Lokacija: Lignano Sabbiadoro / Arena Alpe Adria / Italija
Datum: 29.07.2014
Lignano je prijetno italijansko letoviško mesto v bližini Vidma (Udine), ki je s svojim nekoliko sanjavim, če že ne romantičnim utripom kot naročeno za poletne koncertne nastope nekaterih velikih glasbenih imen. Tokrat se je v tem kraju oglasila ena najbolj priljubljenih in spoštovanih skupin osemdesetih, legendarni škotski mojstri novega vala in pop rocka, Simple Minds. Slednji so bili v osemdesetih na krilih hitov kot so »Don’t You (Forget About Me)«, »Alive and Kicking« ter »Belfast Child« ena najbolj popularnih zasedb svojega časa, ki je kot za šalo polnila stadione povsod kjer so se pojavili, nakar je v devetdesetih sledil nagel komercialni zaton. Nekje od leta 2000 dalje je zanimanje za njihovo glasbo počasi spet oživelo, kar je temu kultnemu bandu vlilo novo energijo, tako da od tedaj naprej spet zelo aktivno nastopajo po številnih svetovnih prizoriščih. Nastop Simple Minds v Lignanu je bil del ‘Greatest Hits + 2014’ turneje na kateri izvajajo nekatere svoje največje uspešnice, pa tudi nekatere novejše in manj znane skladbe.
Jedro banda, katerega tvorita oba originalna člana, še vedno izjemno karizmatični pevec Jim Kerr in odlični kitarist/občasni klaviaturist Charlie Burchill, medtem ko jima družbo dela dolgoletni bobnar Mel Gaynor, ostaja trdno in se mu leta med koncertnim nastopanjem sploh ne poznajo. Precej krajši staž v bandu imata klaviaturist Andy Gillespie, ki je del Simple Minds postave od leta 2002 dalje in basist Ged Grimes, kateri se jim je pridružil šele leta 2010. Dejstvo, da gre za glasbenika, ki nista sodelovala pri ustvarjanju njihovih največjih uspešnic se kljub temu sploh ne zazna, saj sta mojstra na svojih inštrumentih in perfektno razumeta filozofijo in delovni etos škotskih novovalovskih titanov. Od leta 2009 jih med nastopi ‘v živo’ spremlja odlična gostujoča pevka Sarah Brown, ki s svojimi r’n’b in soul vložki lepo dopolnjuje Kerrov glavni vokal in občasno nastopi tudi v ‘glavni vlogi’. Kot zabavno zanimivost za vse ljubitelje progresivnega rocka pa naj se omeni tudi to, da je bil gostujoči član Simple Minds med koncertno turnejo leta 1990 bivši Jethro Tull klaviaturist Peter-John Wetesse, kateri je oboževal vse kar je dišalo po elektronsko-digitalni usmeritvi klaviatur.
Simple Minds so svoj nastop v Lignanu odprli s temperamentnim hitom »Waterfront«, ki je eden njihovih najbolj priljubljenih dosežkov in s tem skorajda idealna koncertna otvoritev. Besedilo o dežju se je tokrat idealno ujemalo s pogledom na vse bolj oblačno nebo. Prav neverjetno je s kako odlično ohranjenimi glasilkami se ponaša skozi celotni večer izvrstno razpoloženi Kerr, ki spada še med pevce ‘stare šole’, saj je njegov mikrofon skozi celoten nastop povezan z dolgim kablom. V ozadju mu je strastno vokalno spremljavo zagotavljala Brownova, ki si je za to priložnost pred nastopom obesila veliki uhan v obliki triangla.
