Lokacija: Graz (Gradec) / Explosiv / Avstrija
Datum: četrtek, 01.03.2018
Sepultura je bilo na metal sceni dolga leta osovraženo ime. Trajalo je več kot deset let, da se je prebolelo določene zadeve in da reuniona klasične zasedbe ne bo nikoli. Skupina je ta na račun mogla trpeti in obenem vztrajati skozi vso negativnost. Danes bi lahko rekli, da je pravzaprav čudež, da je Sepultura lahko obstala, ki je v nekem obdobju res slabo služila in komaj shajala. A vsaka vztrajnost se poplača. Kisser in kompanija so lansko leto izdali album Machine Messiah, s katerim je skupina napovedala novo obdobje, ki zopet obljublja kvalitetne albume. Sepultura se je v sklopu omenjenega albuma že drugič odpravila na evropsko turnejo, tokrat kot glavna skupina. Na poti po Evropi so se jim pridružili še nemški progresivni death metalci Obscura, ameriška black/death metalska zasedba Goatwhore ter še deathcorovci Fit For An Autopsy. Vsekakor pester nabor, ki je razprodal kar nekaj koncertov. Turneja pa je polnila dvorane med 600 do 800 obiskovalcev, kar je nedvomno dobra številka.
V graškem klubu Explosiv se je koncert razprodal skoraj en mesec pred koncertom, vendar se vanj lahko stisne zgolj okoli 400 ljudi, kar je manj od povprečja na turneji. A vseeno je bil napolnjen Explosiv dober pokazatelj, da Sepultura lahko tudi v manjših mestih napolni dvorano.
Ogrevanje se je začelo z ameriškimi deathcorovci Fit For An Autopsy. V skupini deluje tudi priznani producent Will Putney, ki je pomagal marsikateri deathcore zasedbi do boljšega zvoka. Putney s skupino ni odšel na turnejo, zato je skupina igrala kot kvintet. Za deathcore sicer ne gre za presežke, ker je skupina prišla na sceno po tem, ko je bil deathcore že nekaj let popularen, kakšnega hudega dometa pa ni mogel pokazat, ker gre za ponavljanje istih vzorcev. Fit For An Autopsy so sicer odigrali korektno. Godba je bila brutalna, breakdowni niso zmanjkali, tudi uigranost je bila dobra. Skupina mogoče ne zveni ravno inovativno, a z nekaj vztrajnosti bodo tudi Fit For An Autopsy izstopili iz povprečja. Potencial je zelo dober!
Sledili so Goatwhore. Skupina iz Louisiane, ki preigrava nekaj vmes med death, black in thrash metalom. Tu pa tam pa deluje, da si še kaj sposodijo iz hardcore punka in crusta. Skratka, miks vsega možnega. Na prvo žogo se zdi ta miks pretiran, a po parih skladbah je jasno, da Goatwhore ne bodo pretiraval. Vse bo smiselno urejeno, brez kompliciranja. Skupina daje v ospredje preprostost, predvsem pa to, da celota »žge«. Goatwhore v živo še bolj funkcionirajo kot na albumu. Karizmatični vokalist jasno poudarja svoje linije, preostali trije člani pa svoj vlogo suvereno odigrajo. Morda res prvo pade v oči vokalist, vendar kmalu se izkaže, da Goatwhore delujejo odlično kot celota, ki je lepo uigrana, publiki pa je zagarantiran pravi žur. Goatwhore albumi mogoče ne niso presežki, a njihov koncert je vsekakor vreden ogleda.
Obscura že nekaj časa ni več neznanka. Odkar je skupina izdala album Cosmogenesis, je postala prepoznavno ime v ekstremni metal sceni. Skupina je tokrat zaključevala s promocijsko turnejo za album Akróasis, ki je izšel leta 2016, na katerem je bil tudi poudarek. Seveda se je Obscura dotaknila tudi prejšnjih dveh izdelkov, da je bil še kakšen starejši oboževalec zadovoljen. Uigranost skupine je bila nedvomno na visokem nivoju, a zvočno je delovalo vse skupaj preveč sterilno. Energija je bila prisotna, virtuoznosti ni zmanjkalo, kompleksne ritmike prav tako ne, a zdelo se je, da nekaj manjka. Ostrina je bila, a moči ni bilo prave. Obscura na tej turneji mogoče niso spadali v žanrski kontekst, a nabita dvorana je bila dokaz, da imajo tudi tehnične in progresivne metal zasedbe svoje občinstvo.
