King Dude
sobota, 29. 4. 2023
Ljubljana / Menza p. k. / Slovenija
Dirty Skunks sta svoj dober nos za koncertno sceno oz. glasbene izvajalce, ki sta jih v dolgih letih svojega delovanja pripeljala na slovenske odre, očitno uspešno predala tudi svojemu podmladku Earsplitter, ki je tokrat poskrbel za povratek ameriške neofolk ikone King Dude.
TJ Cowgill oz. njegov alter ego King Dude si za svoj (če se ne motim) tretji obisk Slovenije ne bi mogel izbrati bolj primernega časa. Časa kresovanj namreč. Ta kajpak izvirajo iz starodavnega poganskega običaja; naši starodavni predniki so denimo kresovali v čast staroslovanskemu božanstvu Kresniku, v takšni in drugačni obliki ter v večji oz. manjši povezavi s poganstvom in/ali krščanstvom pa kresovanja poznajo po praktično celem svetu. Ker se King Dude v svojih besedilih spretno poigrava s temami okultnega, magije, smrti in luciferjanstva, je bil njegov temačni obisk kot nalašč za čas gorečih kresov.
Žal je bil tokratni obisk King Dude tudi grenko sladek, saj smo ga imeli najbrž zadnjič priložnosti videti v živo. Vsaj v takšni obliki. Cowgill je namreč že ob začetku delovanja King Dude napovedal, da ima projekt omejen čas trajanja in ga bo zaključil, ko bo sam tako hotel. Ta čas je napočil z izdajo devete, zadnje in temu primerno naslovljene studijske plošče Death, ki je izšla lanskega septembra, King Dude pa se je v okrnjeni obliki podal na bojda poslovilno turnejo, na kateri nastopa sam oz. mestoma zgolj ob pomoči kolega Garyja Gonzaleza. Oder Menze pri koritu je bil ozaljšan slovesu primerno; odet v črnino, s suhim cvetjem na stojalih mikrofonov. Tudi TJ Cowgill je na oder stopil odet v črno in s črno akustično kitaro okrog vratu ter ljubljansko publiko popeljal v dobro uro in pol mračnih stihov, ki zavoljo njegovega globokega, temačnega in hipnotičnega vokala zlahka popeljejo na prostrane makadamske ceste ameriškega severa, na križiščih katerih glasbeniki prodajajo svoje duše Hudiču. Ja, King Dude glasbeno veliko dolguje temačnemu bluesu z Robertom Johnsonom na čelu, nadalje pa tudi imenom kot so Johnny Cash, Nick Cave in z močnimi vplivi ameriškega folka, rock ‘n rolla, bluesa, countryja in celo gospela (na kratko Americane). King Dude vse skupaj zapakira v unikatno zmes neofolka, ki je zavit v tančico okultne, mistične magije, ki opeva vse od smrti in Luciferja pa do seksa in ljubezni.
Kljub poslovilni turneji je bilo na odru vse prej kot otožno, saj sta se TJ in Gary ves čas šalila, se med seboj zbadala, iskreno komunicirala s publiko in bila enako iskreno navdušena nad Ljubljano, »mestom zmajev« in Slovenijo. TJ in Gary sta se izkazala celo za osupljivo razgledana, saj sta med občudovanjem lepot naše države, navrgla tudi zbadanje na račun promocijskega spota italijanskega turizma, med katerim so tudi posnetki Slovenije. TJ je tudi sicer več komadov pospremil z daljšimi nagovori in razlagami, npr. The Hottest Girl on Earth, ki na šaljiv način govori o tem, kako se je zaradi žene iz meglenega Seattla preselil v Avstralijo, najbolj vroč kraj na svetu, poln pajkov in kač. King Dude je v kantavtorski obliki povedal več kot marsikatera skupina, to pot pa zaradi akustične narave koncerta izbral temu primerne komade. Tako sicer nismo slišali hitov kot je I Wanna Die at 69 ali Holy Christos, je pa Menzo King Dude učinkovito zavil v mrak in pogubo komadov kot so Deal With the Devil, Desolate Hour, Silver Crucifix, River of Gold in drugih. Daleč najbolje pa je v živo izpadla liturgična Lucifer’s the Light of the World med katero je kot v nekakšni temni maši publika za TJem kot župnikom v stilu rimokatoliških maš odmevale besede Lucifer je luč, Lucifer je sonce. Vse prehitro je tako prišel konec z nihilističnim Lay Waste to the Human Race, zgolj ob zvenu TJevega globokega vokala in ob spremljavi klavirja. TJ in Gary sta na zahtevo publike dodala še dva komada, nato pa King Dude poslala v smrt. TJ pravi, da je možnost, da se s King Dude še vrne k nam 50/50. Čeprav možnosti niso prav obetajoče upam, da King Dude še uspemo videti na naših odrih. Sicer pa bo prinašalec luči dalje živel na devetih studijskih albumih. Lucifer je luč.
Fotografije: Nina Grad