V tem večeru smo, poleg priljubljenih, dolgoletnih standardov, slišali tudi nekaj skladb novejšega datuma, kot je bil denimo single »Broken Glass Park«, ki je bil izdan leta 2013. Eden izmed njihovih prvih singlov, »Love Song«, nas je v duhu prenesel nazaj v leto 1981, ko so se Simple Minds počasi začeli leviti iz post-punka v new wave in pop rock. Grozeče deževno vreme Škotov po pričakovanju ni niti malo zmotilo. Tudi med nalivom, ki je izbruhnil sredi izvedbe buditeljske uspešnice »Mandela Song« so svoj nastop ohranil na izjemno visoki ravni in ga izpeljal na kar se da profesionalen način. Seveda pa so močne padavine toliko bolj vplivale na publiko, ki je potrebovala kar nekaj časa, da se je lahko spet zbrala in Kerra v nadaljevanju dostojno nadomeščala, ko jim je med posameznimi izvedbami ponujal petje nekaterih refrenov. »Mandela Day« je ob prvi obletnici smrti tega velikega borca proti Apartheidu sredi tega večera zvenela izjemno aktualno in še toliko bolj ganljivo.
Dež ni pojenjal vse do konca Simple Minds nastopa, čeprav se je stanje v nadaljevanju vseeno počasi izboljšalo. Eno večjih presenečenj je predstavljala izvedba skladbe »Hunter And Hunted«, ki sicer bi bila hit, vendar gre kljub temu za odlično, sintetizatorsko usmerjeno stvaritev na kateri se je z odličnim solom izkazal klaviaturist Andy Gillespie. Temu sta sledili krasni izvedbi dveh velikih hitov, »Promised You a Miracle« ter »Glittering Prize«, kjer je premočena publika naposled spet našla pravi stik z bandom in se predala izjemni ambientalni magiji, katere niso mogle oslabiti niti ‘ošpičene prekle’, ki so kar nekaj časa neusmiljeno padale z neba. Z »Imagination« so Simple Minds izvedli popolnoma novo skladbo, ki bo verjetno izšla na prihajajočem studijskem albumu »Big Music«. Njegov izid je napovedan za oktober 2014.
Najstarejša skladba v tem večeru je bila »I Travel« s svojim post-punk ritmičnim pristopom, ob vidnem vplivu zgodnjih Roxy Music, kar pomeni, da je bila ustvarjena še preden so Simple Minds dosegli svetovni sloves. Z izvedbo skladbe »Dolphins« so se premaknili v obdobje albuma »Black & White 050505« (2005), kar je bil še en dokaz več, da ne zanemarjajo niti novejšega obdobja, ko so po začetku novega milenija ‘vstali od mrtvih’ in uspešno obudili zanimanje za svojo glasbo. Enega izmed vrhuncev večera je prav gotovo predstavljala odlična izvedba artrockovsko začinjenega inštrumentala »Theme For A Great Cities«, kjer je briljiral predvsem klaviaturist Gillespie, ki si je ob tej priložnosti privoščil žvečilni gumi s pomočjo katerega je ustvaril nekaj naravnost smešnih grimas.
Leta 2001 so Simple Minds izdali album priredb drugih izvajalcev z naslovom »Neon Lights« na katerem se je nahajala tudi njihova adaptacija klasike »Dancing Barefoot«, ki v originalu pripada Patti Smith. Temu je sledila priredba ameriške novovalovske skupine The Call z naslovom »Let The Day Begin«, ki so jo lahko Simple Minds privrženci prvič slišali na posebni, dvojni verziji albuma »Graffiti Soul« (2009). Večini, zlasti tistim, ki določeno skupino v živo gledajo prvič, grejo izvedbe priredb drugih izvajalcev prej kot ne na živce, vendar so Simple Minds obe omenjeni priredbi popolnoma ‘posvojili’, tako da ni bilo nobenega razloga za slabo voljo. Nato so nas navdušili s fenomenalno verzijo velikega hita »Someone, Somewhere in Summertime«, ki je tudi s svojim nostalgičnim utripom in besedilom odlično sovpadala s poletno-primorskim ambientom tega čarobnega večera. Člani Simple Minds imajo sila mešane občutke, kadar se spomnijo na devetdeseta, vendar je »See The Lights«, katerega smo slišali v tem večeru izšel na albumu »Real Life« (1991), njihovemu še zadnjemu klasičnemu, svetovno-uspešnemu dosežku.
