Nastopajoči: The Shameless, Estriver, Seventh Wonder
Datum: petek, 4. 11. 2022
Lokacija: Prosek pri Trstu (Prosecco) / Kulturni dom Prosek Kontovel (Cassa Delle Culture Prosecco) / Italija
Seventh Wonder veljajo danes med ljubitelji progresivnega metala za zelo cenjeno skupino. Njihov opus odličnih šestih studijskih albumov govori o skupini ustanovljeni leta 2000 v Stockholmu, sam zase. In v oziru evolucije skupina ne pušča na cedilu svojih privržencev niti z zadnjima dvema dosežkoma, ambiciozno zastavljenim konceptualiziranim “Tiara” (2018) ter aktualnim in v letošnjem juniju izdanim “The Testament” (RockLine recenzija). Skupini je v zadnjih letih izdatneje pomagal prestop pod okrilje italijanske založbe Frontiers Music Srl., saj je na tak način njihova odlična glasba dobila priložnost doseči širše glasbene množice ter s tem vred tudi večjo mednarodno opaznost. Nenazadnje, nekaj je k temu prispevala leta 2012 tudi priključitev vokalista Tommyja Karevika k floridskim power metalcem Kamelot. Skupina je v sklopu letošnjih jesenskih koncertov zložila torej tudi tri italijanske postanke. Po dobrih desetih letih, ko je 11. 4. 2012 nastopila v Trstu prvič (klub Etnoblog), se je tako znova vrnila na tržaški konec. Na takratnem koncertu (še v Trstu) je predstavljala konceptualni album “The Great Escape” (2010) navdahnjenim nad znanstveno fantastičnim delom švedskega pisatelja Harryja Martinsona imenovanim “Aniara”.
Nastopi takšnih skupin kot so Seventh Wonder, so v naši regiji pravzaprav vrsta absolutne ekskluzive. Zahvaljujoč neusahljivemu entuziazmu društva Rock Out X Project in neuničljivemu Maxxu ter njegovi zvesti ekipi, imamo preklemano srečo, da lahko že skoraj petnajst let lahko skorajda nepretrgoma uživamo v takšnih in podobnih ekskluzivah in to vsega streljaj stran od zahodne slovenske meje. Poklon kljubovanju italijanskih kolegov.
Da pa vsa stvar ne bi dosegla slučajne rajske idile, se je primerilo, da je skupina prispela v Prosek brez opreme. Pravzaprav gola in bosa. Zaplet z Lufthanso. Skupina je sicer normalno prispela na beneško letališče, medtem ko je njen tovor zgrešil cilj oziroma še naprej taval proti cilju. In to s takšno zamudo, da čakanje nanj ni bilo več mogoče. Ne le vsi instrumenti, šlo je celo za vso osebno prtljago. Skupina je torej prispela v Prosek, a da ne bi razočarala vseh, ki so jo prišli tega večera bodriti, si je domislila poteze, ki jo bo tako, kot svoj pristanek v Benetkah, pomnila do konca svojih dni. Z njo vred pa tudi publika, ki je tega večera prispela v Prosek. Seventh Wonder so se ob logistični podpori organizatorja koncerta odločili pripraviti kratek 20 minutni akustični set s štirimi skladbami. Časa za uigravanje ni bilo. Tako kot so prispeli goli in bosi v Prosek, so v akustični maniri odrinili tudi na oder.
Vrnimo pa se tja v čas okrog pol osme zvečer. Prizorišče sta pričeli ogrevati lokalni skupini The Shameless iz Tržiča (Monfalcone) ter Estriver iz Trsta. Prvi, ki so odrinili na oder, The Shameless torej, so na nek način svojstven fenomen. Vsi štirje še najstniki, ki bi lahko prispeli na prizorišče tudi v spremstvu staršev. Dve dekleti (vokal, kitara) in dva fanta (ritem linija). Skupina je zavoljo izrednega stanja, ki je skoraj postavil pod vprašaj nastop Seventh Wonder, tako dobila daljšo minutažo za svoj nastop. The Shameless so se sicer pričeli prebijati kot skupina, ki preigrava dela drugih izvajalcev, a so v Proseku predstavili tudi nekaj sveže avtorske glasbe. Po blago zadržanem uvodnem delu in potem ko je bobnarju razneslo opno na ‘snare’ bobnu, je sledila ne ravno kratka prekinitev. Neizkušenost skupine, ki se je izkazala v takšni situaciji, je kronal njen začasni odhod z odra (navadno zapolnijo takšne situacije glasbeniki s kakšnim instrumentalnim jamom). Pa vendar. Če je kdo podvomil v neslutene talente dveh mladeničev in dveh mladenk se je tokrat konkretno uštel. Skupina je namreč takoj po vrnitvi na oder odmerila pravo potezo, s katero je v hipu kupila publiko. Lotila se je YYZ instrumentala, ki pripada v izvirniku velikanom progresivnega metala Rush. Izvedla ga je zelo posrečeno. Še večje presenečenje pa je sledilo, ko se je na oder vrnila pevka, bend pa je zaključni ton izkoristil za uvodnega v še eno Rush priredbo Tom Sawyer. Tudi ta je navkljub manjku klaviatur, še vedno izzvenel dovolj posrečeno.
