Založba: Samo Records
Datum izida: 26. 10. 2020
Produkcija: Samo Šalamon
Dolžina albuma: 64.24 min
Zvrst: Contemporary Jazz
Ocena: 9.5/10
Samo Šalamon je glasbeni fenomen. Ne le kadar govorimo o občem dometu slovenske glasbene scene. Bodisi od nekdaj, ali danes. Samo Šalamon je fenomen v svetovnem dometu sodobnega jazza. Izven Slovenije je postalo njegovo ime v krogih jazzovskih gurmanov izjemno cenjeno in zaželeno. Težko najdeš slovenskega glasbenika, ki bi glede na svojo starost izdal takšno kopico albumov in bil vseskozi udeležen v več projektih hkrati – pretežno s tujimi glasbeniki, pa tudi z našimi (Brest). Ker pričnemo Slovenci ceniti tisto kar imamo šele potem, ko prejmemo potrditev iz tujine, bo obveljalo tudi v prihodnje, da Samo žal nikoli ne bo snemal videov, s katerimi bi slovenski televizijski programi zasipali v božičnem in prednovoletnem času svoje državljane. Velja pa nekaj. Samo je preprosto povedano briljanten um. Spektralna doumljivost, spravljivost, nenehna konstruktivna naravnost do sprejemanja drugačnosti, ali točneje rečeno, nenehno iskanje spravljivosti z jezikom drugačnosti, so lastnosti, ki so odsev izjemne artistične inteligence, ki jo je ta glasbenik zrelostno razvil do tega in jo še naprej evolutivno nebrzdano uteleša v svojih glasbenih projektih in dejanjih.
Samo izda letno tudi po več albumov. Škoda, da se v tem oziru nikdar ne bosta spoznala s Frankom Zappo. »Almost Alone Vol. 1« je namreč že tretji letošnji Šalamonov album. V začetku februarja je namreč v navezi Igorja Matkoviča in Kristijana Krajnčana izdal že dva studijska albuma »Common Flow« (RockLine recenzija) in »Rare EBB« (RockLine recenzija). S prisilo nove stvarnosti, ki smo ji priča nekje od sredine marca letos (upajmo da to mine »včeraj«), je tudi Samo, tako kot vsi glasbeniki sveta, okusil kako je zoprno, če ne more izvajati svoje glasbe na odru in nasploh, če ne moreš sodelovati z glasbeniki v fizičnem smislu. Pogoji distanciranja so torej stvari obrnili na glavo in Samo pri tem ni stal križem rok. Iskal je nove in drugačne oblike povezovanja z glasbeniki v nove idejne projekte.
Tako se je Samo domislil novega projekta in vanj povabil kar 35 kitaristov iz 35 držav. Samo je seveda šestintrideseti (iz šestintridesete države, ki pa ni Ekvatorialna Gvineja). Nekatere izmed teh glasbenikov je poznal od prej iz preteklih sodelovanj – med temi je največje ime albuma Almost Alone Vol 1 avstrijski jazzovski kitarist Alex Machacek-, z nekaterimi, ki jih je pridobil k projektu, pa pred tem še ni bil v prav nobenem stiku. Vsa stvar ni tako preprosta. Samo je namreč vseh 35 glasbenikov vzel pod drobnogled. Prisluhnil je njihovemu načinu kitarske igre, se poglobil v samo glasbeno percepcijo posameznih glasbenikov, v značaj individualne glasbene ekspresije. Potem je dele idej že pripravljenih motivov prilagajal. To je storil tudi z aranžmaji. Obenem je ustvaril dodatno nove motive in dele skladb, se pravi povsem na novo. Pri tem je njegov notranji čut sledil slogu kitarskega artizma teh 35. glasbenikov. Na »Almost Alone Vol. 1« je tako predstavljenih prvih enajst glasbenikov, ki sodelujejo v navezi s Samo Šalamonom na enajstih skladbah. Po vzoru kitarskih duetov oziroma predstavljajte si, da te nekdo, ki je avtor skladbe, povabi da se vključiš vanjo s solažo. Prvemu delu bosta sledila tudi drugi in tretji.
