Založba: Phantom Recordings
Datum izida: 4. 2. 2022
Produkcija: Simon Phillips
Dolžina albuma: 52.29 min
Zvrst: Jazz Rock Fusion
Ocena: 10/10
Tu mora biti vendar »groove«. Brez omejitev. Govorimo o petem albumu famoznega jazz rock fusion projekta Protocol za katerim stoji eden največjih bobnarskih mojstrov, recimo kar velikih mojstrov ali bobnarskih magov našega časa, to je Simon Phillips. Od studijskega pajdašenja z nepregledno srenjo najvidnejših glasbenih izvajalcev, pa do Protocol začetkov, ko je na prvencu iz leta 1989 še vse postoril sam, da bi preko serije Protocol albumov »II«, »III« in »IV«, ki so izšli med letoma 2013 in 2017, dobili še petega »V«.
Phillips ostaja tudi na njem zvest svojim vražam, ki jih jasno začrtujejo zlasti Protocol albumi z oznakami od II do IV, pri čemer je poskrbel za nove artistične premike in izzive, ki navdajajo album s svojevrstno glasbeno kemijo in ekspresivno karizmo. Izmed članov, ki so sodelovali na preteklih Protocol albumih, je Phillips zadržal ob sebi le basista Ernsta Tibbsa. Tega basista krasi izjemna tehnična briljanca (prisluhnite njegovi solaži v zaključni The Long Way Home), eksplozivnost in kreativnost, ki je pisana na kožo Phillipsovi vsestranskosti in do mere nenehno raziskovalnemu ‘bobnarskemu inženirstvu’, ki deluje v svoji nesluteni teatralnosti nenehno privlačno za vse prave glasbene gurmane. Ob Tibbsovem ‘groovu’, ki ga tudi tokrat izvablja njegova vrhunska predstava na bas kitari, je za Phillipsa povsem naravno, da bo ohranjal tovrstno briljantno spravljivost njegove logike bobnanja, komponiranja, aranžiranja,… Kontrapunkti, izzivalno zastavljeni ritmični ključi ter nasploh forme v tej brezhibni in pečatni koliziji dialoga bobnov in bas kitare, znova brezmejno zabavajo v poslušanju, nenehno prijetno presenečajo ter ostajajo jedro oziroma goriščna točka vsega dogajanja, tudi na petem Protocol albumu.
Da bi bil Protocol »V« drugačen album, a vsekakor še vedno popolnoma predan jazzrockovski fuziji, je Phillips posegel po spremembi v postavi. Grega Howea, ki dodaja albumu Protocol »IV« posebno naravo, nadomešča tokrat Alex Sill, medtem ko je za klaviature poprijel legendarni čarovnik, to je Venezuelec Otmaro Ruiz, ki je v karieri med drugim sodeloval z Johnom McLaughlinom, Dianne Reeves in Frankom Gambaleom. Še več. Protocol so iz kvarteta prerasli v kvintet. Phillips je namreč integriral tudi saksofonista. Izbral je Jacoba Scesneya. Prav Tibbs je Phillipsu predlagal, da se pri izbiri novega kitarista in pihalca, obrne na relativna mladca v sceni jazzrockovske fuzije, to je Silla in Scesneya.
Na krilih navdahnjenosti za iskanjem novega kreativnega izplena, ki jo je sposoben razvijati tak kvintet, je Phillips tudi zasnoval sedem skladb novega albuma. Potencial tega kvinteta je nesluten, Phillips pa ga je želel kar se da optimizirati, izkoristiti. Na to opozori energetsko nabrita uvodna Jagganath, ki jo v nadaljevanju skladba Isosceles, s svojo intenzivirano funkovsko kinetiko, ne le dopolnjuje, pač pa energetsko celo nadgrajuje. Temu sledi plutje v nekoliko mirnejših vodah, ki pa jih objema misterioznost. To je Nyanga, v katero se prikrade tudi več vzmetnic svetovne glasbe. Svojevrstna in izstopajoča skladba petega Protocol albuma je skladba Undeviginti. Gre za latinsko ime števila devetnajst. Pri štetju zelo zabavne ritmične figure oziroma 19/16 takta, bi se lahko imenovala tudi ‘dvajset minus ena’. Gre za enega težjih, a sicer najbolj izzivalnih kosov novega albuma, v katerega se je moral zakopati kvintet. Ljubitelji stare fusion šole, zlasti malikovalci lika in dela Wheater Report – dobrodošli doma! Skladba When the Cat’s Away, ki bi glede na uvodni motiv znala vznemiriti tudi vse ljubitelje Phillipsovih časov s Toto, je soavtorsko delo Phillipsa in pianista Jeffa Babka. Ta skladba odpira več prostora za razmah Ruizovega električnega Rhodes klavirja (nekje na tretji minuti igralnega časa), medtem ko položi v nadaljevanju kitarist Alex Sill eno izmed svojih posebno duhovitih in iskrivih solaž albuma. Mistična Dark Star z mirno uvodno motivno formo klavirja, razbremenjuje voltažni naboj, ki ga pred njo vzpostavita skladbi Undeviginti in When the Cat’s Away. Ob visokem muzikalnem izplenu toplo distorziranega zvoka kitarske igre, prihaja na Dark Star do posebnega značaja strastni jezik igre in ekspresije saksofona s strani solističnih impresij Jacoba Scesneya.
