Lokacija: Ljubljana / Hala Tivoli / Slovenija
Datum: petek, 08.02.2013
Konec lanskega novembra je odjeknila novica, da v Slovenijo prihaja Slash! Legendarni kitarist, po mnenju nekaterih eden največjih rock kitaristov kdajkoli, po mnenju drugih zgolj dober kitarist, ki ga je težko enačiti z največjimi. Mnenja se bodo vedno kresala, ena stvar pa je jasna: gre za razvpito zvezdo, ki je s svojimi skodranimi lasmi, čezenj poveznjenim klobukom, sončnimi očali in seveda s kitaro v roki v svet rock’n’rolla vpeljal številne glasbene navdušence, skupaj z Axlom Rose-om pa je napisal tudi eno najkontroverznejših povesti v zgodovini hard rocka.
Slash je po uspešni lanski turneji, na kateri je v poletnem času skupaj z Ozzyjem Osbournejem, Geezerjem Butlerjem in številnimi ostalimi zvezdami objadral Evropo in v tem času izdal tudi drugi solo album »Apocalyptic Love«, ki ga vse od tedaj intenzivno predstavlja na koncertih širom sveta. Konec poletja ga je gostila dežela kengurujev, vrnil se je tudi na odre rodne ameriške grude, in že je napočilo novo leto in z njim povratek na Staro celino na turnejo, na kateri je sprva odigral nekaj koncertov v vzhodni Evropi, predno se je prav na naš največji kulturni praznik po sedmih letih znova vrnil v slovensko prestolnico. Križanke, kjer je Slash leta 2005 igral z Velvet Revolverji, je to pot zamenjala mala dvorana Hale Tivoli.
Premrznjene obiskovalce so začeli ogrevati slovenski rockerji Tide, ki so po Iron Maidnih in Uriah Heepih tako še tretjič dobili prestižno nalogo ogrevanja velike tuje skupine. Vnovična izbira Tide-ov je v deželi Kranjski požela kar nekaj vroče krvi, a njihovo profesionalno delovanje na vseh ravneh zlahka demantira upravičeno nejevoljo rednih koncertnih obiskovalcev. Slovenija pač premore zgolj peščico zasedb s popolnoma profesionalno držo, zato se le-te (želeli ali ne) na prestižnih dogodkih zelo hitro rotirajo. A posvetimo se raje samemu nastopu. V pol ure trajajočem druženju so Tide predstavili všečen presek svoje kariere, z logičnim povdarkom na aktualni izdaji »No. 4«. Kvratet stavi na svojo udarno, že skoraj arogantno odrsko esenco nepopustljive in čvrste narave, v kateri so naloge enakomerno raporejene med vse štiri člane. Frontman Kevin Koradin je bil v zvočni sliki žal premalo izpostavljen, tako da se ga iz publike ni slišalo dobro, a težke akustične razmere so pač že stara rak rana Hale Tivoli. Skupina je kljub temu brezkompromisno odjadrala po začrtani poti in dala jasno vedeti, da prestola slovenske alter rock scene pač ne zasedajo zaman!
Dvorana se je v tem času popolnoma napolnila in tako pripravila čudovito kuliso Slashu in kompaniji, ki je naslednji dve uri pod ogromnim razobešenim transparentom aktualnega albuma »Apocalyptic Love« razvajala razprodan avditorij obiskovalcev povečini mlajše generacije ljubiteljev rock’n’rolla.
Po pozdravnem komadu Halo je že prišel čas za divjo vožnjo z nočnim vlakom oziroma skladba Nighttrain, med katero so padle vse zavore na relaciji med publiko in bendom. Morda je kdo mislil, da bo to večer nostalgije za eno nekoč najuspešnejših zasedb, Guns N’ Roses, a Slasheva kariera tudi po odhodu iz razvpite skupine ni zamrla, zato se mu je skozi leta nabralo že veliko materiala, ki ga je, z logičnim povdarkom na obeh solo albumih, v Ljubljani uspešno predstavil.
