Lokacija: Schwarzl-Freizeitzentrum / Unterpremstätten (Graz) / Avstrija
Datum: 30.07.2015
Letošnji See Rock festival, lociran streljaj stran od avstrijskega Graza, je postregel le z enodnevnim programom. Navkljub temu je organizator zbobnal skupaj dovolj zanimiv nabor nastopajočih, da se obisku nisi mogel upreti. Nasploh ob imenu glavnega nosilca festivala, večnih britanskih bogov metala Judas Priest.
Julij je mesec, ki je praviloma skoraj vedno prekomerno festivalsko obtežen. Če bo letošnji Metaldays festival ostal v spominu, kot eden najbolj vročih festivalov, živo srebro je preko tedna v Tolminu doseglo tudi 38°C, pa se je vreme že v nedeljo, dne 26.07.2015, korenito zasukalo. Padel je dež. In padal. Padal je tudi tistega pomembnega dne, 30.07.2015, ko je bil napovedan See Rock festival. Neusmiljeno. Vsaj v osrednji Sloveniji. No med vožnjo proti vzhodu in na Štajersko je nekje pri Šentilju dež okrog poldne pričel pojenjati. Nebo je ostalo zaprto, nabito s temnimi oblaki. Tudi, ko sva z Jernejem prispela na prizorišče. Ostalo je nevarno oblačno, a brez dežja. Pravzaprav idealno vreme za obiskovanje »outdoor« koncertov. Brez pripeke, brez dežja. Seveda, če zdrži.
Do nastopa Kissin’ Dynamite se na odru pravzaprav ni dogajalo veliko zanimivega. Skromno minutažo so si izborile graške (domače) zasedbe in sicer Rest in Fear (ti nastopajo vsako leto tudi na Metaldays festivalu), Mad Soul Empire in Ebony Archways. V nadaljevanju sta nastopili še dve avstrijski skupini in sicer Visions of Atlantis – gre za simfonični power metal z ženskim vokalom, bend ki vleče recimo na Lacuna Coil, predstavili pa so se tudi hardkoraši Cannonball Ride.
Festival je preskočil na višji nivo dejansko nekaj prek tretje popoldan, ko so oder zasedli nemški Kissin’ Dynamite. Skupina doma iz Švabske, je obiskala v lanskem letu tudi Metaldays festival. Bend, ki je bil ustanovljen leta 2006, ko je bilo fantom komaj 15. let, je v karieri izdal pet studijskih albumov do tega dne. Aktualnega »Megalomania« (2014), pa je tudi predstavil v nastopu, ki je trajal dobre pol ure in vključeval izvedbo skladb DNA, Running Free, Love Me, Hate Me, I Will Be King in Operation Supernova. Kvintet je odlično uigran in njihova mešanica klasičnega heavy metala z glam metal pobalinstvom in čičkanjem, prepričljiva doza koncertne zabave. Še tole. Na bobnih je skupini pomagal izvrstni nemški bobnar Andre Hilgers, ki je pred tem bobnal med drugim za sledeče izvajalce: Rage, Lingua Mortis Orchestra, Sinner, Axxis, Silent Force.
Sledil je nastop Hamburžanov Beyond the Black. Gre za mlado skupino, ki deluje komaj drugo leto in studijskim prvencem »Songs of Love And Death« (2015) v žepu. Hiper-melodično simfonični power metalci ne prinašajo glasbene revolucije. Sekstet je tako v pol urnem nastopu pristopil profesionalno in suvereno ter predstavil svoj prvi studijski album začenši z otvoritvenim singlom In the Shadows. Čeprav je skupina na začetku kariere, je na odru potrdila zelo dobro medsebojno zaznavanje in lepo mero odrske dinamike, seveda pa je največ simpatij med publiko požela pevka Jennifer Haben.
Tretji so na oder vskočili Američani Ill Nino. Skupina iz New Yerseya a s članstvom, ki pripada pravzaprav mehiškim, raje recimo latino-ameriškim koreninam, kljubuje na sceni že petnajsto leto. Bend, je v 40. minutah nastopa predstavil pisan nabor skladb svoje diskografije. Fantje pripadajo v osnovi žanru metalcorea, a vpletajo v svojo zvočnost večkrat latinski melos, celo tribalne latino ritme, kar jih nekoliko odklanja od povprečja. Čeprav je čutiti nekaj naivnosti, je vseboval nastop lepo bero eruptivne energije, a tudi lucidnih prispodob in konkretno zamahnil z repom na festivalu. Peščico obiskovalcev je popeljal tudi na nostalgično srečanje z njimi sredi avgusta leta 2007 v hrvaški Koprivnici. Takrat so Ill Nino nastopali pred The Cult in Scorpions.