To je jazz! In jazz je čudaški! To pa je njegova največja lepota in privlačnost. Enajst točk, enajst različnih obrazov, ki jih definira seveda enajst različnih glasbenih »prevodnikov«. Med temi enajstimi pa je tudi dvanajsta, to je tista maksimalno prožna, na trenutke navihana in vihrava, pa vseskozi »visoko doumljiva«, pa tudi neverjetno iskriva v svoji iznajdljivi elastičnosti. To je »dirigentska paličica« Sama Šalamona, ki budno bdi nad razvoj dogodkov tega izdelka. Album preferira čist, polakustičen in akustičen odvzen kitar. Večina točk vzdržuje izredno dopadljivo dovzetnost – visok nivo poslušljivost, čeprav so konkretno obtežene z atonalnimi figurami v rešitvah kitarske igre in jazzovskih improvizacij. To je zelo pomembno v okolju zvočne krajine, ki je prenaša skrivanja za raznimi efekti in posebnimi učinki »studijskih potegavščin«. Čeprav je Samo lepil zadeve skupaj in je bilo v njegovem elektronskem poštnem nabiralniku vseskozi živahno, ko so mp3 datoteke potovale sem in tja, nagovarja album silno živahno, dinamično, organsko in vsekakor iskreno trodimenzionalno.
Poglejmo material. Naslovi skladb so rahel, a dobršni uvodni orientir, ki ponuja na moč koristen predhodni uvid v sam razvoj in karakter posameznih skladb. Posebej zabavno se album »razstreli« s skladbo »Seven Cats«. V njej stopa v goriščno točko srbski kitarist Dušan Jevtović, ki se večkrat namerno zateče k prevratom vzdušij na način, s katerim nikakor ne skopari z grobim fraziranjem. Samo je ponekod dodajal tudi nekaj ritmičnega ogrodja – bobnov, dodal je tudi Moog, mandolino. Kitare je po potrebi igral skozi različne efekte, s čimer je kontrastno poglabljal želeni značaj posameznih razpoloženj. S tem je dosegel tudi občutne karakterne odklone med skladbami. Prav v tem oziru je še posebej zanimiva »Seven Cats«, ki je na trenutke tudi srhljiva, mračna, nasršena, naježena in kjer se še posebej zrcalijo instinkti, strasti in nepričakovani obrati vzdušja, ki kljub konciznemu dirigiranju, nagovarjajo skorajda z žarom spontanosti. Kitarista v tej, eni najbolj zanimivih skladb albuma, imitirata s prepletom solaž tudi mačje mijavkanje, ki dosega svoj vrhunec v finalnem krešendu.
Po šegavi in navihani »Miss Sarcasm«, ki v neki oddaljeni paraleli izvablja celo »Frippološki« karakter atonalnega fraziranja eklektične kolizije rocka in jazza (v njej gostuje Alex Machacek), zasuče atmosfero albuma že nadaljevanje z »Nightmare« v povsem novo nišo. To je skladba, ki draži cerebralno in tudi psihadelično. Predvsem godi kontrastni preklop med linijo izrazito »nareverbirane 3D« solaže in njenim popolnoma »clean« nadaljevanjem. Raziskujoča točka, ki jo poganja čutnost Sama in gostujočega Poljaka Rafaela Sarneckega, se sklene teatralno. S ponavljajočim se tonom, ki imitira jutranji alarm. To je temačnejši trenutek albuma in gotovo skladba, ki podobno kot »Seven Cats«, odstopa od drugih točk. V nadaljevanju nagovarja album lagodneje, lahkotnejše in v bolj nežnih zvočnih pastelah. Takšna je »Crosswijk« (gre za turško četrt v Amsterdamu) – od tod je Samo povabil na solažo turškega jazzovskega kitarista Cenka Erdogana, ki je položil prelepo in slikovito solažo na fretless kitari. Ta spokoj in lagodje, navkljub atonalno naravnanim figuram vzdržuje v nadaljevanju »Awkwardly Placed«, pa tudi »Coalition of the Mistaken«, a le do zadnje tretjine, kjer izzove poslušalca namerna eksperimentalna fragmentacija, ki se za hip spogleda tudi z avanturizmom free jazza. »Looking Back« je najdaljša kompozicija in vseeno izjemno poslušljiva. V njej fascinira izjemen preplet soliranja – izvrstni dueli prepleta kitar Sama in gosta Jacoba Younga, ki bodo nagrajevali zlasti zahtevnejše ljubitelje kitarskih jazzovskih vragolij. Glasbenika sta več kot očitno ujela pravi moment, ko je kemija stekla in postregla z navdušujočo eksekucijo kačastega slaloma bliskovite kontemplacije improvizatorskih navdihov.
