Lokacija: Bratislava / Sportova hala Pasienky / Slovaška
Datum: četrtek, 19.11.2009
Obisk koncerta legendarnega Vincenta Damona Furnierja spada v kategorijo koncertov z nalepko obvezno za vsakega hard rockerja. Govorim seveda o Alicu Cooperju, umetniškemu imenu, ki si ga je Vincent davno tega, nekje v šestdesetih letih prejšnjea stoletja nadel. Sprva pod imenom Alice Cooper group je v začetku sedemdesetih s svojo srhljivo opravo v stilu takratnih grozljivk dodelal pionirski slog Arthurja Browna in zavoljo albumov “Love it to Death”, “School’s Out” in nadaljnih izdaj postal vodilna sila shock rocka in skozi leta delovanja ikona ameriške rock glasbe. Lani ga je bilo mogoče srečati v Münchnu, kjer je v tandemu z Whitesnake Cooper predstavljal sveže izdan album “Along Came a Spider”. Predstavitvene turneje je konec, in da bi Aliceu Cooperju ne bilo dolgčas, se je takoj odpravil na novo, poimenovano Theatre of Death. Po poletno-jesenskem avstralskem in ameriškem delu je “gledališče smrti” prišlo še v Evropo, v Bratislavo prvič sploh – sorazmerno oddaljen kraj, a še najbližje “mesto zločina”. V nekajdnevnem pohajkovanju po mestu sem opazil zgolj dva plakata, ki sta oglaševala Cooperjev nastop, tako da o neki evforiji ni bilo ne duha ne sluha. Ker ne poznam slovaških koncertnih navad, promocija koncerta pa je bila nikakršna, (mi) je bila velika neznanka, koliko obiskovalcev bo dogodek sploh pritegnil. Na koncu je bila številka kar velika, lepo oblikovana športna dvorana Pasienky na obrobju Bratislave je bila zadovoljivo napolnjena.
Še predno je Bratislava prvikrat do sedaj doživela Cooperjevo predstavo, je svojih 30 minut slave pripadlo skupini Evarest, češkim metalcem, ki so to isto nalogo nosili že na vzhodu Slovaške, kjer je v Košicah Alice Cooper nastopil dan pred bratislavskim nastopom. Evarest so miljo daleč od svojega lastnega sloga – igrajo na princip banda z ženskim vokalom, ki so se po uspehu Nightwishov razmnožili kot gobe po dežju. Heavy metal podlaga z dvema kitarama, preplavljena z ženskim vokalom in melodičnimi refreni so atributi, na katere Evarest stavijo, a na množico niso naredili preveč pozitivnega vtisa.
Šolski zvonec za intro, sedaj gre zares! Predstava, zgodba se je začela. Alice Cooper je tista osebnost v zgodovini rocka, ki je svojo glasbo prenesel na oder ter na njem kreiral in režiral dih jemajoče predstave, ki so nemalokrat šokirale občinstvo. Bratislavska zgodba se je začela plesti s hitom School’s Out, katerega naloga je že uvodoma razgreti množico, band s to potezo doseže, da je kontakt s publiko vzpostavljen že takoj, ne šele postopoma, tekom nastopa, kot se to nemalokrat dogaja. Postavitev na odru je bil veličastna – visoko v zraku bobnarski set Jimmyja DeGrassa, h kateremu so iz obeh strani vodile stopnice, v zraku so kot scena visele gromozanske različno oddaljene črke, ki so odru dodale tretjo, globinsko dimenzijo. Kakšna dinamika na odru! Primarno na desni strani stoječ glavni kitarist Keri Kelli (ex-Pretty Boy Floyd) ter leva stran odra v obliki drugega kitarista Damona Johnsona (Brother Cane) in bas kitarista Chucka Garrica (ex-Dio, ex-L.A. Guns..) nenehno menjavajo položaje, menjavajo tempo, ob inštrumentalnih delih stopijo skupaj in ustvarijo “Iron Maiden” rušilno kitarsko moč, ko pa je potrebno ustvarijo prostor za delodajalca in igrajo v navidezni temi, ko so vse oči usmerjene v Alicea Cooperja. Morda je