Avtorji zadnje skladbe, to je The Long Road Home, so vsi akterji novega Protocol albuma. Gre za najdaljšo kompozicijo. Če iščemo momente, kjer je strnjenost ‘jama’ najbolj intenzivne narave, velja to prav za uvodni del albuma in za zadnjo skladbo. Poseduje vse na enem mestu. Tudi dodane sloje akustične kitare ob spremljavi klasičnega klavirja. Kompaktnost, razrahljanost, nenadejano razburkanje vzdušij, pa tudi njihove umirjanje. Mirnejša pasaža malo pred štirimi minutami igralnega časa izvablja elemente igre, ki spominja na brezčasno navezo Pata Metheneya s pokojnim Layleom Maysom.
Album nosi kompaktnost. Zlasti je ta temeljena v začetnih delih točk ter njihovih zaključnih delih. Vmes se odpira ogromno prostora za ekspresijo kupa vragolij, ki jih teatralno udejanja ekipa novega Protocol kvinteta. Phillips ostaja neverjeten. Ne le da gre za enega najbolj fascinantnih bobnarjev galaksije, pač pa tudi kadar stopa v vlogo komponista. Vse kar ustvarja, ustvarja po posluhu. Možakar nima niti ene same samcate urice glasbene izobrazbe. Motive, ki mu odzvanjajo v glavi in kot jih sliši, spravi na klavir. To so iztočnice kompozicij. Sledi razvoj veličastne grabežljivosti imenovane prešerni in nebrzdani ‘groove’ prvinske forme jazzrockovske fuzije, ki ji najdeš danes le malo vzporednic. Kam bo ekipo odnesla neka skladba, je za poslušalca največja skrivnost in zategadelj privlačnost albuma »V«. Protocol nikdar niso vztrajali v čvrstih formah. Tudi tokrat je tako. Že uvodna Jagganath namigne veliko o tem. Njen začetek še ne pove ničesar, noro pa je kako se skladba razvija, kam zraste in kam jo ponesejo mogočni talenti tehnične izjemnosti in nenazadnje, visoko učinkujoče kemije medsebojnega zaznavanja in podžiganja ekipe, ki je ustvarila ta, v vsem še en fenomenalen Protocol album.
Simon Phillips je eden tistih glasbenih umetnikov, ki navkljub izredni kilometrini, ne vztraja v tem kar je osvojil in dosegel. Želi se razvijati dalje, zoreti, se izpopolnjevati. Tudi v svojem 66. letu starosti ohranja po tej plati neverjetno mladostniško potenco in na nek način še vedno neusahljivo željo po dokazovanju. Album »Protocol V« je temu dokaz. Je še en bleščeči dragulj dodan v razkošni glasbeni opus za katerem stoji ta bobnarski velikan, ki je številnim svetovnim bobnarjem mlajše generacije še danes elementarni vir navdiha. Amen.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Jagganath (6:50)
2. Isosceles (6:43)
3. Nyanga (7:46)
4. Undeviginti (6:48)
5. When the Cat’s Away (6:12)
6. Dark Star (6:43)
7. The Long Road Home (11:24)
Zasedba:
Simon Phillips – bobni
Ernest Tibbs – električna bas kitara
Otmaro Ruiz – klaviature
Jacob Scesney – alt saksofon
Alex Sill – kitara