Komad k odstopa in je bolj – recimo kar naravnost cool jazzovsko zasnovan, je skladba »Monked«. Uganili ste. Je vrsta posvetila Theloniusu Monku. Naveza Sama Šalamona in švicarskega kitarista Philippa Schaufelberga je nekaj kar vas bo izstrelilo v čase, ko so se podili po planetu Art Blakey, Duke Ellington, Dave Bruebeck,… Skladba zveni izmed vseh najbolj retro in tradicionalno jazzovsko. Album se sklene z mistično in koprnečo Northern Wind, v katero se s svojo mehkobo pretanjeno vključi grški kitarist Spiros Exaras.
Če želite biti polno zaposleni s poslušanjem glasbe in obdani z razkošjem informacij, ki vejijo iz sodobnega jazzovskega artizma enajstih skladb albuma »Almost Alone Vol. 1«, ostaja Samo Šalamon briljantni naslov za takšne vrste pustolovstvo. Novih hvalospevov znova ne primanjkuje. Resno. Gre za navdušujoče vžigajoč projekt, ki prekipeva od svovodoljubnega ekspresionizma, ki pa ohranja visoko mero dostopnosti. Tudi za tiste, ki prvenstveno ne spremljate jazz glasbe.
Od Sama in njegovih jazzovskih tovarišev torej že nestrpno pričakujejo drugi in tretji del »Skoraj sam« projekta, ki sta planirana za prihodnje leto. Če je bil ta album posnet med letošnjima majem in septembrom, potem pa izdan konec oktobra, je jasno da bosta oba naslednja dela kmalu tu. Samo je namreč neverjetno dobro samo-organiziran D.I.Y. čarovnik, kar je eden od pomembnih elementov, da uspeva spraviti od sebe toliko nove in predvsem silno kvalitetne glasbe na vsakoletni ravni.
Zanimivo je da free jazza ta album pravzaprav niti ne pozna. Eksperimentalnih utrgancij s posledičnim motivnim fragmentiranjem je ravno za vzorec, da na pravšnjim mestih vseskozi dražljivo netijo ogenj artistične strasti tega izdelka. »Almost Alone Vol. 1« izjemno prijetna avantura za, ki poslušalca nenehno bogati in nagrajuje s sleherno rotacijo v CD predvajalniku. Pri tem dostavlja mnoštvo različnih obrazov sodobne jazzovske ekspresije, kjer so briljantno podtaknjeni tudi elementi klasične glasbe, v sapicah tudi folk glasbe in rocka.
Nad vsem prej zapisanim pa fascinira Šalamonov nebrzdani artistični genij, ki je vseskozi drzno in izzivalno pahnjen v slikovito transformacijo mnogih vlog. Te so manifestacija doseganja neverjetno učinkovite, spravljive in dinamične simbioze z enajstimi karakterno različnimi entitetami. Nevejetna je prožnost in visoko inteligentna glasbena doumljivost, s katero je Samo vseskozi na preži in s čimer tako spretno žonglira. Pri nenehnem rahljanju, oblikovanju in prilagajanju aranžarskih manevrov. Že sam temperament glasbenikov prinaša izvorne razlike v izpovedni karakter skladb, da seveda o razlikah med pristopanjem posameznih gostov do magije jazza in glasbe nasploh, niti ne govorimo. Skratka naj se prvi del Šalamonove nove, slikovite in brezmejno svobodoljubne jazzovska pustolovščine torej prične!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Miss Sarcasm (feat. Alex Machacek) (04:21)
2. Nightmare (feat. Rafal Sarnecki) (07:00)
3. Crooswijk (feat. Cenk Erdogan) (06:06)
4. Awkwardly Placed (feat. Andre Fernandes) (05:12)
5. Coalition of the Mistaken (feat. Kalle Kalima) (05:22)
6. Looking Back (feat. Jacob Young) (09:38)
7. Seagulls in Maine (feat. Albert Vila) (05:56)
8. Seven Cats (feat. Dusan Jevtovic) (05:22)
9. Not Too Late, Not Too Soon (feat. Lorenzo Di Maio) (05:08)
10. Monked (feat. Philipp Schaufelberger) (03:50)
11. Northern Wind (feat. Spiros Exaras) (06:12)
Glasbeniki:
Samo Šalamon – električne in akustične kitare, mandolina, Moog
Alex Machacek – električne in akustične kitare
Rafal Sarnecki – električne kitare
Cenk Erdogan – “fretless” kitara
Andre Fernandes – električna kitara
Kalle Kalima – električne kitare
Jacob Young – električna kitara
Albert Vila – električna kitara
Dušan Jevtović – električna kitara
Lorenzo Di Maio – električna kitara
Philipp Schaufelberger – električna kitara
Spiros Exaras – električna in “slide” kitara
