Nastopajoči: Skid Row, Dead City Ruins, The Morning
Lokacija: Videm (Udine) / Pala Cus / Italija
Datum koncerta: nedelja, 1. 12. 2013
Zadnji koncert aktualne Skid Row turneje je legendarne ameriške glam metalce pripeljal v italijanski Videm. Z njimi vred smo v koncertnem paketu dobili tudi avstralske malopridne rockerje Dead City Ruins, posebej za ta večer pa so bili najavljeni za prvo predskupino dogodka domačini iz Furlanije The Morning. Zadnji dan turneje torej! Žal so morali prvo skupno to pot izpustiti iz programa ogleda. Drugače ni šlo!
Malo pred deveto zvečer pa smo že neučakano strmeli na oder videmske športne dvorane Palacus, v pričakovanju nastopa Avstralcev Dead City Ruins doma iz Melbourna. Srboriti kvintet se je hipoma razletel po odru. Odlično mu je godila njegova širina. Tekanja in čupanja je bilo vse polno v dobre pol ure koncertnega nastopa zasedbe, ki se je predstavila kot žilava naslednica zanimive mineštre tradicionalno podkovanih rock ‘n’ rol riffov podedovanih od Rose Tattoo in AC/DC, do izrazitih blues in southern rock zavojev, pa vse do integracije elementov šole NWOBHM gibanja. Dead Citiy Ruins so zagotovo skupina, ki zna vzbuditi pozornost v prihodnje. Izdelan in suveren odrski nastop brez zavor in zadržkov, pospremljen z odlično uigranostjo kvinteta in polnokrvno sproščenostjo, ki je priredila več kot zabavno uvodno ogrevanje!
Skid Row so v letošnjem aprilu izdali namesto novega albuma reje novi EP z naslovom »United World Rebellion: Chapeter One«. Po naslovu sodeč bo tovrstnih EPjev v prihodnje še več. Že več kot deset let pa ni nobena novost več ta, da v skupini na mestu vokalista ni več Sebastiana Bacha. Današnji Skid Row premorejo tri originalne obraze, ki se pojavljajo na njihovih kultnih studijskih albumih s preloma osemdesetih v devetdeseta. To sta kitarista Scotti Hill in Dave »Snake« Sabo ter basist Rachel Bolan. Jerry Sollinger ostaja suverena vokalna figura, ki mu ostali v ekipi 100% zaupajo,, od leta 2011 dalje pa imajo Skid Row tudi novega bobnarja, ki mu je ime Rob Hammersmith.
Bend je stopil natanko ob deseti zvečer na oder. Na prostran oder. Po globini in širini. Kvintet ni skrival odličnega počutja. Le zakaj bi ha? Sproščenost je bila več kot očitna. Bil je zadnji dan turneje. Obsežne evropske turneje, na kateri so lep del turneje Skid Row spremljali v vlogi co-headlinerjev Ugly Kid Joe. Poleg dejstva zadnjega nastopa, pa je skupina vedela nekaj, česar ostali nismo. Da bo odigrala ekstremno kratek nastop, dolg vsega eno uro. Še en faktor, ki vzpodbuja popolno lahkotnost in neobremenjenost!
Skid Row igrajo v današnjem času odlično. Predvsem je to pomembno za kitarski dvojec Sabo/Hill, ki se odlično zaznava na odru tudi v zrelih letih glasbenega udejstvovanja. Prsti letijo obema kitaristoma kot podmazani in eksekucija njunih deležev je zategadelj zares vrhunska. Tudi ritem sekcija ostaja močna in neprebojna. Karizmatični Rachel Bolan ostaja ena osrednjih odrskih karizem Skid Row nastopa! Ob vsem tem pa nadvse veseli dejstvo, da je vokalist Jerry Sollinger na moč dostojno zamenjal Sebastiana Bacha. Celo po videzu lahko rečemo da izgleda Sollinger v mnogo boljši kondiciji kot njegov predhodnik. Vokalno Sollinger zelo dobro lovi Bacha! Barva je v rangu zahtev »Bachovega nadomestka« in strupeni zimzeleni Psycho Love, Monkey Bissiness, Slave to the Grind, pa nadalje Makin’ a Mess, Riot Act , Big Guns, Piece of Me, 18 And Life, In A Darkened Room ter zaključna devastacija Youth Gone Wild so v Solingerjevi vokalni izvedbe izpadle odlično in menim, da Bach brez konkretnih »pomagal« (matric in dodanih mp3 vzorcev) z mešalnega pulta, danes klasični Skid Row repertoar ne more več zvoziti suvereno. Po doživetem lahko rečemo znova le eno. Zbogom Sebastian Bach. Za vedno. Nekoliko je Sollingerja namučil 18 and Life, ostalo pa je možakar izredno dobro zvozil. Seveda ni izostala nadobvezna izvedba hita I Remember You! Od novih skladb z EPja »United World Rebellion: Chapter One« sta se zvrstili otvoritvena Let’s Gop ter v drugi polovici repertoarja Kings Of Demolition! Zasedba se je mimobežno dotaknila tudi albuma »Thickness« iz leta 2003 ter izvedla skladbo Thick Is the Skin.
Kakih 500 podivjanih obiskovalcev je norelo »priklenjenih« na ogrado, ki je ločevala oder od parterja in fanatično sodelovala v verzih skozi klasike skupine. Skid Row so pripravili hipoma publiko, da jim je ta jedla iz roke, kot bi bila v omamnem stanju hipnoze. Minute so se ekstremno hitro obrnile in po Slave to the Grind so fantje hitro smuknili v zakulisje. Rutina čista. Ker je bil to zadnji koncert, so Skid Row priredili vrsto zabave, ki je drugi koncerti turneje niso bili deležni. Na oder so v dodatku povabili Dead City Ruins in skupaj izvedli AC/DC klasiko Highway to Hell, za njo pa pričakovano Youth Gone Wild, pri čemr so se fantje iz ekipe Dead City Ruins našemili v živalske pajace. Komedija za veliki finale torej!
Lahko rečemo sledeče. Kratko a sladko druženje s Skid Row! Repertoar obtežen izključno z repertoarjem prvih dveh albumov. Prav zahvaljujoč kultnemu statusu tih dveh albumov, si lahko Skid Row danes sploh privoščijo tovrstne turneje. To dobro vedo in zato igrajo pretežno repertoar prav tih dveh albumov. Presenetila je vključitev Ramones priredbe Psycho Terror, sicer pa koncert v skladu s pričakovanim. Tudi zvok je bil zelo soliden glede na doneče karakteristike prostrane športne dvorane. Skid Row se ni potrebno truditi na način, da bi morali »streljati municijo z vseh možnih položajev« na publiko. Kultni status njihovih prvih dveh albumov opravlja ta delež povsem avtonomno za njih. Fantje ostajajo torej pojem gizdavo malopridnih »mamojebcev« tudi na zrela leta. Ohranjajo pravi pobalinski odrski videz, njihovi koncerti pa ostajajo prava energetska bomba, kjer radoživo prekipevata drznost in arogantno porogljivi blišč rock ‘n’ roll hedonizma! Natanko tisto, po kar prideš na njihov koncert. Tudi v letu 2013!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