Maloštevilna publika je vseeno dokazala, da jo sestavljajo po večini hard rockerji in ljubitelji klasičnega metala. Tako je nastop Doro zbral lepo grmado »našitkarjev«, oboroženih s pivom, ki so prišli uživat nad vragolijami male, dinamične in vražje Doro Pesch s svojo spremljevalno skupino. Ta ostaja nespremenjena. V njej sobivata njena dolgoletna člana Johnny Dee na bobnih, na bas kitari pa Nick Douglas, medtem ko opravljata kitarske dolžnosti Luca Pinciotta in Bas Maas. Šlo je za eno redkih festivalskih pojavljanj v letošnjem poletju za Doro. Setlista skupine je nekako po pričakovanjih vsebovala Warlock klasike. Pravzaprav vse z izjemo dveh izvedenih (Revenge in Raise Your Fist in the Air), ki pripadata zadnjemu studijskemu albumu zasedbe Doro z naslovom »Raise Your Fist« (2012). Kvintet je dostavil odličen šov, zaigran na vso moč. Vsekakor je Doro kraljevala v središču pozornosti zahvaljujoč ne le svoji dinamični ni podoživeti odrski predstavi, pač pa tudi zavoljo značilnih gestikulacij in ogovarjanjem publike. Ob nastopu Doro se je festival zavihtel na novo atmosferično stopničko. Više torej.
Ravno prav. Sledil je namreč nastop velikih legend nemškega metala! Pravzaprav poleg The Scorpions enega najstarejših delujočih bendov trše branže. Accept. Le ti so že pred slabim tednom dodobra upepeljili tolminski Metaldays festival, kjer so v vlogi enega glavnih nosilcev tretjega dne festivala, dostavili fantastičen nastop. Tokrat so imel Accept na razpolago le uro časa. Bend je sredi letošnjega leta sprejel v svoje članske vrste novega bobnarja in novega kitarista. Christopher Williams je pravzaprav manj znano ime med bobnarji, drugo ime pa zveni vsaj med ljubitelji nemškega power metala zelo domače. Mesto Hermana Franka zavzema po novem namreč bivši Grave Digger in Rebellion kitarist Uwe Lulis, ki je očitno uspešno prestal resni zlom noge ob padcu z motorjem izpred treh let. Accept doživljajo še naprej novo pomlad. Tega dejstva ni mogoče spregledati in to že od leta 2009 dalje. Tretji album, po reaktivaciji z novim pevcem Marcom Tornillom in naslovom »Blind Rage«, dokazuje še naprej, da žara in navdiha ekipi, ki jo vodita izkušena mačka basist Peter Baltes in kitarist Wolf Hoffmann, nikakor ne primanjkuje. Bend je moral zaradi časovnih omejitev sicer skrajšati set listo iz katere so izpadle starejše klasike Midnight Mover, No Shelter, Bulletproof, Losers And Winners pa novejše skladbe, kot je odlična Shadow Soldiers, ali Darkside of My Heart in Dying Breed, vendar pa to dejstvo ni omajalo superiorne detonacije, ki jo je povzročil nastop veteranov. Izjemna uigranost, poštiduranost vsake male kretnje in giba. V središču pozornosti Hoffmann s svojo Flyin’ V kitaro in solažami, ob njemu podivjani Peter Baltes in vselej dobrovoljno razpoloženi Marc Tornillo, ki je dostavil znova odličen vokalni performans. Hoffmann je na tem koncertu večkrat spustil Lulisa v ospredje, kjer sta skupaj »začupala« (no »balinček« Hoffmann tega več ne more) z ramo ob rami. Glede na videno, v sklopu njunega nastopa na Metaldays festivalu, sta se med nastopom v Tolminu postavila z ramo ob rami le dvakrat med koncertom. Dejstvo je, da vnašata v ekipo Lulis in Williams izredno svežino, naravnost osupljivo pa je spoznanje, da neverjetno angažirani novinec Williams celo prekaša delo predhodnika Stefana Schwarzmanna. Nastop legend, ki ga je po pričakovanju sklenila bomba Balls To The Wall, je dostavil enega vrhuncev See Rock festivala. Potihoma pričakovano. Bend ogromno nastopa in je našel nov izjemen zagon tako v želji po nastopanju, kot tudi v kreativnem smislu. Accept je skupina, ki ima sicer profesionalno poštudirane nastope, obenem pa čutiš ob izvedbi materiala na odru izreden žar in srčnost!
