Založba: Anthem (originalni izid) / UMe/Mercury in Anthem Records (ponatis)
Datum izida: 9. 9. 1982 (originalni izid) / 28. 4. 2023 (ponatis ob 40. obletnici izida)
Produkcija: Rush & Terry Brown
Dolžina albuma: 43.12 min
Zvrst: Progressive Rock / Art Rock
Ocena: 10/10
Album »Signals« je (gledano skoraj polnih 41. let po izidu albuma) logično nadaljevanje albuma »Moving Pictures« (1981) in nova ‘osvežitev’ njegovega zvoka. Rush zvok je vsega leto dni za izidom komercialno prebojnega albuma skupine prejel eksperimentalno zaveso primitivnih sintetizatorjev znamk Oberheim ter Roland. Poteza tovrstnega favoriziranja prisotnosti klaviatur v zvoku in aranžiranju je dokončno razdelila privržence skupine v dva tabora. Kljub uspeli zvočni tranziciji na začetku osemdesetih, kjer so Rush v artizmu uspeli na albumih “Permanent Waves” ter “Moving Pictures” že uspeli izvojevati nekaj izraznega prostora za očitno zvočno mimikrijo ter tako implementirati elemente modnih new wave struktur, je za mnoge privržence skupine leta 1982 deveti studijski album skupine pač predstavljal kapljo čez rob. Za ljubitelje zvoka in ekspresivnih razgledov skupine sedemdesetih je postalo težko sprejemljivo dejstvo, da si je morala kitara na “Signals” znova odreči nekaj dodatnega prostora v novem stanju artistične tranzicije, ter tako v zvočni sliki produkcije znova potegniti ‘kratko’. Že na “Permanent Waves” in “Moving Pictures” so morali v tem oziru ohranjati mirno kri.
Osemdeseta so pač prinesla novo dobo in tudi Rush niso ob tem želeli ostati ravnodušni. Vsekakor so morali in želeli kapitalizirati vse svoje talente in ponesti podobo zvoka evolucijsko naprej. Osnovno spremembo na »Signals« prinaša Geddy Lee, ki je oblekel pravzaprav vse pesmi v zvok takratnega dometa sintetiziranja. »Signals« nosi značilen zvočni element integracije (danes) starinskega zvoka takratnega razvojnega dometa sintetizatorjev. Zvočna slika dosega izrazite kontraste in vzdržuje organskost. Čvrsta in voluminozna bas linija ostaja izpostavljena in Geddyjev vokal se že na tretjem zaporednem Rush albumu popolnoma odreka manevrom ‘vreščanja’, ki so bili specifični za Rush albume sedemdesetih.
Ravno ta jasno determiniran zvok, kjer so zvočna pregrinjala sintetizatorjev domala enakovredno izpostavljena kitarskim frazam, prinaša na »Signals« atmosferično nadgradnjo vseh predhodnih Rush albumov. Ena najlepših skladb ne le tega albuma, pač pa kar celotne Rush diskografije imenovana Subdivisions, s katero se album odpira, je prvovrstni artistični manever nadaljnje evolucije zvoka, ki ga prinaša »Signals«. V bogati zvočni zavesi sintetiziranja se kitarske fraze vsekakor jasno sliši, a so v produkciji podrejene. Že takoj v otvoritveni Subdivisions. Celo pred kitarskimi solažami prevzemajo ti manevri implementacije sintetizatorjev pozornost. Kitarske solaže so (zanimivo) podane lahko šele v izhodnih delih skladb (The Analog Kid, Chemistry). Geddyjev čist in melodičen vokal, ki je že davno tega pozabil na frenetično kričanje Rush albumov iz sedemdesetih let, je prvikrat ravno v spremstvu sintetizatorskih pregrinjal optimalno kapitaliziran in kot tak dodaja impresivnemu in razkošnemu vzdušju dodatno piko na i. To vzdušje njegov vokal celo magnificira (ojačuje).
Chemistry – kar se besedila tiče nosilna skladba albuma »Signals«, razširja artistično domet. V njej so Rush integrirali ‘reggae finto’ (pred-refren). Ta ‘reggae trik’ postaja dodatno intenziviran v skladbi Digital Man. To veselje tria po eksperimentiranju, pa je tokrat v studio zanesla tudi mnogo nejevolje s strani producenta Terryja Browna, ki tovrstnim željam skupine v raziskovanju lastnega zvočnega dometa, nikakor ni bil naklonjen. Rush so ga zato odslovili iz studia. Na tem mestu spogledovanja z žanrom reggae glasbe je mogoče najti takojšno artistično navezavo na skladbo Vital Signs, ki sklene album »Moving Pictures«. Tudi tam se ‘reggae’ oprime aranžiranja, Rush pa so s tem simbolično nakazali, kam se bodo artistično pomikali na naslednjem albumu. »Signals« torej. Zvočno ‘mehčanje’ z artističnim približevanjem naklonjenosti radijskim frekvencam dopolnjuje na albumu The Weapon, tovrstni sofistikaciji artizma skupine pa izrazno pritrjujeta tudi New World Man ter Digital Man. Albumski posebnež je zagotovo tudi skladba Losing It. Tu so fantje dodali k zvoku violino, ki poglablja momenta mistike ter melanholije oziroma ju oriše v svojevrstni luči.
