Lokacija: Ljubljana / SOHO klub / Slovenija
Datum: četrtek, 25.04.2019
Šinobusi so novosadska rock zasedba, ki obiskuje slovenska klubska prizorišče na letni ravni. Gre za bend, ki je bil ustanovljen leta 2001, v nepolnih dveh dekadah delovanja pa je izdal pet albumov, zadnjega in še vedno aktualnega z nazivom “Ljubav i dalje diše” (prevod bi šel nekako takole: Ljubezen še naprej diha) v marcu 2017. Nedavno tega je naš Seba obiskal koncert njihovih vojvodinskih rojakov Pero Defformero v kranjskem Trainstation Squatu, kjer v koncertni recenziji ni skoparil s superlativi. Zakaj? Novi Sad je namreč valilnica izjemnih glasbenikov. Ko prispeš tja, se ustališ v kakšnem nočnem lokalu ter spoznaš kup novih obrazov z domicilom v tem srbskem mestu, ti postane kaj hitro jasno, da igra pravzaprav vsak med njimi kak instrument. Skoraj vsi so glasbeniki. In to kakšni. Zlasti v letih 2014 in 2015 je to okusil tudi RockLine, ko je obiskal serijo koncertov zasedbe Šinobusi. Enega med njimi celo v vojvodinskem kraju Bački Petrovac pri Novem Sadu. Vsak april je deležen krajše slovenske turneje s strani skupine in štiri leta so se ekspresno obrnila, da smo tudi RockLine znova našli ustrezen termin in se udeležimo enega izmed njihovih koncertov.
Šinobusi delujejo od leta 2012 dalje v nespremenjeni postavi in sicer: Milan Korać (vokal, kitara) Nenad Patković (kitara, vokal, spremljevalni vokal), Stefan Stefanović »Gile« (orglice, tamburin) Predrag Dmitrović (bas kitara) in Đorđe Bubnjević (bobni).
Soho klub, se pravi bivši Guliver, kjer so Šinobusi nastopili že v lanskem aprilu, je bil deležen lepega obiska, čeprav bi bil lahko ta še znatno višji. Sploh bi ogled koncerta Šinobusev, koristil tudi članom nekaterih drugih slovenskih zasedb, ki se sukajo v stapljanju žanrov starega rocka sedemdesetih, podprtega z jedrnato opornico v bluesu, celo v progresivnem rocku in jazzu. Že zaradi “mreženja” in izmenjave izkušenj, če ne zavoljo dejstva, da dajejo s svojo prisotnostjo na takšnih dogodkih, svetel zgled, do glasbenih novosti in “eksotike” večno zadrto zadržani slovenski glasbeni javnosti, o tem, kako se podpira domačo klubsko sceno.
Bend je znova “ubil”. V več kot dveurnem koncertu, so Šinobusi zaigrali skoraj 30. komadov, po večini avtorskih stvaritev vzetih z vseh petih albumov ter priredbami in trenutkki, s katerimi so podžigali publiko, kot so mdr. Taxman (The Beatles), kjer je vokal prevzel Nenad ter dodal k izhodu zelo posrečeno kopijo (psihadelične) kitarske solaže izvirnika, nadalje Brown Sugar (The Rolling Stones), Robert Johnsonovo If I Had Possesion Over Judgement Day, Diggin’ A Hole (Big Sugar), Whipping Post (The Allman Brothers Band). V zaključku se je zasedbi na odru priključil ponovno njen zvesti prijatelj Slaven Kalebič (Mojo Hand), ki je s sočnimi kitarskimi vložki v duelih z Nenadom znotraj pravovernega bluesa znova dokazal, da je zadnja leta močno pogrešan na odru.
Edinstvena in hipoma prepoznavna glasbena drža izklesanega art dosjeja, ki je edinstven konglomerat skvašen na vplivih retro zvočne sporočilnosti pionirskih rock in blues zasedb s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih, drži Šinobuse v ligi ene najbolj imenitnih in prominentnih skupin v t.i. geografskem “bazenu” med Alpami in Črnim morjem, ki je svoje glasbeno lik in delo prignala do zvočno-stilske izvedbene, pa tudi kompozicijske perfekcije.
Bend ostaja briljanten, naravnost izvrsten v vsem česar se loteva na odru. Drugega ni šlo pričakovati. Izredna kemija, izvedbena dovršenost, medsebojno zaznavanje, kup šegavosti in simpatičnih vzvodov, s katerimi so držali publiko ob sebi. Nalezljivi Milan Korač z vokalom in kitaro, pretanjeni Nenad na kitari, ki zanimivo na tej turneji ne uporablja klaviatur, čeprav jih igra na albumih. Za dvig adrenalina in razposajenosti je vseskozi z vnetimi eskapadami na orglicah skrbel Gile, ki bi ga moral spoznati naš Miha Erič (Prismojeni profesorji bluesa), v kolikor se fanta seveda še ne poznata. In kot vedno. Izredno dobro organizirana, čuječna in visoko oprezujoča ritem sekcija, ki daje glabeni krajini toplino in vnetljivo kontrastno širino.
Bend rad odpira koncerte s skladbo Moje ruke sad su ptice, v kateri opozori uvodoma tudi na izreden pesniški talent Milana Korača, tej pa so se pridružile v nadaljevanju še Mirna Bačka, Potera, Bio sam tu, Kada svrake bulje u mene, Raskršče, Skačem visoko, Naš dan, Ja moram da te vidim što pre, Iz drugog ugla, Čamac na Tisi, Ravnodušna pesma, instrumentalna Prašina,… Izmed skladb novega albuma “Ljubav i dalje diše”, smo slišali skladbe Preko polja, pa u brda, ki so jo Šinobusi izvajali že na koncertnih nastopih leta 2015, pa nadalje U nevreme, Ćudno voće, instrumentalno HOP, Ljubav i dalje diše in Boka.
Šinobusi ostajajo skupina, ki osupne s perfekcijo in magijo. Njihova glasba ostaja svojevrstna simbioza nalezljive muzikaličnosti ter iskrivega jama. So izredni čarodeji, ki te nenadoma zasujejo s skalovito prodornim fraziranjem, ali pa se prelevijo v izjemno čutne tvorce subtilnh zvočnih prelivov. Vse to poganja neverjetno prožna, duhovita ter briljantno uigrana ekipa, kjer emocije in strasti, opravijo temeljno nalogo ter začarajo poslušalca ter popeljejo na avanturo neverjetno posrečenega oživljanja stare dobre ere rock in blues pionirstva. Bend, ki se ga ne zmoreš zlepa nagledati, naposlušati in kaj šele naveličati. Druženje v Soho klubu je bilo ob novi izjemni predstavi Šinobusev, tako daleč, daleč prekratko.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