Odkritje večera je bil vsekakor Myles Kennedy! Možak je sicer v glasbenih vodah aktiven že več kot dve desetletji, na veliko sceno pa je stopil šele pred nekaj leti z uspehom zasedbe Alter Bridge, še korak naprej pa je naredil, ko se je pridružil Slashevemu solo projektu in postal njegova desna roka. Lansko leto na Graspopu v Belgiji, kjer sem se s Kennedyjem in spremljevalno skupino “Zarotnikov” srečal prvič, Kennedyju ni uspelo docela motivirati festivalske množice, to pot v Tivoliju pa je bila slika popolnoma drugačna! Obiskovalci so sledili njegovi odrski igri in večkrat z dvignjenimi rokami pričarali dihjemajočo predstavo, ki je glasbenikom na odru vidno prijala. Slashev frontman sicer ni kdo ve kako karizmatičen, zato pa toliko suverenejši pri izpolnjevanju vokalnih zadolžitev. Njegova vokalna predstava je temeljila na izredni prilagodljivosti, kar je bilo opaziti predvsem pri G’N’R priredbah, v katerih se je barvno nekoliko približal Axlu Rose-u, še vedno pa obdržal potrebni kanček lastne izrazne formule in temperamenta.
Slash je večino časa oddelal na desni strani odra. Bil je spokojen, pogled na njegov obraz so zastirala bleščeča sončna očala in skrivala razpoloženjske grimase. Vrhunci koncerta so bile njegove solaže, ki so k sreči kljubovale akustiki tivolske dvorane in na navdušenje množice odzvenele v polno! Povsem drugače je bilo z zvočno umestitvijo ritem sekcije, sploh v prvem delu koncerta, saj zvok bobnov in basa ni našel optimalnega prostora v celostni sliki, zato je iz zvočnikov mestoma prav moteče zarožljalo, v tem oziru je bil uvod v komad Civil War prava mala polomija. Čeprav na prvi pogled hladen kot špricer, je Slash ves čas budno spremljal in diktiral potek koncerta. Mojstrstvo svoje riff retorike je uspešno predstavil v intru komada No More Heroes, tudi sicer pa je z vihtenjem prstov po vratu kitare nase stalno privabljal soje žarometov. V poskočnem komadu Doctor Alibi se je v vlogi vokalista posrečeno predstavil basist Todd Kerns in tako vsaj za trenutek stopil iz sence prvih dveh imen koncerta, Slasha in Mylesa Kennedyja.
Slash je bil kot ponavadi zelo zadržan, tako je prvič polno dvorano nagovoril šele v izteku koncerta in s peščico izrečenih besed zahvale vročemu razpoloženju še dodatno prilil olja na ogenj. Zimzelene G’N’R klasike Sweet Child O’ Mine, Welcome to the Jungle in Paradise City v samem zaključku dvournega koncerta so glede na odziv (pričakovano) predstavljale najtriumfalnejše trenutke večera. Čeprav se Slash že poldrugo desetletje trudi ubežati senci svojega delovanja pri razvpitih Pištolah, mu po drugi strani prav igranje njihovih klasik še vedno polni denarnico, zato je njihova kompromisna tretjinska umestitev v set listi povsem razumljiva. Glede na že dva solo albuma, izdana v zadnjem času, je glasbenik kreativno še vedno navdahnjen, žal pa tega ne uspe prepoznati tudi cilja publika, ki kratkomalo ignorira vse njegove ex-G’N’R projekte in se naslaja zgolj na velike uspešnice Pištol, zato je Slash ujet v nekakšen začaran krog preteklega veleuspeha, ki ga nikoli ne bo izpustil iz krempljev Guns N’ Roses zapuščine, pa če to hoče ali ne. Dokaz za to je bil tudi razprodani tivolski koncert.
avtor: Urban Bolta
fotografije: Nina Grad
Setlista:
1. Halo
2. Nightrain
3. Ghost
4. Standing in the Sun
5. Back From Cali
6. Nothing to Say
7. Serial Killer
8. Civil War
9. Not for Me
10. Doctor Alibi
11. Watch This
12. Bad Rain
13. Rocket Queen
14. No More Heroes
15. Starlight
16. Anastasia
17. You’re a Lie
18. Sweet Child O’ Mine
19. Slither
—dodatek—
20. Welcome to the Jungle
21. Paradise City
