Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 10. 7. 2020
Produkcija: Olaf Thorsen
Dolžina albuma: 47.58 min
Zvrst: Symphonic Power Metal / Melodic Rock
Ocena: 8.5/10
Nekateri projekti se realizirajo takrat, ko je čas. Neumnost. Vse se realizira, ko je čas. Pravi čas. No vendar, če prišteješ kup obligacij, ki so prioritetne s strani glavnih akterjev glasbenega projekta Shining Black, lahko uide kar nekaj priložnosti za pravočasno realizacijo. Tako je preteklo kar šest let od prve ideje. Takrat je namreč Mark Boals, sicer vrhunski ameriški vokalist, ki je svoje čase prepeval za danske Royal Hunt, muhavega Šveda Yngwie J. Malmsteena ter superzvezdniško ekipo Ring of Fire, že bil v navezi italijanskimi melodičnimi metalci Labyrinth, ki jih od davnega leta 1991 vodi Carlo Andrea Magnani, z umetniškim vzdevkom Olaf Thorsen. V postavo Labyrinth, ki so konec februarja 2011 nastopili celo v ljubljanski Cvetličarni, ko so takrat odprli večer pred Finci Sonata Arctica, se je zadnji hip vrnil vokalist Roberto Tiranti, bend pa je z njim izdal še vedno aktualni (in zadnji) studijski album »Architecture of a God« (2017).
Thorsen, ki je komu med vami nemara znan tudi kot član in kitarist zasedbe Vision Divine, je torej privarčeval ideje, ki so, ob spodbujanju vodilnega osebja založbe Frontiers Music Srl., vendarle našle prostor za realizacijo v projektu Shining Black. Boals ni izgubil niti trohice preverjenega vokalnega naboja. Znova se razstreli na tisoče koscev s svojo neverjetno avtoritativno muzikalno prodornostjo, karizmo in briljantno tehnično izpopolnjenostjo. Dejansko je album »Shining Black«, kot bi poslušal novi Labyrinth album, le da je na vokalu Mark Boals in da sodeluje pri vsem tem le en kitarist. Glavni avtor in komponist materiala na »Shining Black« je izkušeni Olaf Thorsen, poleg pa sodelujejo še trije člani zasedbe Labyrinth, tako da takšna občutja, ob poslušanju substance albuma »Shining Black«, nikakor ne presenečajo.
Veliko je neoklasicizma vpetega poleg. Nekaj kar italijanski glasbeniki naravnost občudujejo in čemur je nacija Giuseppe Verdija od nekdaj široko naklonjena. Simfonična zabela je prisotna. Glasba je konkretizirana s klaviaturami, ki tudi ob rabi Hammonda, kreirajo kontrast metalskim frazam Thorsena. Ni pa vse v »nažiganju« in hitrosti. Člani projekta znajo namreč na všečno grabežljiv način ustvariti tudi več mehkobe in sofisticirane drže, kot je to ujeto npr. v odlični The Day We Said Goodbye, kjer gradi ozadje podoživeti vokalni predstavi Boalsa, spravljiv format dialoga klavirja in hamoniziranih kitarskih pastel. Ultra-muzikalična nalezljivost spremlja ta album. Zavoljo tega elementa nosi jedrnat odklon proti prvinam melodičnega rocka, pri čemer ne izostane tudi premetena implantacija spremljevalnih harmonij, ki delajo Boalsu družbo na pravšnje odmerjenih delih spretno embalažiranih aranžmajev. Produkcija je všečno kontrastirana, zvočno izpolnjena, gradniki v pravi uravnovešeni razporeditvi, pri čemer pa kitarsko fraziranje seveda jemlje pobudo. Vsekakor prevajajo kreatorji glasbe na tem izdelku navdihovanje nad klasičnimi heavy rock zasedbami, kot so Rainbow, pa tudi Deep Purple, vendar pa prihaja to na površje »v drugem planu«.
Izdelek, ki ne preseneča in izdelek, ki bi lahko v danih okoliščinah izšel kot novi Labyrinth album, pa po drugi strani prinaša obilje radosti za vse ljubitelje vokalnih podvigov Marka Boalsa, kot tudi ljubiteljev simfoničnih prvin v melodično heavy metalski drži, kar bo potešilo vse, ki se novega Labyrinth albuma ne morejo načakati. Prav verjeno je, da zna projekt prerasti v nov format zasedbe Labyrinth. Album »Shining Black« namreč poseduje vso ustrezno podlago.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The House Of The Fallen Souls
2. The Boogeyman
3. My Life
4. A Sad Song
5. Shining Black
6. Just Another Day
7. Where Are Your Gods
8. The Carousel
9. The Day We Said Goodbye
10. We Fall
Zasedba:
Mark Boals – vokal
Olaf Thorsen – kitara
Oleg Smirnoff – klaviature
Nik Mazzucconi – bas kitara
Matt Peruzzi – bobni