KoЯn, skupina iz povsem drugega testa, so posledično s svojim stasom in glasom privedli pred oder povsem drugačno publiko. Predvsem mlajšo generacijo. Korn je pripadlo 70. minut igralnega časa, zato so zaradi časovnih omejitev sčrtali iz set liste skladbi Here to Stay in Freak On the Leash. Oder scensko stiliziran in poln sveč. Uvodne minute koncerta so pripadle bobnarju Rayu Luzierju. Svoje pozicije polagoma zasedejo Brian »Head« Welch (na levi), James »Munky« Shaffer (na desni) in Reginald »Fieldy« Arvizu med bobni in Welchem (spet na levi). Skupini je na odru delal družbo tudi koncertni klaviaturist Zac Baird. Skozi lepo bero sproduciranega odrskega šundra je naposled zasedel centralno pozicijo na odru vokalist Jonathan Davis. Zanimivo pri tem pa je, da Davis ni imel svojega stiliziranega stojala za mikrofon v obliki kobre, pač pa povsem običajnega. Davis, odet v temno vijolično »šuškavo« trenirko z oranžnimi Addidas črtami, se je kaj hitro vživel v vlogo »badass« pobalina, pa tudi žrtev mesenega poželenja. Ob stojalu se je občasno dobesedno tresel ob vsej vživetosti, ki jo je evocirala njegova srborita naglica v jemanju verzov. Alternativno metalska formacija ostaja odrska senzacija. Igra namreč fenomenalno. Uigrano, masivni zvočni zid je podprt z občasno kompleksneje »rešljivimi« ritmičnimi zankami, kjer pa se obenem najde vse polno prostora za zapeljivi »groove«, ki povleče nase. Bend je popestril izvedbo točk. Skladba Ball Tongue je denimo vsebovala delčka skladb It Takes Two (orig. Rob Base & DJ E-Z Rock), medtem ko so Korn vpeli v drugi refren skladbe Need To refren skladbe Alive. Prodoren in vražje napet koncert poln groove šundra in pobalinske spotakljivosti. Korn ohranjajo visoko atraktivno pozicijo med skupinami modernega, alternativno in prožno eksperimentalno usmerjenega metala. Izredna predstava.
Veliki finale festivala pa je pripadel eni najpomembnejših skupin kar se tiče pionirstva in razvojnih izhodišč za razvoj sodobnega metala. Edinstvenim Judas Priest. Le ti so izdali aktualni studijski album »Redeemer of Souls« v lanskem letu in do tega poletja po Evropi še niso izvedli nikakršne koncertne turneje, ki bi bila posvečena njegovi promociji. Opcijsko je ponujal obisk koncerta skupine sprva Beograd, a je potrditev nastopa na, Sloveniji mnogo bližjem See Rock festivalu, seveda odtehtala odločitev kam se gre tokrat poslušat in gledat Judas Priest. Prizorišče je pogoltnila črnina, ko so se zaslišali zvok Sabbath klasike War Pigs.
Oder se je hipoma zatem znašel v orjaških snopih rdeče svetlobe in meglic, ko je bend vskočil v koncertni juriš otvoritvene nove skladbe Dragonaut. Maloštevilna publika je naposled le strnila vrste in prednji del tako imenovanega »wavebreakerja« (fan pit), so postale neprehodne. Mnogo je bilo seveda prevretih in skisanih glav zavoljo preobtežitve z alkoholnimi derivati, a energija je v občem seštevku funkcionirala na visoki ravni, publika pa je zlasti strumno zameketala, ko je bend prešel na klasiko Metal Gods , s Halfordom v značilni robotski hoji in takoj za njo eno lepših presenečenj večera Devil’s Child (»Screaming For Vengenace«, 1982).
Tudi ta nastop je potrdil, da dobiva novi kitarist Richie Faulkner vse večjo podporo in zaupanje starešin skupine na čelu z Glennom Tiptonom in Ianom Hillom. Faulkner se je razvil skozi leta v izjemnega kitarista, kar je potrdila med drugim tudi njegova odlična solo točka, v kateri ni niti sekunda njegove igre dolgočasila. Faulkner solira večino glavnih solaž novih skladb, prav tako pa se pojavlja skorajda bolj v ospredju med odrsko igro, kot veliki Glenn Tipton. Slednji očitno popušča tudi v pripravah za koncertne nastope, saj si je nekajkrat privoščil blage šlamparije v polaganju not znotraj solaž.
Seveda pa nas nad vsem zanima forma Roba Halforda. Ta je po pričakovanju dobil znova veliko podporo s stani mešalne mize. Temu navkljub pa njegovi kriki niso bili nasneti, pač pa ostajajo v živo še naprej organsko, torej produkt njegovega grla. In za povrhu vsega so le ti zelo dobro funkcionirali. Seveda si je Halford na zrela leta prilagodil linije melodij izvirnikov, da jih laže zvozi skozi koncert, obenem pa je na nekaj mestih nakazal, da ostajata njegova velika zaščitna znamka vokalnega posebneža, pravzaprav po vseh teh letih kljubovanja, neomajana. Prvič je Halford resneje na to opozoril v zaključnih vriskih skladbe Victim of Changes, ki jih je izvedel povsem suvereno. Izkušeno varčevanje z energijo, pa je Halford mojstrsko prenesel v zaključni del koncerta, ko se je popolnoma »razdrl« v neobhodni klasiki vsakega Judas Priest koncerta, fenomenalni Painkiller. Tudi prihod Halforda na motorju ni izostal tega večera. To smo dočakali pred izvedbo skladbe Hell Bent For Leather.
Setlista je delovala nekoliko predvidljivo. Znova je v njej potegnil kratko večno spregledani »Ram it Down« (1988), kot tudi »Point of Entry« (1981). Nasploh pa bi moral koncert trajati vsaj deset minut dlje in prispevati še kakšno klasiko, če ne koncertnega presenečenja, namesto nasnetih uvodov in izhodov. Temu navkljub je koncert dostavil potrditev, da so veterani še vedno nahajajo v spodobni koncertni formi in suvereno obvladujejo svoje delo. Koncert je bil odličen. Glede na to, da se skupina nahaja sredi skladanja materiala za novi album, bo po vsej verjetnosti le tega izdala v prihodnjem letu, temu pa upajmo, da bo sledila nova prava evropska koncertna turneja.
Vprašanje je, če se bo See Rock še obdržal. Obisk je bil namreč katastrofalno slab. Vsega 4.500 ljudi. Organizator je že v začetni fazi sicer skrajšal festival iz dvodnevnega v enodnevnega. Prav z razlogom, ker mu je dvodnevni ustvarjal minus na bančnem računu. No in tudi to ni pomagalo. Zakaj neki ni bilo več ljudi na festivalu, bo ostala torej velika uganka. Lahko je v igri preprosto dejstvo, da so ljudje rahlo naveličani. Pravi oboževalci skupine Judas Priest so prestari in se jim ne ljubi več na koncerte, mladi pa premladi, da bi se istovetili z likom in delom skupine, pa jih tako nastopi Judas Priest ne zanimajo dovolj, da bi se odpravili na koncert. To je ena od možnih obrazložitev. Upajmo torej, da festival obstane tudi v prihodnjih letih.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
ILL NINO:
1. Intro
2. If You Still Hate Me
3. Te Amo…I Hate You
4. This Is War
5. La Epidemia
6. I Am Loco
7. Corazón of Mine
8. Live Like There’s No Tomorrow
9. How Can I Live
10. God Save Us
11. Liar
DORO:
1. Earthshaker Rock
2. I Rule the Ruins
3. Burning the Witches
4. Raise Your Fist in the Air
5. Metal Racer
6. True as Steel
7. Revenge
8. Für Immer
9. All We Are
10. Hellbound
11. East Meets West
ACCEPT:
1. Stampede
2. Stalingrad
3. London Leatherboys
4. Restless and Wild
5. Final Journey
6. Princess of the Dawn
7. Pandemic
8. Fast as a Shark
9. Metal Heart
10. Teutonic Terror
11. Balls to the Wall
KORN:
1. Blind
2. Ball Tongue
3. Need To
4. Clown
5. Divine
6. Faget
7. Shoots and Ladders
8. Predictable
9. Fake
10. Lies
11. Helmet in the Bush
12. Daddy
—dodatek—
13. Falling Away From Me
JUDAS PRIEST:
War Pigs (nasneti uvod)
Battle Cry (nasneti uvod)
1. Dragonaut
2. Metal Gods
3. Devil’s Child
4. Victim of Changes
5. Halls of Valhalla
6. Turbo Lover
7. Redeemer of Souls
8. Beyond the Realms of Death
9. Jawbreaker
10. Breaking the Law
11. Hell Bent for Leather
—dodatek I.—
12. The Hellion
13. Electric Eye
14. You’ve Got Another Thing Comin’
—dodatek II.—
15. Painkiller
16. Living After Midnight
Beginning of the End (nasneti izhod)