Ob omembi imena Sepultura so vedno prisotne cele razprave proti in za. To traja sedaj že več kot dve desetletji in skupina je še vedno tu v drugačni postavi, ki je marsikomu kamen spotike. Po dobro sprejetem albumu Machine Messiah je kar nekaj občinstva dalo Sepulturi še eno priložnost. Koncerti so postali boljši, po prihodu bobnarja Eloyja Casangrandeja se je vse skupaj dvignilo na višjo raven. Izrečenega je bilo veliko dobrega, zatorej je bil koncert Sepulture v bližini Slovenije obvezen udeležbe. Pričetek je bil smiseln z dvema novitetama pa še skladbo Kairos. Po treh skladbah je pri vidno preznojenemu vokalistu Derricku Greena delovalo, da ne bo mogel zdržati do konca, kaj šele sivolasi basist Paolo, ki je komaj lovil norega Casagrandeja. Kljub letom se je skupina držala do konca svojega repertoarja, ki je trajal okoli uro in pol. Moč ni pojenjala, Green je bil vokalno suveren, najbolj pa je blestel mladi bobnar Eloy Casagrande z maratonsko kondicijo.
Ni potrebno posebej poudarjati, da nove skladbe ne bodo imele tako dobrega odziva kot stare, čeprav tudi pri skladbah, na katerih že poje Derrick Green, je publika pridno divjala. A prava norija se je začela odvijat pri Desperate Cry in Territory. Vsekakor so bile skladbe odigrane korektno, Kisser je tudi solaže odigral precej točno. Pogrešala se je le še ena kitara, da bi obogatila zvočno sliko. Koncert Sepulture je prepričal tudi z dobrim zvokom ter lučkami. Skupina je dala občutek, da se je za tokratno turnejo res potrudila in si ni nič vzela z rezervo. Dodatno se je to potrdilo z repertoarjem. Sepultura bi lahko odigrali rutinski best of in izpeljali koncert po najmanjši liniji odpora. A se je odločila za tvegano in drzno potezo. Andreas Kisser je povedal, da letos praznujejo 20 let Derricka Greena. V ta namen so odigrali tri skladbe z albuma Against (1998), ki je bil prvi z Greenom na vokalu. Sledila je zopet promocija aktualnega albuma. Pri skladbi Machine Messiah je Green pokazal sposobnosti spevnega petja, z inštrumentalnim Iceberg Dances je zopet navdušila ritmika, Casagrandeju idej in moči pa kar ni zmanjkalo. Kisser je celo odigral še en del na flamenko kitaro, kar je bila spet ena plast več k pestremu repertoarju. Za tem pa je sledil poklon publiki s klasikami Inner Self, Refuse/Resist in Arise.
Po Arise je Sepultura zapustila oder, vrnili pa so se s Slave New World, ki je bila zopet vključena v koncertni repertoar za to turnejo. Za konec pa so se končno spomnili albuma Roots. Prvo je padla Ratamahatta, kjer je Green igral dodaten boben, s Kisserjem pa sta si izmenjevala vokale. Tako pristne izvedbe Ratamahatte pri Sepulturi že dolgo ni bilo. Koncert je bil sklenjen z obveznim Roots Bloody Roots, kar je bilo tudi pričakovano. Če se potegne črto, se je trenutna verzija Sepultura resnično potrudila, ni bilo rutine, z repertoarjem pa so pokazali veliko poguma. Po videnem se upa, da se v našo bližino vrnejo v kratkem.
S koncertom Sepulture, Obscure, Goatwhore in Fit For An Autopsy je graški klub Explosiv nedvomno opravičil svoje ime.
avtor: Primož Novak
fotografije: Aleš Podbrežnik
