Založba: earMUSIC Records
Datum izida: 27. 5. 2022
Produkcija: Simon McBride
Dolžina albuma: 45.57 min
Zvrst: Hard Rock / Blues Rock
Ocena: 9.0/10
Je Irec, pa ni ne Rory Galagher, ne Gary Moore. Je malo mlajši od Joe Bonamasse, a niti za polovico toliko poznan in popularen, kot Smokin’ Joe. Je mož, ki je pri nepolnih šestnajstih letih zamenjal pri Sweet Savage rojaka Viviana Campella, potem ko je ta leta 1996 dobil službo pri Def Leppard in je glasbenik, za katerega pravi sloviti Deep Purple vokalist Ian Gillan, da je najboljši kitarist na svetu. Zadnja leta nadomešča pri Snakecharmer Micky Moodyja, prav tako pa velja za ‘Deep Purple rezervista’, saj na aktualni Deep Purple turneji nadomešča Stevea Morsea. Dame in gospodje, to je Simon McBride, ki je konec letošnjega maja izdal svoj novi samostojni studijski album “Fighter”.
Simon McBride se z albumom “Fighter” vrača na pozicijo samostojnega izvajalca po daljšem času. Kar nekaj vode je preteklo od njegovih prejšnjih treh albumov “Rich Man Falling” (2008), “Since Then” (2010), in “Crossing The Line” (2012). Desetletni časovni interval pa pomeni po drugi strani tudi to, da se je idej za novi album lahko ogromno nabralo.
Album “Fighter” je fenomenalen izbor novih avtorskih stvaritev Simona McBridea, tokrat brez priredbe. Mož zori iz albuma v album. Kot komponist in aranžer. “Fighter” je nov izjemno dovršen izdelek s strani profiliranega kitarskega virtuoza, ki briljira brezsramno tudi po vokalni plati. Novi album nosi izjemno organsko opornico, deluje koncertno, živo, polno oziroma v zvočnem oziru, kar se da razkošno. Zmes blues rocka, starih trikov šole rocka sedemdesetih ter trenutkov, ki vsebujejo prevzetno sofisticiranost s katero McBride vpenja v svoj eklektični glasbeni abecedarij, neprikrite elemente pop glasbe. “Fighter” je močan rock album, ki ga krasi ob vsem spretno definiranem komponiranju, McBrideovo orjaško soliranje s katerim odmerja glasbenik več kot kredibilno korake po gazi potentne zapuščine blues rocka, ki sta jo zapustila pokojna rojaka, omenjena Gary Moore in Rory Gallagher. Če ne prej, pove skladba King Of The Hill, umeščena v drugo polovico plošče, o tem vse. Sploh uvodna solaža. Komad, ki bi, v kolikor bi ga napisala Bonamassa ali kak Kenny Wayne Sheppard, ujel Grammyja v kategoriji za najboljšo blues rock skladbo leta.
“Fighter” je razgiban album. Uvodna Don’t Dare vsebuje v vodilni frazi nekaj ponotranjene Led Zeppelin privlačnosti tipa Kashmir, čemur ne gre ubežati zlasti v zaključnem delu skladbe, ki jo taista fraza pripelje do atmosferičnega krešenda. Album nosi točke, kjer je kitarsko fraziranje posebej izpostavljeno, mastno bolščavo, kar bo več kot privlačno za vse, ki poznate pristope Joe Bonamasse, ki z razsipanjem decibelov in distorzije ne skopari. Takšna sta npr. King Of The Hill ter naslovna skladba albuma. Nadalje so tu trenutki ob katerih se poslušalcu ‘upogne in omehča srce’, kot je to z intenzivno atmosfero in koprnečo melanholijo razvito znotraj fenomenalnih ‘blues rockovskih balad’ Show Me How To Love in Let Me Go, ki ju krasita izjemno muzikalna in nalezljivo nagovarjajoča refrena. Več tradicionalne šole bluesa gre zaznati v skladbi 100 Days. Tu so potentno pospešeni momenti, s silno muzikalnim vzmetenjem, a s prehodnimi deli kitarske predstave, ki znajo biti všečni tudi tistim, ki poslušajo Richie Kotzena, kot je to zaznavno v skladbah Back To You in High Stakes. Obe skladbi pa znova zaznamujeta grabežljiva refrenska napeva. Sklepna The Stealer, pa bi lahko v nekih drugih časih zelo verjetno postala velika uspešnica legendarnih Free. Briljanten zaključek, v ritmiki krepostno zabetoniran tudi s ‘kravjem zvoncem’, da ne govorimo o še enem sapojemajočem McBrideovem solerskem šovu.
McBride pristopa zelo tradicionalno. Sam stori glavnino vsega na albumu “Fighter”. Vokalno in seveda kar se iztržka kitarske igre tiče. Skozi leta se je razvil v zelo dobrega vokalista. Vendar pa nosi glavno besedo na albumu vsekakor kitara. Pronicljivo komponiranje pa dosega krepostno vžiganje skozi ‘temeljenje’, ki ga prinašajo bas kitara, bobni in Hammond, kar pomeni, da je Simon McBride zbral ob sebi vrhunske izvajalce razdeljenih nalog, sama potenca in grabežljivost blues rocka, s katero nagovarja ekipa glasbenikov malodane koncertno, pa je na tak način polno kapitalizirana. McBride izkorišča večino prehodnih delov, pasaž ter uvodnih in izhodnih delov točk, v katere plasira iskrive kitarske ornamente, kar mu priigra zmagoviti poker asov v vzdrževanju izjemne visoko vibrantne dinamike albumske celote. “Figther” je v tem oziru izjemno fascinanten album. Izvedbenega naboja in srži mu niti za hip ne primanjkuje, obenem pa je album vseskozi pretkano obtežen tako z ostrino, razvojem izredne hitrosti, kot s sofisticiranimi deli, ki zahtevajo od kitarista mehkobo in prefinjeno finomehaniko. Atmosfera nosi trenutke, ki so temačnejši, vendar pa se, zlasti zahvaljujoč spevnim refrenom, album razvija na drugih mestih s šegavim, tudi lucidnim in vsekakor pozitivnim sentimentom. Torej blues rock album, ki leze v uho, četudi je njegova stvaritev, glede na dovršenost in razgibanost ter vse dodane ‘drobnarije’, zahtevala od McBridea polno osredotočenost in konkretno zavzetost.
Simon McBride dokazuje z novim studijskim albumom “Fighter”, da komponistično zori in se razvija dalje. “Fighter” je nova postaja na poti evolutivnega zorenja tega izrednega kitarskega blues virtuoza s katerim postavlja McBride sam sebi nov visok standard, ki ga bo skušal v prihodnje preseči, ali najmanj zadržati. Z eno besedo. “Fighter” je izredno lep blues rock album nove dobe.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Don’t Dare
2. Show Me How to Love
3. Kingdoms
4. The Fighter
5. High Stakes
6. Let Me Go
7. 100 Days
8. King of The Hill
9. Just Takes Time
10. Trouble
11. Back to You
12. The Stealer
Zasedba:
Simon McBride – vokal, kitara, spremljevalni vokal
Dave Marks – bas kitara
Marty McCloskey – bobni
