Samo Šalamon Trio (feat. Igor Matković & Kristijan Krajnčan): Common Flow
Založba: Samo Records
Datum izida: 17.02.2020
Dolžina albuma: 50.14 min
Producent: Samo Šalamon
Zvrst: ECM / Jazz Fusion
Ocena: 09 / 10
Kupi album!
V februarju letos sta izšla dva albuma tria v katerega so združili svoje neslutene glasbene talente Samo Šalamon, Igor Matkovič in Kristijan Krajnčan v “Samo Šalamon Trio”. Izmed treh naštetih, izstopa ime Sama Šalamona, ki si je na mednarodnem prizorišču, zavoljo izjemnih glasbeno izpovednih vrlin in neverjetne marljivosti ter kreativne produktivnosti, pridobil sloves enega najbolj zanimivih in »vročih« jazzovskih kitaristov novih časov na svetu ta hip. Tudi trobentač Igor Matkovič in čelist ter bobnar Kristijan Krajnčan, slovita po svoji veliki jazzovski profiliranosti, prožne večplastnosti in vsekakor odličnosti.
Trio je izdal hkrati dva albuma. En nosi naslov »Common Flow«, drugi pa »Rare EBB« (RockLine recenzija TUKAJ). Glasba na dveh albumih vsebuje po enajst avtorskih točk, ki jih je ustvaril pronicljivi in slikoviti Samo Šalamon. Prvi izmed obeh ploščkov, ki je vskočil v moj CD predvajalnik in o katerem bo tekla beseda znotraj sledeče recenzentske »izpovedi«, se imenuje »Common Flow«. Bistvena razlika med obema albumoma je ta, da oba albuma sicer vsebujeta enake kompozicije, odigrane na dveh studijskih koncertih v Mariboru lanskega julija, vendar pa so v aranžmajih zelo različne in tako posledično nagovarjata poslušalca znatno drugače, saj razvijajo drugačna vzdušja med poslušanjem. Ker je enaka skladba odigrana torej vsakokrat znatno drugače. Na »Common Flow« vstopa Krajnčan v vlogo bobnarja, na »Rare EBB« v vlogo čelista in narava aranžiranja se prilagaja sami naravi instrumentov, ki sodelujejo na obeh albumih in ki je torej različna. Torej »Common Flow« deluje že zavoljo samega naslova kanček bolj »obče« in »splošno«, ker stoji na (klasični) ritmični kinetiki bobnov. Prav tako prijemljeta oba albuma občutno drugače, saj so skladbe na obeh albumih odigrane v različnem zaporedju. Očitno je bil glavni cilj tria, prav preizkušanje, kako funkcionirajo iste kompozicije, a izvedene in aranžersko prilagojene v drugačnem okolju izvedbe stroge instrumentalne narave.
Ne glede na to, da je Samo v sodobnem jazzu znan predvsem po svoji »briljantni« nepredvidljivosti, ki se velikokrat zelo dobro sobiva v poljih avantgardne, nasploh, ko je treba zabresti globje v polja freejazza. No, kar se tiče tega projekta, za katerem stojijo ti trije glasbeniki, pa je presenetljivo to, data sicer vsebuje nekaj podtaknjenih form, ki se smiselno navezujejo na freejazzovski karakter, a so skleščene na minimum in močno prikrite. Torej album ne nagovarja z radikalno ali celo agresivno zvočno naravo prostoljubnih in obvezno utrganih improvizacij, pač pa nagovarja poslušalca silno muzikalično spravljivostjo in več. Učinkuje cerebralno, meditativno in superiorno sproščujoče. Meditativni učinek je tu. In z njim vred ogromno nežnih melodičnih zavojev plimovanja.
V goriščnico vstopa Igor Matkovič, ki se odziva v kompozicijskem ogrodju, katerega vzdržujejo oziroma postavljajo pretežno akordno akustično organski žvenket Samove kitare ter bobnarske teksture Kristijana, z izjemno rahločutno finomehaniko koncizno ubranega plutja mirnih, sproščenih nežnih pastel zvočne narave, ki jo generira Matkovičeva trobenta. Pri tem posega Matkovič prej po prijemih navdihovanja nad karakteristikami jazzovskega trobentaštva iz Milesove pre-električne ere, kar pomeni da deluje »nakulirano«, kot dober hladni špricer, pri čemer je be-bop karakter izredno pretkano prekrit z muzikaličnim izplenom vodilnih motivov. Če že moremo nekam žanrsko umestiti tudi tale album, je oznaka ECM kar dobrodošla. Ko se ozremo na izvajalce, kot sta Jan Garbarek ali Keith Jarret ter sam ECM slog, ki se je afirmiral v osemdesetih, kot kontrastni odgovor na freejazz, posegajo Šalamon, Matkovič in Krajnčan v svoji tokratni jazzovski navigaciji tudi po integraciji elementov svetovne glasbe, klasične glasbe in celo rocka, kar v skupnem iztržku prinaša kot povedano izredno dostopen in sproščujoč dosežek cerebralne narave. V Same stopi v eno redkih albumskih goriščnic tudi Samo, ki se poda skozi izlet jazzovskih improvizacij skorajda v nedrja Andaluzije in mimobežno zastrmi celo v nedrja flamenka. Zanimivo je, da pri naravi improvizacije vztraja na rabi akordov in solaže ne poda po standardnih kriterijih enoglasja.
»Common Flow« je manifest izjemnega zaznavanja vseh treh gradnikov zvočne igre, pri razgibavanju osnovnih komponističnih form, pa vstopa v glavno vlogo Matkovič s svojim iskrivim in brezmejno navdahnjenim glasbenim momentom relaksirano odmerjenih korakov oblikovanja melodij, ki se strogo ogiba zaletavanju v agresivno stresanje morja nepreglednih trobentarskih rafalov. Dobra referenca za njegovo igro na Common Flow je karakter te igre z njegovega albuma »State Of KU«. »Common Flow« je torej, ki ga z lahko poslušajo tudi manj zahtevni poslušalci. Čeprav nosi čvrst jazzovski karakter, nosi element nepričakovanega razvoja in duhovite razgibanosti, je to album, ki pa po drugi strani, v svoji lahkotni dostopnosti, »odpelje« vsakogar in album, ki se ga obenem nikakor ne naveličaš. Album, ki se lahko vrti tudi v ozadju dnevnih opravil in album, ki učinkuje v celoti povsem sproščujoče. K temu pripomore tudi njegova strogo organska narava zvočenja. Odlična poteza Sama, Igorja in Kristijana, da se preizkusijo v novem glasbenem okolju, ki rezultira s popolnim elementom presenečenja. Nastalo glasbeno telo je torej v formatu treh glasbenikov svojevrstni unikat in eklekticizma mu ne manjka.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Crooswijk (04:34)
2. Burmonster (03:08)
3. Dunes (04:30)
4. Sandstorm (02:46)
5. Serenity (03:16)
6. #7 (06:24)
7. Same (09:22)
8. Floating (03:58)
9. Here (02:54)
10. Dutchie (04:04)
11. Another Rain (04:58)
Zasedba:
Igor Matković – trobenta
Samo Šalamon – akustična kitara
Kristijan Krajnčan – bobni
