Lokacija: Tolmin / Kinogledališče / Slovenija
Datum: sobota, 22.02.2020
Preden so odrinili v Francijo (preko Italije), so se Širom še enkrat zbrali na enem od slovenskih odrov. V tolminskem Kinogledališču. Trio, ki ga zastopajo Samo Kutin, Ana Kravanja in Iztok Koren, je v kratkem času štirih let, nanizal že tri albume, slednjega med njimi “Svet, ki speče konju cvet”, v lanskem oktobru. Že po naslovu sodeč lahko slutimo, da gre v primeru Širom za trio, ki nagovarja na moč posebno. Nikakor ne čudaško, a s pristopom, ki je eksperimentalen. Ob ogromno glasbene substance, ki jo nosi trio in jo kreira, hkrati z lahkoto vzbuja tudi občutek abstraktnosti.
Kakorkoli, skupina zanimivega geografskega ozadja na relaciji Prekmurje, Kras in Tolminsko, je požela veliko zanimanja in razburkala s svojim pristopom in interpretacijo že kar lep del slovenske, pa zlasti mednarodne kritične javnosti (zelo so cenjeni v tujini), to pa predvsem zavoljo izredno drzne usmeritve oziroma vizije, ki je edinstvena in so se je pri nas doslej na podoben način lotevali le redki izvajalci. Nasploh v času, ko je moderna elektronska zvočna manipulacija, večkrat vzvod za doseganje eklektičnosti, ostajajo Širom pri tem “na zemlji”, v akustiki, v organskih tenih in kolažih in skrivanja za efekti lišpa in kozmetike ni. Kar vidiš in slišiš, to dobiš. Širom so instrumentalna zasedba, v kolikor donirata v skladbah glas Ana ali Samo, služita glasova v vlogi dodatnega zvočila oziroma instrumenta, pri čemer ubirata melodijo momentalno, kot ju vodi dani trenutek bivanja sedanjosti. V kolikor vzbujata glasova rabo jezika, so besede momentalno “izmišljene”, kot veleva to trenutni čut glasbenika, v njih interpretaciji. A glas je torej le dodatna začimba. Vsekakor je bil sam pogled na oder pred prihodom treh glasbenikov nanj, nekaj povsem samosvojega. Množica predmetov, s katerimi je bilo posejano odrsko pročelje, zbranih z različnih koncev sveta, mnogi med njimi izdelani lastnoročno doma, kar pomeni da gre za unikate, ki prepomembno dodajajo posledično skupini fakt samorasle samoniklosti, kar je namigovalo na to, da se bomo tega večera srečali z absolutno posebnim glasbenim telesom.
In res. Cel koncert, ki je trajal uro in dvajset minut, raje kako minuto manj, je deloval kot enovita mantra, ki te, v kolikor znaš in si upaš, odpelje daleč onkraj racionalnega, v stik z energijo, do katere te logika in misli, ne spustita. Enostavno glasba, ki je v vsem fascinantna, če odženete ob njeni interpretaciji ratio, lahko ob njej užijete, mnogo več in vas energija glasbe odpelje mnogo dlje, kot sicer. Bere se čudno, ker nas sam sistem, kateremu služimo preko 2000 let, sili le k rabi logike in matematike in zavoljo česar smo druge čute povsem zanemarili in so v nas zakrneli, a jih nosimo v sebi. Kdor jih uspe v sebi prebuditi uspe in tako “odplavati” na krilih dane glasbene vibracije, doživi mnogo, mnogo več, kot nas učijo v šolah. In ta element Širom definitivno ne le imajo, pač pa ga razumejo, negujejo, se srečujejo z njim vseskozi in se tudi od njega učijo. Ob vsem ekspozeju prizemljenosti, saj je glasba temeljena na močni ritmični strukturi in ostaja “na tleh”, je ta element v glasbi tria sicer ponotranjen in prvinski čuti in instinkti skozi izvedbo, vseskozi visoko (tudi na intuituvni) preži.
