Založba: Mercury Records
Datum izida: 12. 2. 1980
Produkcija: Terry Brown & Rush
Dolžina albuma: 39.55 min
Zvrst: Art rock / Progressive Rock
Ocena: 10/10
To je verjetno najbolj znan in najbolj priljubljen Rush album vseh časov. Nedvomno pa najbolj uspešen! »Moving Pictures« je album, s katerim so Rush dokončno presekali svoje prog rockovsko obdobje in se usmerili na pisanje krajših in jedrnatih pesmi ter k nadaljnjemu definiranju novega glasbenega izraza, tako imenovane specifične Rush art rock definicije! Vse skladbe tega albuma so veliki Rush favoriti, ki danes nosijo status Rush klasike, velika večina med njimi je postala del železnega repertoarja koncertnih izvedb na Rush turnejah. Kako priljubljen je album »Moving Pictures« dokazuje dejstvo, da se je prodal do februarja 1995 v štirih milijonih izvodih in tako do takrat postal štirikrat platinast!
To postopno eliminacijo progrockovskih figur je na veliko zaznamoval predhodnik »Permanent Waves« (1980), »Moving Pictures« pa je k temu samo pribil zaključni žebelj v krsto. Glavni noviteti, ki se nepovratno, kot ljubezen na prvi pogled, vežeta na transformacijo glasbenega izraza, sta odločitev Geddyja Leeja, da preneha uporabljati frenetični način petja z uho parajočimi registri ter vse bolj občutno integriranje zvočnih starinskih sintetizatorjev, kot je bil denimo takrat v studiu priročni model OB-X znamke Oberheim.
Delo za album se je začelo konec avgusta 1980, otvoritvena skladba albuma »Tom Sawyer« (inserte te so vrteli v prekinitvah med tretjinami svetovnega prvenstva v hokeju na ledu skupine A v Kanadi, 2008) je bila med prvimi, ki so bile napisane za album, nastala pa je na zanimiv način. Med Leejevim spontanim testiranjem zvoka sintetizatorja v studiu. Skladba je še danes ena najbolj znanih Rush skladb, postala je celo tako zelo popularna, da je bila uporabljena za glasbeno podlogo več filmov, kot tudi za kader ene izmed tem vključenih v animirani film South Park. Kljub temu, da gradi glavnino pesmi temačno vzdušje, ki ga vzdržuje znamenita kulisa Oberheim synthesizerja v kombinaciji voluminoznega zvoka bas pedalov, ji petje Geddyja Leeja z normalnim vokalom predstavlja idealno protiutež. Občutek tega nasprotja dvojnosti je tak, kot bi se mladenič, novodobni upornik (Leejev vokal), znašel v brezizhodnem viharju (zavijajoči toni sintetizatorja in bas pedalov ozadja) vsega konformizma, ki ga utesnjuje. Ali je bil to namen skupine, ali ne, konec koncev niti ni važno, saj učinek deluje prepričljivo, edinstveno, celo čudaško in obenem zaradi izredne svojske glasbene drugačnost toliko bolj privlačno!
»Red Barchetta« oriše popolnoma novo vzdušje fiktivne vožnje hitrega avtomobila znamke Ferrari in v njem stopa v ospredje Alex Lifeson z graduiranim stopnjevanjem kitarskega hrupa. Če je začetek krhek in stoječ na preprostih »flažule« motivih, se ta, od preproste nedolžne spremljave, skoraj neopazno graduirano preliva v znameniti dirkaški riff ob katerem si ni težko predstavljati nekoga v hitrem avtomobilu, katerega noga na plinu postaja iz trenutka v trenutek težja! Navdih za verze te pesmi je dobil pisec teksta Neil Peart v zgodbi »A Nice Morning Drive« avtorja Richarda Fosterja! Lee pa bi lahko skočil prej na hitro izpopolnitev italijanskega jezika in besedo Barchetta naglasil tako da bi v enem izmed verzov pesmi kombinacijo črk »ch« odpel kot »k« (Barketa) in ne »č« (»Barčeta«)! Prikupna pomota.