prav vsa kinetičnost kitaristov vzrok, da so malo slabše pristopili k svojim harmoničnim vokalnim nalogam, ko so kot neizkušeni rački stali daleč od mikrofonov in se jih je slišalo odločno preslabo – to se je zgodilo denimo pri komadu Devil’s Blood. Izjemna koncertna kilometrina je Alicea Cooperja dodobra izšolala, stric dobro ve, kako ugoditi publiki. Na odru se prelevi v vlogo igralca, kateremu asistira nekajčlanska spremljevalna ekipa, in skupaj pišejo zgodbo, v katero gledalec, pardon, poslušalec, zapade, prebudijo in streznejo ga šele prižgani reflektorji ob koncu koncerta. Zgodba je sestavljena iz udarnih komadov s težkimi kitarskimi linijami, ki se na odru spremenijo v dramatične trenutke, in baladnih bluesy rock koračnic, ki razbremenijo tempo in poskrbijo za nekaj “oddiha”, premora v zgodbi. Tu je še nekaj dolgih inštrumentalnih delov, kjer na svoj račun pridejo glasbeniki, ki v času ko Cooperja ni na odru, stopijo izza njegove sence in dobijo nekaj trenutkov za samopromocijo. Pravo mazilo za ušesa je kitarist Kelli, kateremu je heavy rock zares pisan na kožo in katerega karizma zasenči ostale Cooperjeve najete muzičarje. Alice Cooper s šestimi križi ni več rosno mlad, kar se pozna na njegovem vokalu, a mu teatralnost nastopa ponuja krinko, da lahko vokalne linije po mili volji spreminja in jih prilagodi trenutnemu dogajanju na odru – takšno zvito taktiko spretno izkorišča, kar na momente izpade celo zelo dobro!
Set lista je globoko zabredla v sedemdeseta, ogrodje so sestavljale skladbe od Love It to Death (1971) do Alice Cooper Goes to Hell (1976), kar je bila za vse oboževalce ameriškega rockerja prava poslastica. Jedro je bilo zabeljeno z (hočeš nočeš obveznim) izvenserijskim hitom Poison in nekaj novejšimi komadi – Wicked Young Man, Dirty Diamonds in Vengeance is Mine kot edinega iz lani izdanega Along Came a Spider. Pravzaprav je bil igrani set “best of” sedemdesetih.
Kakšen “show man” zna biti Cooper! Zares ni presenetljivo, da je šel nekoč v nos konzervativnim sodržavljanom, ko pa na odru izvaja dih jemajočo predstavo, ki človeku naježi prav vse dlake na telesu! Nabor koncertnih pripomočkov je zelo pester, od zabavnejših balonov do malo manj zabavnih pripomočkov, ki bi bolj spadali v Tallinnski muzej mučilnih naprav. Višek teatralnosti koncerta nastopi proti koncu, ko ob bučnem godovanju publike glavnega akterja zgodbe teta smrt popelje do vislic, kjer ga za vedno vzame v svoje roke…
Vse je seveda le del igre, Cooperjev dobro naštudiran opij za ljudstvo. Spodobno razvedrilo starega mačka, ki je Bratislavčanom prinesel uro in pol rockerske poslastice. Malček jo je zagodel le zvok, tudi dvorano Pasienky namreč krasi znani tivolski sindrom neakustičnosti. Ampak šteje seveda to, da smo se v četrtek obiskovalci koncerta v posteljo ulegli srečni!
avtor: Urban Bolta
fotografije: Urban Bolta
Setlista:
1. School’s Out (uvodni del)
2. Department Of Youth
3. I’m Eighteen
4. Wicked Young Man
5. Ballad Of Dwight Fry
6. Go To Hell
7. Guilty
8. Welcome To My Nightmare
9. Cold Ethyl
10. Poison
11. The Awakening
12. From The Inside
13. Nurse Rozetta
14. Is It My Body
15. Be My Lover
16. Only Women Bleed
17. I Never Cry
18. The Black Widow (inštrumentalno)
19. Vengeance Is Mine
20. Devil’s Food
21. Dirty Diamonds
22. Billion Dollar Babies
23. Killer
24. I Love The Dead
25. No More Mr. Nice Guy
26. Under My Wheels
—dodatek—
27. School’s Out
