Založba: Silver Lining Music
Datum izida: 29. 1. 2021
Produkcija: Iñaki Marconi
Dolžina albuma: 42.05 min
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 8.0/10
Kaj storiti z novim Soen albumom? Dober je. O tem ni debate. Obenem pa tudi dokaz, da skupina razvojno stagnira. Ne prinaša nekih novih artističnih izzivov, ki bi presenečali in zaposlovali poslušalca ter ga držali ob sebi, sploh če je zahtevnejše branže. Nov album »Imperial« torej ne prinaša nobenega napredka v smislu nadaljnjega artističnega zorenja te sicer zelo cenjene in visoko kakovostne skupine. Na to je namigoval single »Illusion«, ki je deloval, kot da bi ga od Soen slišali že na kakšnem prejšnjem albumu. »Imperial« je zato pretehtano odmerjen korak bivanja v udobju, ki pa je bilo za Soen prigarano. Skupina torej ni nakazala nekega koraka naprej. So se pa Soen nekako po štirih albumih le uspeli izviti iz krempljev večkrat pretiranih kritik, da spominjajo zdaj na Tool, zdaj na Opeth, kar je zelo dobro. Če pa je bil razlog za to tudi kleščenje tistih vsebin, ki vzdržujejo, negujejo ali nadgrajujejo progresivnometalsko identiteto skupine, prinašajo takšne poteze vsekakor nekakšno kolateralno škodo. »Imperial« zvesto sledi predhodniku »Lotus«, pri čemer pa je le nekoliko bolj metalsko našpičen, saj je zasanjanih kitarskih »Gilmour-esk« manj, pa čeprav so prisotne. Tudi »Imperial« ni tisti Soen album, ki bi ga posnela ista postava. Soen so med obema albumom znova menjali. To pot basista. Novi basist skupine je tako postal Oleksii ‘Zlatoyar’ Kobel.
Na novem albumu se skuopina torej pridno drži glasbenih karakteristik albumov »Lotus« (2019, RockLine recenzija) in »Lykaia« (2017, RockLine recenzija). Joel Ekelöf je seveda tisti zelo pomemben jeziček na tehtnici, ki za poljubnega poslušalca določa mero všečnosti skupine. Ne le to, pač pa zagotavlja, s svojo prepoznavno barvo, prepoznavnost glasbene izkaznice skupine. Njegov vokal je izredno lep in privlačen, s svojo podoživetostjo pa v skladbah oživlja tisti splet sladke bridkosti in brezmejne melanholije, ki okarakterizira izrazito mračno naravo vseh Soen albumov. Tudi novega. A kot povedano. Novi album oziroma nove skladbe se večinoma gibljejo v že preverjenem melosu, ki ga Soen tokrat zgolj reciklirajo.
Naslovnica je fascinantna. Vsekakor v vsem gotsko black metalska. Okult, vraže, coprnija, poguba …. Turobnost, napolnjena z gosto meglo, zasičena s kiselkastim zrakom, ki duši in tišči k tlom. Krajina torej, skozi katero le redko prodrejo žarki luči in svetlobe. Tu je. Vedno znova in znova. Tudi z »Imperial«. Psihadeličnost? Niti ne mnogo iz konteksta.
Nižja kitarska uglasitev zagotavlja kreacijo pravega, masivno obteženega zvočnega zidu in nagovarja moderno, v smislu, da ima več veze z dognanji, ki se zadnje desetletje vršijo v sodobnem svetu tehnično progresivnega death metala, kot v drugih žanrskih sferah. Zato si pri Soen od nekdaj ni težko predstavljati rabe »growl« vokalov. A ker Soen (vedno znova) niso (stari) Opeth, imajo torej na vokalni poziciji Joela Ekelöfa, kar pa jim daje lesk retro-progresivnorockovske zazrtosti. Takšno rustikalnost poglabljajo tudi kitarske solaže, ki so večkrat zasnovane na aksiomu “manj je več” in zaigrane z navdihom stare šole progresivnega rocka (»Modesty«). Torej, razvijajo solaže kompaktno melodijo, ki temelji na manj tonih, ti pa so hkrati podkrepljeni z izrazitim “sustain” efektom. Ne glede na to spogledovanje kitarskih solaž s sedemdesetimi, ostajajo Soen z novim albumom strogo vpeti v sfere modernega progresivnega metala.
Soen so skupina, ki tudi na novem albumu prvenstveno stavi na visoko vibrantno grabežljivost kreacije razpoloženjskih stanj. V tem so zelo uspešni in ta »drive« poganja album. Ob njegovi odlični produkciji ta visoko razpoloženjski, a melanholični “drive”, drži poslušalca od prve do zadnje minute ob sebi, albumu pa daje pravo konturo visoko privlačnega in z voltažo nabitega drama teatra.
Kdor predhodnih albumov skupine ne pozna, mu bodo Soen z »Imperial« takoj postali všečni, saj z novim albumom ostajajo zapisani kreacijam visoko nalezljive muzikalnosti, ki takoj zleze pod kožo. Kljub strukturam vodilnih melodij, ki smo jih od Soen že slišali na preteklih albumih, pa tokrat zelo všečno izstopa občasno opremljanje aranžmajev s pregrinjali, ki delujejo kot godala, kar potencira dinamične odklone razpoloženjskih stanj oziroma intenzivira njihove medsebojne kontraste (izhod v »Modesty«, zadnja skladba »Fortune«) ter konec koncev hvaležno razgibava samo zvočno krajino.
Vsekakor je prekaljeni bobnarski mojster Martin Lopez točkovno znova postavljen v vlogo kreatorja bistvenih progresivnometalskih vzmetnic. Bobnar stopa v središče dogajanja tako, da izkorišča fraze v točkah in jih pretanjeno podlaga z večkrat lomljenimi strukturami ritmičnih ključev. Zato poslušanje albuma »Imperial«, kljub nekaterim vsebinsko »že prodanim« melodijam, nikakor ne dolgočasi (uvodna »Lumerian«, »Antagonist«), pa čeprav se jim eksperimentalna narava absolutno uklanja oziroma podreja. Treba je imeti v uvidu, da so Soen kot posamezniki tehnično izredno dobro podkovani glasbeniki, zato skupina vedno poseduje velik artistični potencial. Če želi, lahko spravi od sebe izrazito razmahnjen album. Vendar ji ugaja artistična pozicija, ki so jo dosegli z »Lotus« in ki jo vzdržuje tudi »Imperial«. Novi album je, kljub temu da je artistično zleknjen v udobnem naslonjalu predhodnika, v vsem zelo kvaliteten novi Soen album. Če že zahtevnejših glasbenih izbirčnežev ne bo v celoti potešil, pa bo zagotovo vse goreče privržence skupine.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Lumerian
2. Deceiver
3. Monarch
4. Illusion
5. Antagonist
6. Modesty
7. Dissident
8. Fortune
Zasedba:
Joel Ekelöf – vokal
Lars Enok Åhlund – klaviature, kitara
Cody Ford – kitara
Oleksii “Zlatoyar” Kobel – bas kitara
Martin Lopez – bobni