Redni del nastopa so zaključili s svojo največjo uspešnico »Don’t You (Forget About Me)«, kjer niti nemogoče vreme ni moglo pokvariti magičnega trenutka. Publika v kateri so prevladovali možakarji v srednjih letih z večjo količino sivih pramenov kot bi si sami želeli in razočarane, upadle gospodinje, ki so bile v času največjih Simple Minds uspehov še živahne najstnice, je, kljub tradicionalno slabemu italijanskemu znanju angleščine, znala večino besedil na pamet (vsaj kar se hitov tiče), kar pomeni, da je Kerra zavzeto nadomeščala pri ponujenem petju posameznih refrenov.
Prvi dodatek tega večera je vseboval dve presenečenji v podobi nove skladbe »Big Music«, ki bo skoraj gotovo izšla na prihajajočem, istoimenskem albumu, medtem ko je klasika »New Gold Dream (81-82-83-84)« nadaljevala niz uspešnih izvedb standardov iz istoimenskega, prelomnega studijskega albuma, ki je izšel leta 1982 ter jim prinesel svetovni preboj. Drugi dodatek je, na veliko veselje vseh dolgoletnih Simple Minds privržencev, pa tudi tistih, ki poznajo in čislajo predvsem njihove največje (radijske) uspešnice, poleg manj popularne skladbe »Let It All Come Down«, vseboval še dva velika hita, »Alive and Kicking« ter »Sanctify Yourself«. Žal je bilo tega večera številnih presežkov vse prehitro konec in to ravno, ko se je vreme že relativno stabiliziralo in se je vzdušje pred odrom dodobra razživelo. Dokaz, da je bil »Sanctify Yourself« poslednjo dejanje tega večera, je prišel potem, ko se je band, ob zvokih Bowiejeve klasike »The Jean Genie«, publiki zahvalil za izkazano podporo, nakar so se posamezni člani počasi poslovili z odra. Pri tem pa se Kerru ni nikamor mudilo, saj se je z odra poslovil kot zadnji ter ob spremljavi priljubljenega Bowiejeva zimzelena za slovo demonstriral še nekaj zabavnih plesnih gibov.
Nastop Simple Minds v Lignanu je bil, kljub dejstvu, da smo bili na koncu skoraj vsi pod odrom premočeni ‘do kosti’, prava poslastica za vse nostalgične ljubitelje velikih novovalovskih hitov z občasno artrockovsko melaso. Ozvočenje je bilo tudi med neurjem zelo dobro, medtem ko je odrska razsvetljava predstavljala pravo pašo za oči. Nekoliko je občasno iritiralo to, da so nekateri v publiki pretiravali z dežniki, ki so večkrat zakrivali razgled na celoten oder oziroma vse člane banda, vendar smo se kljub temu nevšečnemu detajlu lahko skozi celoten koncert prepričali, da so se Simple Minds band, ki ostaja po duši še vedno mlad in ne zveni prav nič slabše kot v časih svojih največjih podvigov. Legendarnih novovalovskih bandov si dandanes ni lahko ogledati od blizu, zato smo imeli res veliko srečo, da so se Simple Minds pojavili relativno blizu naše meje. Seveda je bilo nemogoče, da bi v tem večeru slišali prav vse uspešnice iz osemdesetih med katerimi smo denimo pogrešali »Belfast Child« in »All The Things She Said«, vendar smo zato slišali odlično izvedene in odpete standarde iz skoraj vseh poglavij njihove bogate kariere.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Waterfront
2. Broken Glass Park
3. Love Song
4. Mandela Day
5. Hunter and the Hunted
6. Promised You a Miracle
7. Glittering Prize
8. Imagination
9. I Travel
10. Dolphins
11. Theme For Great Cities
12. Dancing Barefoot (orig. Patti Smith)
13. Let the Day Begin (orig. The Call)
14. Someone Somewhere In Summertime
15. See The Lights
16. Don’t You (Forget About Me)
—dodatek I.—
17. Big Music
18. New Gold Dream (81-82-83-84)
—dodatek II.—
19. Let It All Come Down
20. Alive and Kicking
21. Sanctify Yourself