Začetek in konec albuma sta njegova najbolj intenzivna trenutka. Sklepna Countdown združuje intelekt tria v neverjetno posrečenem ravnovesju. Vložki vseh treh glasbenikov so briljantno umerjeni. Znotraj najbolj zahtevne kompozicije albuma, soustvarjajo na posrečen način prelive valujočih vzdušij. Jih dinamično kontrastirajo. Tudi na podlagi pretkanega združevanja vodilnih motivov, ki glede na ‘čudaški’ artizme skupine vedno znova in znova izvabljajo najbolj privlačni atribut raziskovanja Rush glasbe. Eklektičnost. V Countdown, ki vzdržuje največ podedovane progresivne drže starejših Rush albumov, vrnejo Rush nekaj pogrešanega kitarskega ‘sekanja’, četudi so duh zvočne esence albumov sedemdesetih Geddy, Neil in Alex prav s »Signals« dokončno ‘pokopali’.
Neil Peart je enkrat več potrdil iskrivost svojega uma in nanizal nekaj izredno globokih osebnih izpovedi v besedilih, ki sta jih Geddy in Alex pri iskanju najbolj prikladnih melodij znova mojstrsko oživila. Subdivisions ohranja aktualnost tudi v letu 2023, ko je razmišljanje z glavo preganjano in večkrat uvrščano v poglavja o ‘teorijah zarote’ (verz »Conform, or be cast out!«). Gre namreč za sofisticirano plasiranje gole uporniške drže ter stanja nelagodnosti, ko te sistem sili v sprejemanje stvari, za katere globoko v sebi čutiš, da je z njimi nekaj močno narobe. The Analog Kid stremi v besedilu k želji po čutenju prvinske narave ter doživljanja njene avtentičnosti in pristnosti, v Chemistry so vodilo ‘signali s katerimi iščemo medsebojni kontakt’ in Peart se tu dotikne celo polj človeške fiziologije (verzi vzklikov: »….Electricity, Biology…«). K sporočilu te skladbe se najbolj posrečeno prilega tudi naslovnica albuma z dalmatincem, ki ovohava hidrant (zelo verjetno izdatno poškropljen s pasjimi (signalnimi) izločki). The Weapon je odgovor na hladno vojno, New World Man na vse večjo ranljivosti človeštva, ki v znanosti zmotno išče kontrolo in varnost, Losing It pripoveduje o minljivosti človeškega življenja, v katerem ostajajo sanje neuresničene…. Skratka. Jezik uporništva plasiran na najbolj imenitno sofisticiran princip. Dejstva, ki so bila aktualne že leta 1982 in teme h katerim so se Rush tudi kasneje večkrat zatekali. Teme, ki po aktualnosti v letu 2023 kar vpijejo v nebo.
Ravno ti zvočno barviti kolaži in zvočna nasprotja, ki ga jasno gradijo debel melodični bas, Geddyjev specifičen vokal in bogata zavesa sintetiziranja, so gradniki, ki v svojem ‘druženju’ na albumu »Signals« (v presunljivo združljivih kombinacijah) nenehno navdušujejo. Pravzaprav so to trije osnovni gradniki, ki ustvarjajo atmosfero in artistični domet albuma na moč posebna in unikatna in posledično album. Element presenečenja (šokiranja) Rush artizma! V občasno ‘namernem iskanju’ združevanja ‘nezdružljivega’. Rush se torej se na Signals znova gibljejo v artističnih okvirjih genialne doze duhovito spravljivega eksperimentiranja, s čimer zadržujejo eno bistvenih zaščitnih znamk svoje ekspresije. In več. Jo z novim dosežkom progresivno izpolnjujejo.
Album »Signals« je ob izidu prinesel enega mejnikov v karieri skupine. Njegovi nasledniki so se spogledovali z nadaljnjimi prijemi zvočne sofistikacije ter estetiko takratnega dometa pop glasbe, kar mnogi privrženci skupine, ko primerjajo celotni diskografski opus skupine, še danes najbolj cenijo. Prijemi torej, ki so na drugi strani odločno razdelili bazo privržencev skupine.
»Signals« je zadnji Rush album, za katerega lahko nedvoumno trdimo, da nosi kljub novim zvočnim usmeritvam skupine, še vedno v celoti povsem organski (naraven), živ zvok. Tisti ‘tradicionalni zvok rocka’, ki se rodi v studiu. Nadaljnje ‘zvočno peglanje’ skozi osemdeseta, ki so ga prinesli albumi izdani med letoma 1984 in 1987, je ta poslednji simbolični moment nostalgije »ko je bil rock še mlad«, povsem zasenčilo. »Signals« je tako mogoče spoznati za nek ‘sredinski’ album. V pravem ravnovesju uspeva vzdrževati duh tradicije rocka ter mu dodajati modne novotarije takratnega dometa, ki ga je favorizirala seveda glasbena industrija. ‘New-wave’ stopa v čas popolnega ‘razcveta’, olja na ogenj pa bo prilil nadaljnji razvoj sintetizatorjev (rodil se bo sinth-pop), prišli bodo elektronski bobni, sledila bo prava ‘revolucija’ v preobrazbi produkcijskih pristopov v studiih. Pop je bil leta 1982 tik pred tem, da vstopi v svojo najbolj plodovito artistično obdobje. Vse to je seveda vplivalo tudi na evolucijo zvoka Rush, ki so nov velik artistični preskok izpostavili že čez dve leti, ko je izšel album »Grace Under Preassure« (1984). A to je nova zgodba.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
Stran A.:
1. Subdivisions (5:32)
2. The Analog Kid (4:46)
3. Chemistry (4:56)
4. Digital Man (6:20)
Stran B.:
5. The Weapon (Part II of Fear) (6:22)
6. New World Man (3:41)
7. Losing It (4:51)
8. Countdown (5:49)
Zasedba:
Alex Lifeson – električne in akustične kitare, Taurus bas pedala
Geddy Lee – bas kitare, sintetizatorji (Minimoog, Oberheim, Roland Jupiter-8), vokal
Neil Peart – bobni, tolkala
Sodelujoči glasbenik:
Ben Mink – violina na skladbi št. 7
