Pogovori z mladimi so vedno nekaj posebnega. Pogosto te namreč presenetijo z lahkotnostjo podajanja stališč in prepričanj o najbolj zapletenih vprašanjih sveta, ki v trenutku postanejo veliko bolj preprosta, če že ne nepomembna. Prav posebno posebni so pogovori z mladimi, ki se z vso resnostjo in predanostjo odločijo, da bodo svoj prosti čas posvetili aktivnosti, ki jo v teh turbulentnih časih potiskajo na rob družbe še bolj goreče kot včasih. A ravno v tem je bistvo glasbe, rock glasbe. Vsaj tako pravijo trije mladeniči, ki po svojih besedah sestavljajo kvazi-grunge obalsko-ljubljanski bend Sickbreed, ki je do zdaj izdal svoj debut album in nekaj singlov.
Maks Drobež, Andraž Leben in Damian Sterchi se bodo v petek, 29. oktobra 2021, na predpredvečer že skoraj udomačenega praznika Halloween, ki smo ga uvozili s sosednjega kontinenta, ‘poslovil od meglenih močvirnatih ulic ter invazivno začel s kuženjem lokalne obalske populacije’. Vas je že kaj strah? Ne še? Potem pa povejmo še, da se ‘njihova besedila podajajo v teme, kot so globalno politično/kulturni pojavi, vedno bolj miopična populacija, odtujenost od današnjega sveta, ter kako in kje lahko najdemo svoje mesto v njem’.
Če vas bo med nastopom sikbriderjev v koprskem CMK-ju namesto strahu popadla neustavljiva želja po poglobljenem razmišljanju in iskanju tistega svojega mesta pod svobodnim soncem, vam bodo neizmerno hvaležni.
“Naš glavni cilj je, da ustvarjamo vedno boljšo glasbo, vendar bomo veseli tudi, če zaradi nas kakšna ovčka pobegne iz ograde,” so namreč izvirno pojasnili bistvo svojega ustvarjanja.
Več o tem in onem pa v spodnjih vrsticah.
Prvi album je menda nastajal zelo postopno, z dodajanjem komadov prvotno zamišljeni obliki – single, EP in na koncu album. Je to nekakšna formula za ustvarjanje? Ste jo uporabili tudi pri drugem albumu?
Andraž: Prvi album smo delali sproti. Ko smo ustvarili en komad, smo ga posneli, potem smo naredili drugega, in ko smo zbrali dovolj denarja, smo šli posnet.
Maks: Nismo imeli namena posneti albuma. Najprej smo hoteli narediti dva singla za EP, pa smo posneli dva komada, potem smo naredili še dva in smo imeli štiri single, tako da se je porodilo vprašanje, zakaj ne bi naredili kar albuma, in smo nato posneli še štiri komade. Pri tem smo se zelo potrudili, ker smo želeli, da res zveni kot album. In če pomislim … Gredo komadi kar lepo skupaj.
Andraž: Pogovarjali smo se o tem, kaj bi bilo najbolj smiselno, da bi res zvenelo kot album, pa smo potem recimo dali na konec en bolj ’heavy’ komad. Nismo pa hoteli, da bi imel album zgodbo, no.
Maks: Nismo načrtovali albuma, kot je Dark side of the moon od Pink Floydov. (smeh)
Andraž: Ja, nismo taki mojstri.
Nataša: Še.
Maks: Ja, tako. Tretji album bo tak. (vsi smeh)
Četudi se človek trudi izogniti površinskemu predalčkanju, je težko ne opaziti, da je prvi album zaznamoval grunge. Vas to moti, je bilo to načrtovano?
Maks: Odvisno, katerega člana vprašaš.
Andraž: Na začetku me je primerjanje z Nirvano nekoliko motilo, zdaj pa mi je čisto v redu, da smo grunge, da nismo ’samo še en rock’n’roll bend’. Prvi album je definitivno grunge, drugi je malo drugačen, ampak se še vedno nagiba v to smer. Sicer pa me ne zanima, kaj porečejo drugi, četudi bi mi kdo rekel, da smo turbofolk, bi mi bilo vseeno.
Maks: Moram pa izpostaviti, da se je veliko spremenilo od prvega albuma. Lahko bi rekel, da smo kar drug bend sedaj. Sploh, odkar je prišel Damian, smo čisto nekaj drugega. Grunge je veliko preveč enostavna oznaka, da bi si jo pripisali. Razen če bomo ustvarili žanr progressive grunge.
Ste na drugem albumu ubrali kakšno drugo pot, naredili kak ovinek ali nadaljevali v isti smeri? Kako se drugi album razlikuje od prvega?
Maks: Kar nekaj komadov z drugega albuma smo že igrali, a ko pogledamo celoto, je druga pot očitna. Tako imamo na začetku devetminutni komad samo z basom in s kitaro, en komad je akustičen … Poskusili smo vpeti čim več dinamike.