The Shameless dobesedno! Brez zadržkov, brez sramu. In z odlikami. Silno smela in kompaktna uigranost. Zvočni prostor spretno izkoriščen. Glede na to, da je v ekipi ena kitara, skrbi basist večkrat za podporo z držo polnih akordov, prav tako pa je skupina že odlično preštudirala rabo dodatnih tehničnih pripomočkov s katerimi efektira svoj odrski zvok. Tudi v avtorskem materialu se čuti, da je bend ogromno preposlušal dela skupine Rush, na drugi strani pa pri navdihovanju ni ubežal niti zvokom Black Sabbath ali Metallice. Daljše instrumentalne pasaže so zelo pogoste v izrazoslovju, bend pa izžareva izredno zavzetost in deluje strastno. Sploh v drugem delu se je popolnoma sprostil in tako na polno prepričal malho prisotnih, ki se jih v tistem času že nabralo dobrih sto. Za finale v nastopu so zadnjo priredbo posvetili Maxxu in se lotili Dream Theater klasike Pull Me Under, kar je konkretno podžgalo publiko, saj je jasno, da kdor posluša Seventh Wonder, posluša tudi Dream Theater. Vsekakor se skupina ni izognila nekaterim izvedbenim kiksom, vendar je treba imeti v uvidu to, da je še ekstremno mlada in da potrebuje za nabiranje potrebne samozavesti in rutine trenutno čim več odrske kilometrine. So pa The Shameless več kot prepričali s svojim ambicioznim in široko zastavljenim pogledom na glasbo, tako da se za prihodnost progresivnega rocka pri naših zahodnih sosedih nikakor ne gre bati.
Za razliko od The Shameless, pa so tržačani Estriver prispeli na oder že s konkretneje izdelanim nastopom in popolnoma avtorskim materialom s katerim so zabavali prisotne nadaljnje dobre pol ure. Skupina, ki je bila ustanovljena leta 2019 na ostankih projekta Bluerose, je v lanskem decembru izdala studijski prvenec “Outcry”, ki ga je tudi obilno predstavljala na nastopu v Proseku. Estriver delujejo kot melodični metalci, ki se radi spogledujejo z elementi progresivnega metala. Gre za kvintet, ki že poseduje izpiljen avtorski slog pisanja glasbe, člani skupine pa so že oprtani z nekaj več odrske kilometrine. Vokalist Piero Pattay je postregel s konkretnim vokalnim rangom in z odrskim aktivnostmi spretno držal publiko ob sebi. Možakar je znan po sodelovanju s kitaristom Arthurjem Falconeom in njegovimi Stargazer, pri čemer je sodeloval na albumu “The Genesis of Prophecy” iz leta 2009. Ekipa je prepričala z uigranostjo, preciznostjo ter osredotočenostjo grabežljivih točk, ki so jih zastopale v celoti skladbe albuma “Outcry”: Primordial, March Of The Black Flags, Brighter Than The Sun, Human Destiny, The Dreamer in Visions of Eden. Estriver so bili tako ‘marljivi’, da so v razpoložljivo minutažo lahko vpletli tudi otvoritveno skladbo albuma, to je posebej razbeljeno Nails (ta je bila na set listi napisana, le kot možna – dodatna opcija), s čimer so sklenili svoj, več kot prepričljiv nastop v Proseku.
Prišel je torej tudi trenutek večera, na katerega so vsi mrzlično čakali. Prihod Seventh Wonder. Blagih osmoljencev – četudi brez krivde in povsem proti svoji volji, a v očeh publike pravih herojev! Tega večera torej oboje hkrati! Prvi se je na odru pojavil v spremstvu dveh tehnikov dežurni dolgin skupine Seventh Wonder, to je bobnar Stefan Norgren, ki se je namestil na cajon. Kmalu so sledili še ostali štirje: klaviaturist Andreas Kyrt Söderin in kitarist Johan Liefvendahl na sredini vokalist Tommy Karevik, levo od Norgrena oziroma skrajno desno (gledano na oder), pa se je namestil na svoj barski stol basist Andreas Blomqvist, ki je držal v roki le tamburin. Medtem ko se je glavnina, to je tri petine skupine že ‘sumljivo gugala’ tudi po zavzetju sedišč, sta največ trezne odrske zbranosti tokrat izžarevala vokalist Tommy Karevik in pa klaviaturist Andreas Kyrt Söderin, ki sta pravzaprav rešila to 20. minutno akustično predstavo skupine (zastopano z vsega štirimi skladbami). Andreas Kyrt Söderin je pravzaprav skorajda sam s klaviaturami držal skupaj ogrodje akustičnih adaptacij.