»YYZ« je eden najbolj znanih Rush instrumentalov. Osnovni motiv skladbe je zgrajen v uglasbitvi repeticije tonov, ki predstavljajo Morseovo signalizacijo zaporedja črk »Y -Y – Z«. Skladbo odlikuje izredna kompaktnost na prvo uho težko spravljivih, če ne kar čudaških motivov, ki so vgrajeni v skladbo. Ta instrumental na najlepši način izkazuje kemijo treh glasbenikov in kako je to medsebojno zaznavanje odlično funkcioniralo. Dopolnjevanje in navezovanje treh glasbenih entitet je učinkovalo na izjemnem nivoju. Skladba se razvija zelo nepredvidljivo. Nenehno dinamično valovanje vzdušja, pa najbolj učinkovito razburka adventivna in raziskovalna solaža Alexa Lifesona (s primesmi arabesk v njej). Le malo zatem jo »obrne na glavo« preliv v preprost prehod ki ga drži kulisa sintetizatorjev z izrazito cerebralnim učinkom. Za njo se skladba vrne k osnovnemu motivu! Kratica YYZ se nanaša na IATA – identifikacijsko kodo letališča (sporoča lokacijo letališča). V dotičnem Rush primeru na tisto, ki pripada Torontskemu letališču (Toronto Pearson International Airport).
Skladba »Limelight« je drugi single tega albuma .Verzi v njej se nanašajo na nesproščenost bivanja v vlogi popularne zvezde pod žarometom reflektorjev. In ravno o tej vlogi vsi okoli tebe sanjajo. Pearta, kot popolnega individualista, se je ta vloga v tem obdobju, ko je skupini Rush močno narasla popularnost, tudi najbolj močno dotaknila in jo je najtežje izmed trojice prenašal. V teh, glede na defenzivno besedilo, zelo pozitivno durovsko obarvanih osnovnih motivih, pa na moč izstopa znova Lifesonova solaža, ki v tem primeru izraža pregovorno »osamljenost glasbenika znotraj vloge medijsko izpostavljene zvezde«. »Množica«, ki te želi raztrgati bi bila v tem primeru zapeljiva osnovna zgradba skladbe, s katero se množica takoj poistoveti. Skladba sama po sebi znova na silno subtilen način sporoča to dualnost, to razcepljenost v človeku samem, ali nerazumevanje individuuma, ki ne sprejema pridobljenega statusa. Simbol s katerim se istoveti duh izročila skupine Rush in ga ponazarja »posameznik obrnjen proti pravilno stoječem pentagramu (pritisk mase)«, dobiva v tem primeru toliko večjo ekspresionistično težo!
Skladba »The Camera Eye« je zadnja daljša skladba skupine v karieri! Daljša od desetih minut. Poznavalci skladbe jo uvrščajo med zadnji relikt progresivnorockovskega obdobja skupine, ki pa ima tako po produkciji, kot siceršnji poenostavljenosti zgibanke sosledja izbranih motivov, močan akcent art rockovskega ekspresionizma z new-wave primesmi. Skupina je s to skladbo skušala ujeti dva povsem ločena momenta utripov velikih mest in sicer evropskega Londona in ameriškega New Yorka. Sekvence, med rockovsko poudarjeno komunikacijo tria ter izpostavljanjem delov, kjer dobivajo synthesizerji vse večjo težo pri uporabi zvočne kulise, se izmenjujejo s kančkom potrebne nepredvidljivosti, globoko pa je izpostavljen znova element »čudaštva«, katerega zaključna figuracija deluje v Rush jeziku edinstveno, logično in povsem obvladljivo. Gre za edino skladbo »Moving Pictures« albuma, ki je skupina po turneji v prid podpori albuma »Signals« (1983) nikoli več v karieri ni izvajala v živo.