Andraž: V bistvu so to komadi, ki smo jih naredili istočasno s tistimi za prvi album, le da smo jih zdaj toliko bolj dodelali, da je nastalo nekaj drugega iz njih.
Kar kmalu po izidu prvenca Joy in deception (RockLine recenzija) se je spremenila zasedba skupine. Kaj je nov član prinesel v skupino?
Andraž: Damian je bil moj sošolec, poskusili smo z njim in še z enim skupnim prijateljem, a se je Damian bolje odrezal. Enkrat sva se povsem slučajno pogovarjala, pa me je vprašal, če imam bend, in potem v hecu dodal, če potrebujemo basista … In res smo ga.
Maks: Meni osebno je bilo zelo presenetljivo, kako hitro smo se glasbeno ujeli. Sploh prvič, ko smo se družili pri njem in sva skupaj igrala. Neverjetno je bilo. Ta album smo sami posneli, kar pomeni, da sva bila tam samo midva, Damian je igral, jaz pa sem ga snemal. In rezultat je super, zelo dobra dinamika. Kar mravljince sem dobil, res, tak usoden trenutek je bil.
Kako si se pa ti počutil, ko si postal del skupine, Damian?
Damian: Zabavno je bilo. Dolgo sem iskal skupino, kjer bi lahko nadaljeval z igranjem basa, ki ga sicer igram že okrog osem let. Do sedaj sem bil pri takih, kjer smo igrali večinoma priredbe, nič avtorskega. Ta album je bil skoraj v celoti že posnet, zato je bilo zelo zanimivo delati na njem in videti, kaj lahko naredim z obstoječim materialom. Nekatere base je Maks že napisal, tako da sem jih vzel kot osnovo in jih nadgradil.
Maks: Zelo težko je najti basista, ki tudi kreativno veliko prispeva. Damian to je. Tiste bas linije je popolnoma spremenil.
Pri albumu prav tako ne moremo mimo besedil, ki so izrazito družbenokritična, površen poslušalec bi utegnil reči, da ste jezni, zelo jezni, a zdi se mi, da to ni bistvo vašega sporočila. Kam (če sploh) ciljate s pogosto tudi kontroverznimi temami?
Maks: (smeh) Res negativnega sporočila ni, morda tako izpade, ker je glasba še vedno malce žalostna, depresivna, jezna, ampak … Dobra inspiracija so mi recimo Black flag, Henry Rollins, na splošno so hardcorovci tistega časa zakoličili smisel tako, da v rock in depresivno glasbo vneseš neko pozitivno sporočilo. Tu ne mislim izboljšanja sebe v instagram smislu, ampak tako, da ljudje malo razmišljajo.
Andraž: Da poveš, da še vedno obstaja možnost. Čeprav je slabo, lahko še vedno najdeš lepe stvari. Odvisno je od tebe, če boš to sposoben videti.
Maks: Razmišljam, kaj bi rekel … Zelo redko razmišljaš o tem, kako bi v dveh stavkih opisal svoja besedila. No, bil sem precej mlajši, ko sem jih napisal. Če bi želel povzeti, kaj na splošno poskušamo z bendom, bi rekel, da se za vsak komad opredelimo za določeno idejo/smer na zelo dvoumen način. Pogosto imamo namreč drugačna mnenja tudi med seboj, rekel bi, da so predvsem relativistična. Nekaj sicer povejo, a je to bolj opis, kjer želiš pustiti poslušalcu, da sam naredi zaključek. Sploh na prvem albumu je tako, da so refreni zelo preprosti, da jih je lahko peti brez razmišljanja, medtem ko so drugi deli (npr. verzi) malo bolj pesniško zakomplicirani, ali pa ravno obratno. Še vedno mora biti dostopno povprečnemu poslušalcu, hkrati pa ne sme biti popolnoma neumno.
Mnogi ustvarjalci so ta ‘poseben čas’, ki ga živimo že drugo leto, vpeli v svoje ustvarjanje, tudi zelo neposredno (korona skladbe kar dežujejo). Kako so spremenjene okoliščine vplivale na vas in vašo glasbo, če so, seveda.
Maks: Depresivno. Zelo klišejski odgovor, vem. (smeh)
Andraž: Osebno mi je pomembno, da delamo glasbo, ki ni aktualna samo zdaj, ampak jo bodo lahko poslušali čez štirideset let. Tako kot mi še zdaj poslušamo Beatle, recimo.
Maks: Smešno se mi zdi, koliko komadov je dobilo pomen v času karantene, pa so bili napisani prej. Recimo komad, ki govori o dolgčasu, je bilo prav zanimivo posneti med karanteno, ker mu je šele ta dala pomen, vsaj jaz sem imel tak občutek, ko sem ga pel. No, en komad se malce nanaša na korono, ampak ne direktno. Strinjam se z Andražem, želimo se opredeliti, a ne tako, da bi bili zaznamovani samo z eno stvarjo.
