali Kranj, upajmo da jih bo znova kmalu kdo povabil v Slovenijo.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