»Witch Hunt« je tretji del znamenite Rush tetralogije »Strahu«! Prvi del »The Enemy Within« najdemo na albumu »Grace Under Pressure« (1984), drugi del »The Weapon« najdemo na albumu »Signals« (1982), četrti del pa je izšel šele leta 2002 na albumu »Vapour Trails« z naslovom »Freeze«. Osnovna ideja te tetralogije naj bi bila ta, da večino človeških akcij in reakcij v naši družbi poganja vodilo strahu. To torej nista ljubezen ali pogum, pač pa strah ostati sam, strah pred izgubo premoženja, strah za boleznijo, itd… Z drugimi besedami, gre za iskanje kontrole z namenom doseganja večje varnosti. Zato pa se masa niti ne vpraša, koliko osebne svobode (svobode posameznika) je za to žrtvovane. Pa smo znova pri vprašanjih Toma Sawyerja z začetka albuma in krog se sklene. »Witch Hunt« je najbolj temačen trenutek plošče »Moving Pictures«. Razvija malodane srhljivo vzdušje. Uvodni vrvež dodan na začetek skladbe, je zgrajen iz posnetkov rajanja članov skupine v enem izmed premorov, ko so za hip stopili iz studia, sredi sneženega zimskega dne. Ti posnetki so bili narejeni, na dan, ko so izvedli atentat na Johna Lennona. Pisal se je torej 8. 12. 1980!
Zaključna skladba albuma »Vital Signs« je tretji single albuma, ki pa ni bil komercialno uspešen, saj se sploh ni uvrstil na glasbene lestvice. Ta skladba je izredno zanimiva saj napoveduje nadaljnje izrazne premike skupine. To nakazuje reggae ritemska podlaga v predrefrenu. Trik, ki se je pojavljal na »Signals« albumu še pogosteje in trik, ki je bil takrat v art pop-u – z navezo punk in SKA elementov-, kot začimba silno privlačen (preveri npr. glasbeni opus skupine The Police). »Vital Signs« je ena najpreprostejših skladb albuma, a hkrati skladb z močnim sporočilom, ki je v zaključku skladbe (in albuma) dodatno izpostavljeno in sicer: »Vsi se moramo odmakniti od norm!« Torej znano sporočilo alarma, da se je treba za iskanje pravih odgovorov obrniti vase, slediti najprej glasu svoje individualnosti. Nič novega, a vseeno vselej aktualna stvar. Sploh glede na to, da število »prodanih duš« in masovne podrejenosti spranih možganov iz dneva v dan tudi danes skokovito narašča. Najti moč in pogum, da ohraniš samega sebe in v tem kljubuješ. To je modrost in skušnjava človeka od pamtiveka.
Album »Moving Picures« je trenutek Rush kariere na katerem so se vsi dejavniki združili v pravem trenutku, na pravo mesto. Glasbene ideje plasirane strogo prepoznavno, a vseeno z energijo, s kakršno se ni bilo težko poistovetiti množicam. Z močjo skupine, da ponudi silno barvito različnost med vodilnimi motivi posameznih skladb in da ponudi skladbe, ki dosegajo enak kakovostni nivo in so vse po vrsti favoriti tega albuma. Rush trenutek, ki je pomenil enega vrhuncev ustvarjalne kariere skupine. Eden kariernih zenitov, ko preprosto rečeš: »Bolje ne gre«. »Moving Pictures« s svojo avantgardno, naprej usmerjeno raziskovalno, pozitivno razvojno držo, ohranja večno in zimzeleno aktualnost. Album, kot je »Moving Pictures«, v univerzumu rock glasbe vselej zavzema posebno mesto. Mesto rock mojstrovine!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Tom Sawyer (4:34)
2. Red Barchetta (6:08)
3. YYZ (4:24)
4. Limelight (4:21)
5. The Camera Eye (10:57)
6. Witch Hunt (Part III of Fear) (4:44)
7. Vital Signs (4:47)
Zasedba:
Geddy Lee – bas kitara, vokal, sintetizatorji (Oberheim polyphonic, OB-X), mini moog
Alex Lifeson – 6- & 12-strunske električne in akustične kitare, Taurus bas pedala
Neil Peart – bobni, tolkala
Sodelujoči glasbeniki:
Hugh Syme – sintetizatorji na skladbi št. 6