Trio je neverjetno agilen, vsak posameznik uporablja množico instrumentov, kar zahteva nenehno (medsebojno) skladnost na odru, nenehno dodaten nivo komunikacije, ki ni le zaznavanje tria med samo izvedbo, pač pa banalno povedano. Medtem, ko posameznik zamenja v skladbi tudi po tri instrumente, nosi v glavi nek nujen ohlapni načrt po katerem se giblje, pri tem pozna podoben ohlapni načrt preostalih dveh članov, da ne povzroči odrskega kaosa. Karikirano. Npr. da člani ekipe z glavami ne trčijo med seboj, ko zelo hitro preklapljajo med tolkali, brenkali, godali itn… ali ne založijo instrumenta na povsem drugo stran odra, potem pa ga ni pri roki, ko le tega nujno potrebujejo. Torej je trio vseskozi pri stvari, čeprav vzbuja glasba občutek abstraktnosti, občutek transcedentalnosti, deluje tudi psihadelično in nad vsem mistično. In vendar sledi rdeči niti, čeprav bi glasba lahko fragmentirano razpadala, ko bi zavoljo vskokov prostosučne improvizacije, za katero je vseskozi dovolj prstorora, brisala sledove motivske formatiranosti. Tak moment se je pripetil na koncertu le v finalu, ko je bend namerno povzročil nekaj zvočne kaotičnosti, z zametki freejazovske eksperimentalnosti, ki pa je zgolj služil za to, da skupina skreira ob koncu atmosferični krešendo. Bend je vsrkal tudi element neoklasicizma, kar dostavlja zlasti Ana z violno in violo. Vsi trije glasbeniki uporabljajo na godalih in brenkalih tudi violinske loke, kar izvablja dodatne elemente zvočne nenavadnosti ter posledično odrske teatralnosti.
Torej, ne glede na to, da je to dejansko vrsta neo avantgardne ljudske glasbe, ki se vseskozi slikovito spaja s tradicijo glasb različnih koncev sveta, vsrkava etno elemente, neoklasične figure, pa nagovarja tak mistični kumulus, v končni fazi v vsem slovensko.
Prav tako uporablja trio instrumente, ki konvencionalno režirajo melodijo (banjo, violina,…) v vlogi tolkala (trkanje na telesa teh instrumentov), kovinske skodele različnih dimenzij, ter druge kovinske izdelke, ki so delovale kot krožna žaga, pa je Samo izkoriščal za izvrstno zvočno začimbo, ko jim je slikovito izkrivljal zvok, podobno, kot to dosega raba kakšnega teremina. Tu so tudi ostali detajli neobičajnih zvočnih izzivov, ki bi jim gotovo pozorno sledil tudi kak Fred Frith (ali zelo lačni obiskovalci). Npr. stresanje riža po odru. Če bi John Zorn iskal golo zvočno etno eklektičnost, v vsem izvornem purizmu njene nenehne drzne izzivalnosti briljantno vcepljenega eksperimentiranja, bi k sodelovanju poklical Širom. A pozor. Bend generira ogromno muzikaličnosti in otipljive formatiranosti, predvsem pa je na moč slikovit kontrast izjemne ritmične prizemljenosti ter transcedentanih podvigov v kreaciji pleteža lahkotnih zvočnih pastel, kot so to bravurozno ubrani prepleti večglasnih harmonij na hkratnem igranju več kalimb, dodajanje cevnih zvoncev in balafonov.
Konec je prišel povsem nenadejano. Prehitro. Občutek za čas in prostor,ob tako svojski glasbeni vibraciji, je povsem izginil. Ni treba dodajati, da je vsak koncert zasedbe Širom edinstven, kot je bil tudi ta v Tolminu. Komadi nosijo strukturo “ohlapne sprave”, posedujejo “zemljevid”, ki vabi k simbiozi svobodoljubnih zvočnih spojev, osnovna orientacijska izhodišča, obenem pa razvija trio v tem “rahlem orientacijskem zemljevidu” vseskozi toliko prostora za eksperiment, da se v interpretaciji lahko prosto uteleša tudi intuitivna čutnost momentalnega “mantranja” trojice, ki je eden od esencialnih gradnikov glasbe Širom. Tega večera se je v Tolminu izražal edinstveno in neponovljivo, kot bi se povsem drugače na katerikoli drugi lokaciji, še zlasti ob stiku s popolnoma naravnim okoljem. Zunaj torej, kjer nismo pokriti s strehami in obdani z betonom.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
