ManOwaR
petek, 15. 2. 2025
München / Zenith / Nemčija
“Other bands play – ManOwaR kill!!!”
Manowar sem nazadnje videl in poslušal leta 1999 na Gods of Metal festivalu v Milanu. Potem so začeli s serijo dvomljivih albumov, začenši z Warriors of the World 2002, vprašljivimi potezami v zvezi z zasedbo skupine, nekdanji kitarist, ki ga nočem imenovati, se je izkazal s svojo “ljubeznijo” do otrok in da ne naštevam dalje.
Vse to in še druge malenkosti, med katerimi je najbolj v nebo vpijoča Joeyeva (DeMaio, basist in šef skupine) avtorska blokada, za katero trpi najmanj od leta 2007 dalje, je botrovalo dejstvu, da sem namensko bojkotiral morebitni obisk njihovega koncerta.
Spremembo načrtov je povzročil šok ob zavedanju, da je moj najljubši vokalist, Eric Adams, zakorakal v osmo desetletje svojega življenja. Malce sem zrahljal okove svojih prepričanj in se odločil, da grem možakarje pogledat v München, kjer so gostovali v sklopu turneje The Blood of Our Enemies. Na tej izmenjaje, vsak drugi večer, odigrajo albuma Hail to England in Sign of the Hammer v celoti. Mi smo naleteli na Sign of the Hammer, kultni album iz 1984, poleg tega pa so odigrali še selekcijo “uspešnic”. Cel seznam si lahko ogledate tukaj.
Hkrati sem se odločil, da bo to tudi zadnji koncert, na katerega grem v okviru organiziranega ogleda z avtobusom, kajti celonočne eskapade na povratku niso več za moje stare kosti. Ekipa v zadnjem delu avtobusa je bila primerno me(n)talno nastrojena, šale in domislice so letele levo in desno, tako da je pot hitro minila. Veselica se je nadaljevala v nakupovalnem centru v bližini dvorane, celo natakar se je čutil dolžnega, da nam pojasni, da bo treba dvigniti sidro.
Moj načrt, da pridem v dvorano malce prej, da si zagotovim dobro pozicijo za fotkanje, je propadel iz dveh razlogov. Prvi je ta, da g. DeMaio ne dovoli fotkanja in snemanja. Drugi je bil ta, da v dvorano nisem prišel malce prej in je bila že kar polna. Tu je na sceno stopil kolega iz avtobusa, ki sem ga ob odhodu prijateljsko ozmerjal, ker mi je zasedel želeni sedež ob drugem izhodu. No, naključno znanstvo se je izplačalo, ker je organizator iz neznanega razloga delil “fanpit” prepustnice vsakemu, ki se je znašel ob pravem času na pravem mestu. In kolega iz avtobusa je to izvohal in povedal tudi nama s kolegico. Odlično! Torej sva si izborila prostor dokaj v ospredju.
Joey je pri rekrutiranju kitarista in bobnarja za najnovejšo reinkarnacijo Manowar sledil svojemu planu iz zadnjih let ter za bobne posadil (vsaj meni) popolnoma neznanega Davea Chedricka, ki s svojimi 55-imi leti krepko znižuje starostno povprečje benda, in iz naftalina potegnil legendarnega (pa ne iz pravih razlogov) kitarista Michaela Angela Batia. Slednji mi ni vzbujal pravega zaupanja, kajti v video izsečkih s prejšnje turneje je bilo slišati, da je svoje delo vzel bolj za hec, solaže (predvsem Rossove) je namreč izvajal precej po svoje.
Koncert? Odličen zvok, Eric v fantastični vokalni formi in nasmejan, Joey v svoji klasični mačo maniri, Dave natančen kot švicarska ura, Michael Angelo pa je solaže kar naštudiral, čeprav mu stil zgoraj (ne) omenjenega kitarista dosti bolj ustreza kot Rossov. Ross the Boss je pač eden in edini. Publika nora in glasna. Redarji v stalni preži za fotoaparati in mobiteli, vendar sva s Silvijo nekaj fotk vseeno uspela posneti (glej galerijo).
Priznati moram, da mi je zelo žal, da sem zadnjih 25 let šprical Manowar koncerte, kajti to je bila religiozna izkušnja! Manowar sta Eric in Joey, v čevlje kitarista in bobnarja lahko postaviš skoraj kogarkoli, vsaj tako se je izkazalo. Manowar je bend, ki še veliko da na teatraličnost, odrska postavitev in ozadje ter zdaj že klasične bojne uniforme članov so to potrdile tudi tokrat. Moram še enkrat poudariti neverjetno glasen in kristalno čist zvok, in, OMG, Eric! Noro, kaj iz svojih glasilk lahko izvleče pri svojih 72-ih letih. Seveda svoj vokalni izraz zelo optimizira, ampak točno ve, katere živalske krike Manowar oboževalci želijo slišati. In dostavil je čisto vse. Od uvodnega v Animals do post-solo kitice v Black Wind, Fire and Steel. Da ne omenjam zaključnega “Mother! Mother! Mother!” iz komada Guyana…
Izbor skladb je bil za moj okus brezmadežen, same klasike, ničesar iz obdobja po 2007, iz ostalih albumov pa le jagodni izbor. Himna za himno, metal na metal, kri na kri! Noooooro!
Zabaven trenutek se je zgodil, ko je možakar v prvih vrstah med divjim headbenganjem izgubil očala in je Joey gladko prekinil izvedbo Sign of the Hammer, da so se očala spet našla, potem pa so začeli znova.
Joeyev govor je seveda bil vsem znano nakladanje, kako se nikomur ne smeš pustiti, da te zatira in moraš verjeti v svoj uspeh. Čas za pivo.
Če bi hotel ta koncert opisati le z eno besedo, bi ta beseda bila METAL! Verjetno bi se našel marsikdo, ki bi temu oporekal, ampak ni benda na svetu, ki bi bil bolj metal kot Manowar. Vam povem.
Joey tega še ne ve, ampak od tu sledi samo še en korak. Mora požreti svoj ponos in malce umiriti svoj velikanski ego ter poklicati starega prijatelja / sovražnika Rossa the Bossa ter ga povabiti nazaj v bend. Ko bo to opravljeno, mora poklicati še Davida Shanklea in norega bobnarja Rhina iz The Triumph of Steel postave. In potem mora to v verziji z dvema kitarama spraviti na poslovilno turnejo. Just do it, Joey!!!
Častna omemba: veverica na kitaristovi glavi.
Tekst: Igorac
Fotke: Silvija & Igorac