Maks, nekje si dejal, da je tvoj cilj narediti rock spet nevaren. V čem vidiš to ‘nevarnost’, v kakšnem načinu podajanja glasbe in kakšno funkcijo naj bi to imelo?
Maks: Rock je avantgarda. Težava nastane takrat, ko avantgarda postane mainstream. Rock je doživel svojo mainstream popularnost, zato je v današnjem času parodija samemu sebi. Bendi, ki so bili popularni v devetdesetih in zdaj doživljajo fazo legend, so dandanes hipokritični svojemu originalnemu namenu. Zagovarjajo namreč mnenja ogromnih korporacij, stvari, proti katerim naj bi se borili. Oni so svoje cilje dosegli, a se še vedno obnašajo, kot da jih niso.
Lahko je reči, da so recimo KKK grozni, to so namreč stvari, s katerimi se vsi strinjamo. Rock glasba mora kazati zrcalno sliko kulture, nasprotno torej, katere namen je, da ljudi razjeziš. Takrat so namreč prisiljeni, da začnejo razmišljati. Tistih, ki se bodo razjezili, a se bodo še naprej samo jezili in vztrajali pri svojem mnenju, ne moreš spremeniti, rad bi imel poslušalce, ki razmišljajo, pa naj bodo to 40-letni moški ali 12-letne punce.
Glasbenikova pot gre navadno takole … Všeč ti je glasba, osvojiš veščine igranja nekega inštrumenta (ali več njih ali petja), ustanoviš bend, preigravaš komade, ki so ti všeč, nastopaš … Danes se jih veliko tukaj ustavi. Kaj je tisto, kar vas je spodbudilo k ustvarjanju avtorske glasbe? Je bil to cilj že na začetku, se je želja razvila kasneje, je bil kakšen poseben ‘klik’ morda?
Andraž: Samo na prvih nastopih smo igrali priredbe, pa še to le nekaj. Nikoli jih namreč ne moreš tako dobro odigrati, da bi zvenele kot original. Če že igraš, povej, kaj ti misliš, ne pa nečesa, kar je nekdo drug napisal.
Maks: Težko je narediti dobro priredbo. Zanjo porabiš ravno toliko časa kot za svoj komad, da ga vkomponiraš v zvok svojega benda. Velikokrat se pogovarjamo, ali bi vključili kakšen cover, a ko pomislimo, da je to za nas nov komad, ki se ga je treba naučiti … Ne vem, vnema je večja, ko delaš svojega.
Besedila so v angleščini. Ta v rocku/metalu nasploh prevladuje, tako da to, da ne pojete v domačem jeziku ne pomeni nikakršnega odmika. Pa kljub temu … Zakaj si se odločil za angleščino? Se laže izražaš v njej, ciljate na tujo publiko ali kaj drugega?
Maks: Ko poslušam glasbo, je vse, kar mi je bilo všeč, v angleščini. Bendi z dobrimi slovenskimi besedili so redki, a so vseeno precej vplivali name. Angleščina je bil zame logičen izbor. Res je tudi, da ciljamo na širšo publiko. Veliko bendov v Sloveniji je popularnih samo zato, ker imajo besedila v slovenščini. Pa ne mislim ničesar slabega s tem. Lažje je postati velik bend pri nas kot v svetu, zato smo si zadali večji cilj.
Kaj loči dobrega glasbenika od slabega po vašem okusu? Kaj je tisto, kar vas najbolj prepriča, da nekomu večkrat prisluhnete, sledite?
Andraž: Samozavest. Da stojiš za tem, kar zaigraš, poveš. Četudi recimo kdaj narobe zaigraš, bo poslušalec mislil, da si to naredil namenoma.
Drugi album je končan, a na njegov izid bomo morali še počakati. Krivec je partibrejker zadnjih dveh let. Kakšen je torej načrt?
Andraž: Zdaj poskušamo narediti videospote, da damo komade postopno ven. Izdajati single, ki bodo tudi promocija za album. Datuma še nimamo, prej kot bomo posneli spote, prej bo tudi album zunaj. Ob uradnem izidu bomo seveda poskusili narediti predstavitveni koncert.
Maks: Album bo v digitalni obliki, tako kot je bil prvi, bo pa dosegljiv tudi na CD-jih, ki jih bomo prodajali na naših nastopih.
Kaj bi sporočili vsem tistim, ki so na začetku glasbene poti? Na kaj naj bodo pripravljeni?
Maks: Naj poslušajo komad od AC/DC ’It’s a long way to the top if you wanna rock’n’roll’. (smeh) Zdi se mi, da bend doseže resen uspeh takrat, ko razpade, ali pa potem, ko že dolgo obstaja. Ker je zadaj neka mistika. Ljudje dajo veliko več pomena stvarem, ko so jih že doživeli. To še posebej velja za rock.
Avtor: Nataša Fajon
Intervju lahko preberete tudi na spletnem portalu Opazovalec.si:
