Lokacija: Volče (Tolmin) / Pri Lukatelu / Slovenija
Datum: petek, 30.08.2019
Same Babe, kabaretno-gledališka glasbena burka prekaljenega kvinteta, bi morali na severnem primorskem, točneje v vasi Volče pri Tolminu (če bi imele Volče vmes še “J”, bi lahko rekli da ima Marko Voljč kar svojo vas na Tolminskem) nastopiti že junija, letos, a je bil koncert zamaknjen. Viki Baba je zbolel, pa ni šlo. Zamaknjen torej na rob avgusta, predzadnji dan letošnjega lepega avgusta, ki pa je v večernih urah že kazal, da je september pred durmi. Bilo je sveže, zelo sveže. Ko smo se pripeljali na prizorišče z zamudo, so bile Same Babe že na odru. Pred tem sta svoj set izvedla legendarni Andrej Trobentar (NLP) in Dejan Pevčevič, ki je obujal spomin na pokojnega pesnika Vojana Kovača Chubbyja s performansom “Chubby Was Here”. Dogodek je spremljal tudi Feo Volarič. Imel je dostop do vseh prostorov (“AAA” pass). Kulisa je bila namreč oplemenitena z dvema njegovima kipoma in njegovo sliko v ozadju.
Praviloma se takšnih koncertov ne zamuja, sploh na takšnih prizoriščih, kot je Pri Lukatelu. Bolj domače od tega ne gre. Travnik posejan z drevesi visokodebelnih sadovnjakov, ki gredo tako na živce “napredni slovenski kmetijski politiki”, je res krasen ambient Pri Lukatelu. Drevesa razbremenjena hrušk, tihožitja z vonjem košene trave in sena, ki polagoma zlati… No in v takšno okolje ti pridejo “kratit” vsa ta težko prigarana lepa občutja in mirno stanje notranjega zena Same Babe. V teatru in pol. Bend sem v Volčah do tega dne nasploh prvič gledal na koncertu. Prebereš mnogo, slišiš veliko, celo drzneš si pisati ocene njihovih albumov, a na odru in v živo se vse resetira na absolutno ničlo. To pomeni, da greš k esenci skupine povsem od samega začetka.
Malo nadobvezne faktografije. Same Babe so: idejni vodja, brezmejno pronicljivi pogonski motor benda, poln porogljivih, pa tudi gizdavih desantov, Viktor Škedelj (Viki Baba, vokal, kitara), Marko Jelovšek (vokal, kontrabas, kitara), Marko Voljč (vokal, trobenta), Miha Nemanič (Holder, vokal, orglice, tamburin), Uroš Buh (N3L, Buh, bobni, vokal) in Matjaž Ugovšek Ugo (električna kitara, vokal).
In res. Res so vražji bend. Z novim, “vražjim” albumom v žepu, so potrdili, da so prvi naslov perfektne prikladnosti, da spravijo slehernega čemerneža, v dobro voljo. Splet njihove poezije, recimo kar moč vsebine sporočil, z glasbeno retoriko fuziranja kabaretne šansone, rocka, bluesa, punka in melosa, ki je za Slovence ponotranjen in geografsko domačen (ljudski), za povrhu obilno prelito s teatrom gledališke igre šefa Vikija, večje ekspresivne udarnosti, skoraj ne doseže. Seveda spremljano skozi prizmo čutil in “auralne” moči zaznavanja povprečnega Slovenca. Bolj Slovensko ne gre. V vsej tej vsebini, je ujeta in razgaljena prava psiho-analiza Slovenstva in Slovencev. Splet črno-grenkega duhovičenja in obešenjaškega humorja z večnim končnim propadom osrednjega lika vsake zgodbe, odlično vžiga. V tej filozofiji niti ne čudi na moč posrečena kombinacija z Andrejem Trobentarjem, ob čemer smo upali, da bo mož ostal na odru še za kak komad več, a so v skupni režiji v zadnji tretjini koncerta izvedli dve skladbi, potem pa jo je Andrej takoj popihal z odra. Čeprav je znova spomnil kako veliko karizmo ima ta mož, pa njegov vskok na oder ni zapustil “globljega”. Dejansko je bil njegov odhod preuranjen vsaj za komad ali dva. Krinko razkrinkaj, ki je temu sledila sta napisala Činč in Trobentar še v prvi polovici sedemdesetih za zasedbo Sedem svetlobnih let in krasi v svoji predelavi tudi novi album Samih Bab. Izvedba te pesmi je sledila in vsaj kanček podaljšala vsaj občutek prisotnosti Trobentarjevega duha na odru. Bend je posvetil več časa v repertoarju predstavitvi novega albuma, kar je edino pravilno, saj je naravnost povedano odličen in si zasluži veliko odrskih reinterpretacij.
Koncert je bil ekskluziva tudi zato, ker takšne publike ne srečaš niker drugje. Kako je bila mirna in kako zborno je spremljala koncert. Škoda le, da so bile sprednje klopi povsem prazne, kar je vzbujalo tisti nehvaležni občutek večno nerodne slovenske sramežljivosti v naši siceršnji karakterni naravi, a nič ne de. Na prizorišču pa je vladala “alkoholna prohibicija”, a je vzemite tega resno. Država je zadnja leta načrtno vskočila v vlogo biriča, ki izganja druženja in povezovanja ljudi in temu ne uide niti organizacija koncertov. Za odgovor zakaj niso točili pijače, si natančno preberite torej “novo” napredno zakonodajo, ki vseskozi curlja iz notranjosti (pretežno praznih) lobanjskih svodov vseh teh prekrasnih “kovačev” nove slovenske države. Slovenci smo namreč mojstri samoregulative, s katero tlačimo drug drugega in tako reagira do ubogega Slovenčka, torej tudi njegova “uslužna in skrbna” mati država. Tudi zaključno povabilo, da se druženje sicer nikakor še ni sklenilo, s strani soorganizatorja Zdravka Duše, ni pomagala, da ljudje po koncertu, ne bi urno odtavali vsak v temno noč in na svoj konec (najverjetneje domov).
Komunikacija seksteta, njegovo kemično zaznavanje, interakcije ter seveda nad vsem medsebojna ubranost ter uigranost funkcionira na uglasitvi odlične delavne temperature. Vse je pri Samih Babah izpeljano z veliko odliko. Neskromno zapisano, v siju genialnega unikata (ali umu unikatnega genija, kakor želite). Izkušeni mački, rojeni za oder, namazani z vsemi žavbami, oprtani z večplastno glasbeno dojemljivostjo, ki ga krepi visok izpovedni intelekt in posledično ekspresivna prodornost, ki nujno predrami, premakne poslušalca. Zafrkljivi ciniki, ki jim zbadljivosti ne primanjkuje, kot tudi ne zajedljivosti. Lastnosti, ki bi jim rade volje, zlasti zavoljo neverjetno inteligentne črne satire, prisluhnil tudi kak Frank Zappa, v kolikor bi še migal na planetu, je danes po skupini Buldožer, v kar lepem iztržku vnesena v izpovedno retoriko Samih Bab (ob slovenskih zasedbah N3L, “post-Trobentarjevih” NLP, Duhovih, Nula Kelvina in še koga bi našli, a jih ne ostane prav veliko). Bend je res namazan z vsemi žavbami. Za primer: Ugo lahko po potrebi povsem psihadelično “razpade” na kitari, že v naslednjem hipu brez težav odlično jezdi po stopinjah zvoka in sloga Carlosa Santane.
Med točke novega albuma, ki je bil odigran skoraj v celoti, je bend vpel starejše. kot med drugim: o avifavni lepega jutranjega prepevanja, nizko kaloričnih jedilnikih povprečnega slovenskega gospodinjstva, si zaželel posledično Terezinih ocvrtih jajčk, razpredal o biologiji Gamsov, opisoval “čikanje” (do prohibicije tobaka, smo namreč oddaljeni le še za las), prsata obilja žensk, ki ljubijo kosmate moške ter se v spretno prilagojenih in prirejenih okruških dotaknili spomina na lik in delo nekdanje tolminske zasedbe Medrje. Vse to in še kaj je bilo torej (v kontekstu še ene izmed številnih izvedenih skladb skupine) “odobreno” tega večera v Volčah, Same Babe so torej s tem koncertom potrdile vse odlike svoje grabežljive odrske pronicljivosti, udarnosti, intelektualne uporniške poze, čemur poveljuje izjemni, edinstveni in genialni artizem, jasnega izpovednega karakterja, večkrat zbadljivo dregajočega v avantgardni eklekticizem. Skrajna simpatična obtesanost, ki jo hipoma vzameš za svojo.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
