Lokacija: Postojna / Parkirišče za stavbo občine / Slovenija
Datum: nedelja, 4. 9. 2022
Bilo je pred dobrimi devetimi leti, točneje 24. 8. 2013, ko so Avtomobili prvič nastopili v sklopu vsakoletnega postojnskega festivala Zmaj ‘ma mlade. Takrat so pred vrlimi ‘štirikolesniki’ odprli šov ajdovski rockerji Pelhan, za njimi pa so vajeti v roke prevzeli vselej ‘stresno in strastno zabavni’, stasiti Pivški rock zbadljivci Ana Pupedan. Znova smo tu. Na istem mestu. Le na drugi strani Titove ceste. Na parkirišču za občinsko stavbo, kjer se po novem odvija festival. V tej hitro minljivi časovni zanki devetih let se je programska ponudba festivala, glede na pretekla leta, znatno skrčila. Rock scena usiha, kar ne čudi. Vse je uperjeno v to da bi se ljudje družili čim manj. V živo seveda.
To pot brez predskupin! Avtomobili so pričeli igrati mali preko osme zvečer. Bili so časi, ko si moral čakati na takšne skupine, kot so Avtomobili, tudi do desete zvečer. Tako so nekoč velevale časovnice. Hja, da se je prodalo čim več pijače. V nekih drugih, bolj mirnih, lagodnih in sproščenih časih. Po novem je preraslo postavljanje stolov na takšne dogodke že prava folklora, s čimer so tudi tokrat oddaljili prvo vrsto sedišč za kakih sedem metrov od odra. Odlična predispozicija torej za vzpostavitev pristne koncertne kemije med skupino in publiko, če razumete ta sarkazem. Celo ikonski Marko Vuksanovič, prvo grlo Avtomobilov, je namignil nekje na tretjini koncerta, da bi bilo zelo zaželeno, v kolikor se publika pomakne bliže odru. Stoli so bili v hipu pozabljeni. Še je torej upanje.
No, za razliko od petkovega večera, ko so na istem prizorišču Brkovi zbrali ob sebi ljubitelje usnjene galanterije ter jeklenega ‘zvončkljanja’, je bil nedeljski večer z Avtomobili malodane družinski dogodek. No, ne povsem, a publika, ki je prišla poslušat njihov koncert, je bila pravo nasprotje, od lepega dela ognjevitih petkovih hord. Starejša, zrelostno bolj umirjena publika je torej tu. V njej pa tudi premnogi, ki so preživljali osemdeseta kot teenagerji. In rasli z Avtomobili že takrat Da. In niso pozabili besedil klasik skupine. V vseh teh letih. Kakorkoli obračamo, tokrat je bilo nemogoče razprodati pivo, za razliko od petkove noči z Brkovi. Pa še nekaj. Policijskih patrulj gotovo ne bo, četudi se je pilo znatno manj. Je le nedeljski večer. In res jih ni bilo.
Avtomobili izdajo sredi letošnjega oktobra novi studijski album. Da. Pravilno berete. Imenuje se »Sijaj« in izide znova na ZKP RTV Slovenija. Po šestih letih bo nasledil predhodnika »Daleč« (2016, RockLine recenzija), ki je bil v repertoarju postojnskega koncerta še vedno korenito zastopan. Avtomobili, ki so v letošnjem poletju zabeležili lepo bero koncertnih nastopov, so v aktualni repertoar že vtaknili tudi material prihajajoče nove plošče. Koncert so namreč odprli z najnovejšim singlom Pridi na obalo, ki je že nekaj časa zunaj. Šegavo igriv uvod torej. Očitno prinaša tudi novi album skladbe, ki jih bodo znova rade posvojile radijske frekvence. V prvi tretjini je bend nizal predvsem komade zadnjih dveh plošč. V tem delu ni izostala integracija skladbe Pot domov, ki izhaja iz albuma »Mraz« (1992). Ko smo pri tem albumu, je skupina 25. 8. 2022 na Facebook profilu svoje privržence osrečila z novico, da pripravlja vinilni ponatis tega albuma, ki je načrtovan v prvi polovici prihodnjega leta.