Tommy je rutinirano podžgal publiko že z uvodnim nagovorom, obrazložil vso situacijo in se prisotnim od srca zahvalil za vso izkazano podporo. Kakih 150 glav se je zlilo v eno s skupino takoj z uvodno Tiara’s Song, kar je potrdilo, da so dejansko na prizorišče prispeli zelo dobri poznavalci skupine in njeni srčni privrženci. Vrhunec je sledil potem, ko je Tommy napovedal, da se bo skupina lotila ene izmed balad, ki je že dolgo ni izvajala v živo. Šlo je za “Mercy Falls” (2009) klasiko One Last Goodbye. To skladbo so izvedli torej na “The Testament” turneji le v Proseku. Med množico je završalo, prednji polovici prisotnih pa se je popolnoma utrgalo, saj je Tommyja praktično preglasila s svojim sodelovanjem (zlasti v refrenskem napevu). Noro vzdušje! Odlična kemija. Bili pa smo že skoraj na polovici koncerta. Skupina se je v nadaljevanju lotila še druge “Mercy Falls” (2009) skladbe Tears For A Father, intenziteta sodelovanja s publiko, pa v zgrajeni kemični interakciji nikakor ni popuščala. Kvečjemu poglabljala se je. Veliki finale – četrto in skupno zadnjo skladbo večera, je skupina prav tako izbrala zelo presenetljivo. Na vseh koncertih vezanih na “The Testament” turnejo je Seventh Wonder namreč še niso igrali, čeprav je torej povsem nova. Gre za zadnjo skladbo albuma “The Testament”, The Elegy torej, s čimer je Tommy naznanil, da mu ogromno pomeni, saj zaznamuje del njegovega življenja in je zato njeno sporočilo del pevčeve osebne izpovedi. Briljanten refren je zagotovil, da naelektreno vzdušje, četudi v akustični maniri, tudi v tem delu predstave ni popuščalo, vseh globoko prežemajočih čustev pa ni mogel zadrževati niti Tommy osebno, ki je med izvedbo te skladbe celo potočil nekaj solz. Stefan ga je z njegove leve pri tem za tolažbo trepljal po ramenih.
Skratka, človek težko verjame, da je prišel dejansko po teh ‘skromnih’ 20. minut v Prosek, ki pa so ga vibracijsko dvignile, kot da bi trajale dve uri. Obenem tako nabitih s strastmi in čustvi, kar se na klubskih prizoriščih ne zgodi ravno vsak dan. Zahvaljujoč izjemni publiki, ki je nosila kvintet visoko na krilih tega večera, smo doživeli torej dan, ki ga bo pomnila skupina do konca svojih dni. V kolikor se je kdo spomnil snemati to predstavo skupine, bi lahko bila nekoč uporabljena za izdajo posebnega akustičnega EP-ja. Gre torej za edinstven postulat v karieri skupine. Četudi ekstremno kratek. Vendar pa stoji za njim razburljiva zgodba o tem kako so Seventh Wonder pravzaprav rešili kožo samim sebi s prirejeno predstavo, prisiljeni v sprejem potez nenadejanih adaptacij v zvezi s čimer se pred tem niso uigravali niti ene same samcate sekunde.
Frustracija ni izostala. Člani skupine so se ‘odklopili’ še pred ‘odklopljeno’ predstavo. Zlasti tega nista skrivala Stefan in Andreas (ta se je med izvedbo kratkočasil tudi s snemanjem s pomočjo pametnega telefona), ki sta med šovom pridno dolivala v svoja kozarca pivo. Tudi kitarist Johan je deloval bolj rdečelično in zabeljeno. Vse to je bilo logično in povsem na mestu. Pravzaprav je krepilo sam moment zabave!
Skupina se je po koncertu lotila druženja s privrženci s katerimi je delila njihove in svoje zgodbe še dolgo po koncertu, vse tja proti ranim jutranjim uram. Naslednjega dne so Seventh Wonder že odigrali normalen električni koncert v Bologni in stvari so se postavile znova na svoje mesto.
Verjamem, da se bodo Seventh Wonder ob spominu na ta edinstveni dan v svoji karieri, kot se je zgodil v Proseku, še prej in še z večjo željo vrnili zaigrati novi koncert v tržaški konec naše zahodne sosede. Do takrat pa lahko uživamo v njihovem več kot odličnem novem dosežku, to je albumu “The Testament”.
Avtor: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
