Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 7. 2. 2020
Produkcija: Jens Bogren
Dolžina albuma: 51.14 min
Zdi se prav neverjetno, da brazilska zasedba Sepultura še danes pridno vztraja. In več kot očitno se niti ne ozirajo na stare čase. Tudi trenutna zasedba ni ravno najbolj priljubljena, a Sepultura so v zadnjih letih in predvsem z zadnjimi albumi dokazali, da so vredni pozornosti. Z vsakim albumom presenetijo, ker so uspeli dvigniti kvaliteto glasbe.
Ne le, da Sepultura konstantno poskuša z nečim novim v glasbi, temveč tudi z besedili pristopa bolj intelektualno, kar se odraža predvsem z zanimivimi koncepti. Quadra prav tako kot prejšnji izdelki s konceptom želi nekaj povedat. Ime albuma se nanaša preprosto na številko štiri. Album naj bi baziral na numerologiji. A za tem konceptom stoji nekaj več. Lahko bi se reklo tudi, da je album razdeljen na štiri dele. Sklop treh skladb predstavlja en element in ko se album večkrat zavrti, je jasno, da je Sepultura tudi stilsko razdelila album na štiri dele. Quadra torej je tako kot predhodnik Machine Messiah poln presenečenj zaradi svoje raznolikosti.
Prve tri skladbe Isolation, Means to an End in Last Time spominjajo na klasično obdobje. Skladbe se bolj hitrejše, thrashersko naravnane kot zlato obdobje skupine, ki je še danes najbolj cenjeno med oboževalci. Skladbe resda ne dosegajo vrlin klasičnih skladb, a imajo v sebi dovolj moči in intenzivnosti, da prepriča k nadaljnjemu poslušanju. Čez odigrano ni kaj pripomniti. Andreas Kisser je sposoben še vedno napisati močne riffe in solaže. Zelo hitro se znova dokaže čudežni deček za bobni Eloy Casagrande, ki je nedvomno najboljši bobnar Sepulture do sedaj. A pri hitrih skladbah Casagrande še ne pokaže vsej svojih adutov. Se pa zazna, kam je skupina tokrat merila. Pri skladbi Last Time je prisoten tudi pevski zbor, s čimer da skupina vedeti, da ne bo zadev jemala z rezervo.
Naslednje tri skladbe Capital Enslavement, Ali in Raging Void kažejo že malce drugačno luč Sepulture. Pojavljajo se podobnosti z albumu Chaos A.D., Roots in tudi Against. Skladbe imajo več groova, ni vse bazirano na hitrosti. Nedvomno zanimiv obrat, a za Sepulturo nič nenavadnega. Nedvomno zanimiv obrat, a za Sepulturo nič nenavadnega. Še vedno je prisoten stil, ki je za skupino znan. Posebnih odmikov ni, a diverziteta je že prisotna.
S skladbami Guardians of Earth, The Pentagram in Autem se kaže nekakšna sedanja podoba skupine. Guardians of Earth z akustičnim uvodom, kateremu se kasneje pridruži zbor in tolkala, je precej nestandardno strukturirana. Vsak član po svoje blesti in se izkaže v neki drugačni luči. Sledi odlična inštrumentalna skladba The Pentagram, kjer Casagrande znova pokaže, kako ključen član skupine je. Vrh doseže skladba z breakdownom, kakršne je moč slišat pri kakšnih bolj tehničnih skupinah. Za tem se vrnejo na bolj udarno stran s skladbo Autem, kar se lahko šteje kot protiutež, a poteza je logična.
Sepultura skozi cel album preseneča, a za sklepni del popolnoma preseneti. Po kratki akustični skladbi Quadra Sepultura ponudi Agony of Defeat, ki se prične umirjeno, Derrick Green pa se znova dokaže kot pevec. Če se je zdel Green enoličen, tokrat prepriča s spevnim vokalom in smislom za melodije. Za ustvarjanje pompoznosti pa je prisoten še zbor in orkestracije. Pri vsemu skupaj pa je jasno, da je skupina pristopila premišljeno in temu primerno izbrala tudi ustreznega producenta. Quadra se sklene s skladbo Fear, Pain, Chaos, Suffering, na kateri je prisoten ženski vokal Emilly Barreto iz brazilske rock zasedbe Far From Alaska. Malce drzen poskus, a prav s tem dobi album tisto piko na i, s katerimi Sepultura znova pokaže smisel za eksperimentiranje. Gre sicer za počasnejši del na albumu, a ker so skladbe domiselno napisane, celota ne deluje prav nič monotona.
Glede na leta bi se od Sepulture pričakovalo, da ne bi komplicirali in uživali v svoji coni udobja. A Quadra potrjuje, da skupina še vedno želi eksperimentirat in igrat bolj zahtevne stvari, zato ni nenavadno, da je tudi ritmično bolj dinamičen album. Člani so iz sebe dali svoj maksimum, resda bo kakšen član bolj izstopil, a sliši se trud vsakega.
Skupina je za produkcijo albuma ponovno izbrala izkušenega Jensa Bogrena (Kreator, Opeth, Amon Amarth), ki je s prejšnjim albumom Machine Messiah uspel utišati mnoge kritike. In tudi tokrat ni nič drugače. Skladbe so napisano domiselno, zvočna slika je bogata in moderna. Vsekakor celota ne zveni poceni kot mogoče kakšen prejšnji izdelek. Sepultura z vsakim albumom dobiva več in več zaupanja. Z Machine Messiah so pokazali neko jasno vizijo, ki pa so jo uspeli z Bogrenom celo nadgraditi. Vsekakor so prisotni elementi, ki so bili pri skupini prisotni že poprej, a z nekaj svežine in presenečenj Sepultura kaže smisel za naravni napredek, kar je več kot spoštovanja vredno, da so v igri še vedno kakšne nove zadeve.
Sepultura so s Quadra znova dokazali, da še niso za odpis. Quadra preseneti z udarnostjo, raznolikostjo in tudi pompoznostjo. Vsekakor še en album, s katerim bo Sepultura dobila še več novih oboževalcev. In tu si bo marsikdo zaželel, da Sepultura še naprej deluje v tej smeri.
9/10
Zasedba:
Andreas Kisser – kitara, back vokal
Derrick Green – vokal
Paulo Jr. – bas
Eloy Casagrande – bobni