Bend igra odlično. Markov vokal boža ušesa, kot v zlatih časih. Recimo, da še kar zori. Iz leta v leto. Avtomobili ostajajo odlično uigrani. Mirko in Marko sta vsekakor ikoni. Velika dirigenta in krojača stasa in glasa skupine! Ne le skupine same, pač pa sta skozi leta prerasla v vrsti legend na slovenski rock pa tudi pop ‘mainstream’ sceni. Trije mlajši pobje, ki pa igrajo skupaj z njima že več kot desetletje, pa so vnesli v ekipo pravi moment renesanse, ki ne pojenja. Tudi na odrih v letu 2022 ne. Treba je izpostaviti, da Avtomobili radi malo drugače pristopajo k izvedbi na odru, kot to velja za studijske originale. Ob briljantni ritmični kinetiki obeh Davidov, sta seveda antagonista v tej smeri tankočutni kitarski finomehanik Bushy ter seveda starešina na klaviaturah Mirko Vuksanović. Njuno zapolnjevanje ‘mid-eight’ pasaž ter drugih prehodov, ostaja dražljivo in vselej navduši. Ne manjka niti spretnosti v ‘prihuljenem podtikanju’ jazz momentov v samo jedro nekaterih skladb, ki hvaležno krepijo artizem izpovednega unikuma skupine. In ta kemija kvinteta ne pojenja. Zato Avtomobili tudi po krepkih in neskromno okroglih 40. letih delovanja še vedno lahko ustvarijo nov album!
Naj vendarle ‘skrajšam’. Tu je odlična April (»Mesta železniških postaj«, 2006 – RockLine recenzija), ki jo nasledita še dramatična Netopir in buditeljska Poslušaj (obe »Pozna pomlad«, 2012 – RockLine recenzija). Zatem pride na vrsto tista velika klasika – Sama (»Krenimo«, 1988), ki polagoma napove rondo klasik s katerim smo vstopili v drugo polovico koncerta. Čustva so se razživela, publika se je razmahnila. Nostalgijo je vzdrževala briljantna Argentina (»Skozi leta«, 1994), pa takoj za njo vselej skrajno ‘nalezljiva’ Mraz (recimo kar ‘nalezljivi mraz’). Med Ljubezen ne stanuje tu se je primerilo, da je skupina prekinila izvedbo skladbe, saj jo je v tistem trenutku Bushyju nekoliko zagodla logistika. Sprva je delovalo, da bomo poslušali jazzy/akustično variacijo komada, kar glede na izvedbeno formo in format postave Avtomobilov v letu 2022 nikakor ne bi presenečalo. Vendar bi bil to kar manjši greh, v kolikor bi ‘prevrnili’ jedro skladbe, ki temelji na izraziti kitarski frazi in zahteva znatni dotik distorzije, v karkoli drugega. Še posebej v nekaj kar bi v skrajnostih lahko nagovarjalo (hudiča, prosim ne) tudi kabaretno. Marko prekine komad. Pri tem deluje povsem mirno, kot da se ni zgodilo nič. Smehljaje kupuje občinstvo. Vokalist ostaja s svojo edinstveno karizmo nalezljiv. Nekaj trenutkov zatem je težava odpravljena in Avtomobili znova naglo potisnejo menjalnik v višjo prestavo. Vselej prinaša svojevrstno zabavo izvedba hita Gospodar, kjer mora Marko malodane konkretno potelovaditi s sunkovitimi gestami namenjeni publiki, da jo odvrne od prezgodnjega vhoda v refren. In to vsakokrat. Ne le pred prvim refrenom. Vedno se del publike pri tem ušteje. In to zabava vse. Skupino in obiskovalce. Tudi tokrat je bilo tako. Drugačno nebo (»Mraz«, 1992) za finalni del, ki ji sledi mistična »Enakonočje« ter sklepna, potihoma pričakovana V mrzlih dvoranah (»Mraz«, 1992). Koncerta je bilo kar prehitro konec.
Avtomobili se vrnejo po obvezni dodatek, ki ga odpre fenomenalna klasika Hvala za pisma, znova pa pritisnejo na plin s še eno ‘ponarodelo’ točko, radoživo Enkrat v življenju. Bodisi, da je pozna pomlad, ali zgodnja jesen, pravzaprav ni razlike. Avtomobili ohranjajo konstanto. Kakovostno. Nostalgično. Skupina se drži in naj tako ostane. Bend je torej tik pred izidom albuma »Sijaj«, z novim strumnim koncertom pa so (za)sijali znova tudi v Postojni. Sijaj v očeh nikakor ne ugaša.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen
