Lokacija: Dunaj / Planet Music / Avstrija
Datum: 20.10.2007
Najbolj mamljivi vabi za metalske koncerte pri naših severnih sosedih, graški Orpehum in dunajski Planet Music, sta v roku enega tedna ponujali gurmansko poslastico za metalska ušesa in razgibalne vaje za vratne mišice. 16. oktobra je Orpheum vabil na druženje z legendarnimi Iced Earth, le nekaj dni kasneje, 20. oktobra če smo natančni, pa je Planet Music na Dunaju ponujal večer z ameriškimi velikani progresivnega metala, Symphony X. Road trip z vedno bolj legendarnim Peugeotom se je začel in v dobrih štirih urah smo že stali v dvorani Planet Music. Pa da ne pozabim omeniti carinika na avstrijski meji, ki nas je v kleni koroški slovenščini vprašal kam gremo. “Na koncert na Dunaj,” se je glasil odgovor. “A rrres. Kakšen koncerrt pa?”. “Metal.”. “Kaj rrres? Thrrrash metal?”
Skratka, v pričakovanju odličnega koncerta, smo sedeli v preddverju kluba, z najbolj ogabnim pivo, ki sem ga kdajkoli privoščil svojim brbončicam. Kakršnekoli obširnejše degustacije so torej odpadle, na srečo pa smo že prišli na vrsto za intervju s legendarnim kitaristom zasedbe Symphony X, na katerega nas je prijazno povabil tour manager Ron, in spomin na avstrijsko brozgo, ki ji pravijo pivo je hitro zbledel. Med intervjujem je na oder stopila že prva predskupina, avstrijski progresivni metalci Excitone, ki so nas želeli ogreti s svojim polurnim setom. Fantom to ni povsem uspelo, predvsem sem pogrešal vokal, ki bi lahko klišejski progresivni metal sestavljen iz pasaž, ki zvenijo kot slaba kopija Dream Theater ali Symphony X. Predvsem kitarist dlje od preigravanja lestvic, pa čeprav mu gre hitrost še kako zavidati, ni prišel, kakšna zanimiva domislica pa je pri Excitone prej utopija kot ne. Še najbolj se je izkazal klaviaturst, ki je z nekaj posrečenimi deli razgrel tudi publiko. Polurni set Excitone se je na srečo hitro zaključil, kot pravega konzolastičenga nostalgika pa so me zelo prijetno presenetili z medleyem iz kultne Super Mario Bros. Dobil sem hudo željo po žretju gob…
Po pol ure z Excitone, ki si pohvalo zaslužijo vsaj za suveren nastop, sem imel večje obete za Ecliptico, še ene domačine, o katerih sem slišal le to, da naj bi igrali dober power metal. A že ko je na oder stopila pevka, sem se ustrašil, da bodo moja ušesa obdarili s klišejskim power metalom. Žal sem imel še kako prav… Pravzaprav slabšega power metala nisem imel časti slišati že dolgo časa. Ecliptica so tako klišejski,da njihov prvi album, The Legend of King Artus, seveda govori o čem drugem kot o legendarnem angleškem kralju, čarovnikih in Svetem gralu. Avbe! Bobnar, ki po kilaži zlahka premaga tudi Jona Olivo je tolkel primitivne prehode, če jim lahko tako sploh rečem, odigral pa celo patetično solažo. Kitarista sta se še najbolj izkazala, čeprav dlje od neizvirnih riffov in solaž nista prišla. Pa smo že pri vokalu… pri Ecliptici kar dveh, moškemu in ženskemu. Oba klišejska do obisti. Thomas se je na vsak način hotel dokazati s falzeti, ki jih Halford še danes poje kot za šalo, ob fušajoče ogabnem, povsem tipičnem a la Within Tempation ali Evanescence ženskim vokalom pa se oboleval do te mere, da sem z mislim že odplaval do tistega ogabnega piva… Za božjo voljo Evelin, če že ne znaš peti, pa vsaj pokaži malce seksapila. Bruh! Da je bila mera polna so me za slovo osrečili še s priredbo velikih Queen, Show Must Go On. Kakršenkoli komentar je odvečen… Pa publika? Publika je norela kot zmešana. Očitno so Ecliptica lokalni heroji, ali pa imajo Avstrijci zares slab okus za glasbo.
Ob desetih pa smo vendarle po vse prestanih mukah dočakali kar je čakala celotna, kar lepo napolnjena dvorana Planet Musica. Luči so ugasnile in iz zvočnikov je zabučal začetni komad aktualnega albuma Paradise Lost ameriških velikanov progresivnega metala Symphony X. Le prvi takti intra Oculus ex Inferni so bili potrebni in publiki se je zrolalo. Zares prijetno sem bil presenečen nad odzivom avstrijske publike, ki večkrat velja za hladno, saj so tokrat dokazali, da so lahko še kako hvaležna publika. Symphony X so tokrat na evropskih telh odigrali vsega štiri headlinerske koncerte, zadnjega prav na Dunaju, sicer pa nastopajo kot predskupina Dream Theater. Fantje so po petih letih tišine izdali odlično ploščo Paradise Lost in sam osebno jim dam povsem prav, da so odigrali kar polovico fantastičnega albuma, ki ga sam štejem med najboljše izdelke letošnjega leta. Takoj po intru so tako eksplodirali z ubijalsko Set the World on Fire (The Lie of Lies) z božanskim, nalezljivim refrenom, ki smo ga Russelu Allenu dobesedno jemali iz ust. Že takoj na samem začetku se je poznalo zadovoljstvo na obrazih članov benda, ki niso skrivali navdušenja, kot na povsem razgreti publiki. Allen je povedal, da je bila dunajska publika najboljša izmed tistih na štirih odigranih koncertih in po videnem mu kar verjamem. V še eno mini mojstrovino z novega albuma, Domination, nas je z bas solom popeljal odlični Mike Lepond, ki so mu prsti po strunah tekli kot namazani, a vse oči so bile ta večer (ne)pravično uprte v enega najboljših kitaristov v metalu, Michaela Romea, ki je navduševal s sapojemajočimi solažami in si zato prislužil tudi večkratno skandiranje svojega imena. A na Dunaju so brez sramu prav vsi člani razkazali vse svoje sposobnosti, ki so težko opisljive – vse od nenormalnih bas linij Leponda, supersoničnih solaž in morilskih riffov Romea, prelepih klavirskih linij Michaela Pinnele, odtrganih bobnarskih mojstrovin Jasona Rulle in nenazadnje fenomenalnega vokalista Allena, ki je ves večer pel na najvišjem možnem nivoju pa čeprav naj bi bil rahlo prehlajen. To ga očitno ni ustavilo, tip je dal na odru vse od sebe, tako dobrega frontmena nisem videl že lep čas. Na odru je skakal kot nor, kar za dvometrsko postavo ni prav lahko delo, publika pa mu je seveda jedla iz rok. A vse to pozabiš, ko Allen odpre usta. Kakšen vokal!!! Od falzetnih krikov in neverjetne melodične srednje linije pa na agresivnih delih že skoraj thrasherskega vokala, Allen je briljiral vsako sekundo koncerta. Fantje so z novega albuma odžgali še The Serpent’s Kiss in Paradise Lost, nato pa so nas vrnili na, za mnoge njihov najboljši izdelek, album The Odyssey (2002), z rušilno Inferno (Unleashe the Fire). Vzhod na Olimpu smo opazovali s kompleksno Smoke and Mirrors, se spet izgubili v raju z The Walls of Babylon, z vratolomno hitrostjo nas je na Divine Wings of Tragedy odpeljala odlična Sea of Lies, z istega albuma pa nas je osrečila še Of Sins and Shadows. In vsega je bilo po dobri uri konec. Res? Seveda ne, fantje so se ob bučni podpori vrnili nazaj na oder, Allen pa je s steklenico ruma in zastavo Jolly Rogerja naznanil kaj nas čaka… Troja leži v gorečih ruševinah, vračam se na Itako, v objem moje Penelope in rad bi po desetih letih spočil očin na obalah Itake in pokazal sinu Telemahu kako se obrije prva brada… Koncertni vrhunec – epska 25 (!) minutna mojstrovina The Odyssey, ki temelji na grškem epu Homerja, Odiseji. Kar smo slišali v skoraj polurnem magnum opusu je z besedami težko opisati, šlo je za čisto inštrumentalno in vokalno perfekcijo, slišati The Odyssey v živo pa je nekaj, ob čemer se mi še sedaj ko pomislim nanj naježijo dlake. Žal pa je bilo z The Odyssey tudi vsega konec, po uri in pol. Brez težav bi lahko v setlisto vrinili vsaj še en komad, predvsem ciljam na kaj z album V, na katerega so povsem pozabili. Tudi tonci so zaslužijo manjšo grajo, saj sta bila vokal in kitara na trenutke preslabo slišna. A vse te malenkosti zbledijo ob spominu na energijo benda in publike in magično uro in pol, ki so nam jo namenili Symphony X. Spomladi 2008 se fantje vračajo na evropske odre. Nikar jih ne zamudite, saj lahko solo ponudijo veliko več kot predskupina Dream Theater, če se boste odpravili na katerega izmed njihovih koncertov v Italiji.
avtor: Rok Klemše
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
ECLIPTICA:
1. Intro
2. Paradise
3. Twilight Hall
4. Land Of Silence
5. Ecliptica
6. Carry On
7. Old Man’s Memories
8. Show Must Go On
SYMPHONY X:
1. Oculus Ex Inferni (intro)
2. Set The World On Fire
3. Domination
4. Serpent’s Kiss
5. Paradise Lost
6. Inferno (Unleash The Fire)
7. Smoke And Mirrors
8. The Walls Of Babylon
9. Sea Of Lies
10. Of Sins And Shadows
—dodatek—
11. The Odyssey
