Seven Days In May : Seven Days In May

Poba Nazadnje spremenjeno Nov 29, 2018

Založba: Nika Records
Datum izida: 07.05.2018
Produkcija: Peter Penko in Vojko Šintler
Trajanje albuma: 38:26
Ocena albuma: 9.0 / 10
Kupi album

Seven Days in May je slovenski alter rock kvartet, ki se je z le malo predhodnega medijskega »šundra« nenadoma in hipoma izstrelil na glasbeni sceni. Slovensko rockovsko prizorišče ostaja večno podhranjeno za Seven Days In May, pa lahko po vsebini, ki jo dostavlja istoimenski prvenec hitro sklenemo, da neverjetno uspešno in smelo meša štrene na slovenski rock sceni in jo s svojo izrazno pronicljivostjo bogati in širi (njeno kulturo). Ko se pojavi tak bend na slorock sceni in če stoji za svojimi dejanji, kot je to v primeru prvenca skupine Seven Days In May, je to vselej velika pridobitev za domači glasbeni prostor. Kar nekaj posebnežev v indie alter rock kulturi smo že izkusili. Na prvo žogo vskočijo v misli npr. The Tide, The Toronto Drugbust, John F. Doe,… Vsak s svojo prepoznavno glasbeno identiteto. Vsi svoje vrste alter-esteti. Sedaj prihajajo v takšno druščino Seven Days In May, ki plasirajo v naš prostor povsem novo glasbeno zgodbo, le ta pa odzvanja še kako »domače« in ob primerjavi z globalnim rockom, že dodobra preizkušeno.

Seven Days In May »nažigajo«. So rock’n’roll alternativci. Prvenec nosi punkovsko subverzivnost (garažnost, organskost). Nosi elementarnost, vendar pa ta elementarnost, ob izredno koncizni in preudarni produkciji ter pretanjenem strukturiranju kompozicij, prerašča v delo prave indie rock grabežljivosti. V izraznih konturah nosijo nekatere točke celo ščepce space psihadeličnosti, ali distopične odtujenosti. Zavoljo šelesteče kulise plastovite zvočne kulture občasno namerno poudarjenih repeticij kitarskega fraziranja, lahko skozi izrazito mračno atmosferičen pomp, ki ga dosegajo posamezni momenti albuma, vzbuja glasba albuma tudi učinek hipnoze (cerebralne zamaknjenosti). K temu je treba nujno prišteti še post brit pop element, ki se prikrade v vso to mineštro zelo pretkano poleg in stopa večkrat celo v ospredje zgodbe. Tudi zavoljo neverjetno smelo ponotranjenega angleškega akcenta, ki ga tako spretno v metriki verzov izvablja na plano vokalist skupine Vojko Šintler.

Zvočni »šunder« je postavljen izredno koncizno in preudarjeno. Masivni rifovski zvočni zid zavzema centralno lego, vendar pa se poleg vpenja kup zvočno minimalističnih trikov, ki vzbujajo prikupno dualnost. Na eni strani nosi album pravo punkovsko srž, po drugi pa hlepi po art estetiki izraznega perfekcionizma. Tu so npr. trivialno, enoglasno zvočni »pull off« zavoji (poltonski zategljaji) v podloženih kitarskih ornamentih, kot le eden od elementov, s katerimi Seven Days In May pretkano razbijajo možno rifovsko monotonijo. Pod fraziranje kitar, pa je vstavljenih še kup drugih dodatnih linij, ki izhajajo bodisi iz oscilirajoče mikrofonije »odpetih« linij, temelječih na zavestno odmerjenih trikih rabe reverb, sterochorus, echo delay efektov, ki dosegajo poseben učinek tudi z namerno disonantnim odvzenom. Tu so še premeteno podtaknjeni triki vzorčenja. Bend krepi mračno atmosferičnost v razpoložljivem zvočnem prostoru tudi z vpenjanjem dodatnih vokalnih linij, ki prevzemajo funkcijo dodatnega instrumenta. A nič od tega ne predre voluminozne napetosti, ki jo ustvarja na eni strani nasršena kitarska elektrika, na drugi, pa v kontrastni protiuteži, silno samozavestna in globoko prodorna ritem sekcija. Izvrstna produkcija je tisto, kar daje temu izdelku težo izredne artistične dopadljivosti ter zanimivosti, obenem pa tudi pretanjena raba aksioma »manj je več«, ki spretno združuje rockovsko elementarnost ter art eskapizem, s čemer dosegajo Seven Days In May veliko zvočno estetiko.

Čeprav odzvanja bend na sceni sveže, stoji za njim izkušena ekipa, ki ponuja pravo dozo intelektualne pronicljivosti, tako v poeziji, kot v izkazanih spretnostih zvočne in komponistične finomehanike. Nekateri nazivi skladb provocirajo ter tako namerno vzbujajo pozornost. Komad Sasha Grey, ni posvetilo razvpiti pornesi, je pa vsekakor povezan z motivom skupine, da rekreira v njej občutja edinstvenega ugodja,ki osvobaja, po katerem nenehno hlepimo, ga redko doživimo in še redkeje podoživimo. No Sasha Grey ni neznanka niti glasbenem poslu, že zavoljo tega, da je sodelovala tudi v enem izmed videospotov alter rock titanov Smashing Pumpkins. Skladbi Paul Weller pa bi moral prisluhniti prav Paul Weller osebno. Bil bi navdušen. Verjetno kar nad glavnino albuma. Proti koncu albuma se nahaja izvrstna MM (kratica se nanaša na Marilyn Monroe, ne na Mansona J). Tu je skladba Trip z eno najbolj popadljivih vodilnih kitarskih fraz albuma, ki jo v tem oziru na moč enakovredno izziva in lovi kasneje na albumu tudi skladba She. Vsak komad nosi izdelan glasbeni karakter, album pa sklene postanek v zadnjem odprtem bifeju sredi tretje zjutraj, v režiji (kantavtorsko naravnane) Money.

Seven Days In May so posebna in samosvoja skupina. Razvijajo svoj prepoznavni glasbeni dosje. Po navdih se vračajo v čase alter rock popularnosti iz sredine devetdesetih in ga v svojem glasbenem poslanstvu neverjetno dobro prevajajo v sedanjost. To je album, ki bi bil v današnjem času všeč tud Davidu Bowieju, vsekakor pa tudi omenjenemu Paulu Wellerju (Seven Days In May bi bili na moč prikladna predskupina kakšne Wellerjeve turneje),… Nosi ponotranjeni britanski jaz razgibanega artističnega bazena izvajalcev britanskega otočja, vse od Blur, Osasis, Placebo, tudi The Moons, če veste kam približno ciljam, a so te oznake preohlapne, za orientacijo. Seven Days In May te asociacije v poslušalcu lahko vzbujajo, a jih hkrati presegajo, kar dosegajo s sebi izdelanim glasbenim karakterjem ter tako delujejo, že s samim prvencem, izredno zrelo in prodorno ter vzbujajo občutek, da jim je natanko vse jasno. Bend z izdelanim art karakterjem torej, ki natanko ve kaj hoče in na moč suvereno stoji za svojimi dejanji. Bend, ki mora najti preboj v tujino. Ob tem neskromno zapišem, da so Seven Days In May slovensko rock sceno, z vehemenco že takoj v štartu, odločno presegli.

avtor: Aleš Podbrežnik