Lokacija: Vrba na Korošem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum koncerta: nedelja, 22.12.2013
Ron “Bumblefoot” Thal je moral stopiti v orjaške čevlje leta 2006. Mož je postal takrat del postave rock ‘n’ roll malopridnežev Guns ‘N’Roses, kar ga uvršča v ligo najboljših kitaristov planeta! Pri omenjenih rock titanih opravlja delo tudi danes. Bumblefoot je v karieri izdal do tega dne izdal 9 studijskih albumov in en DVD. Njegov samostojni prvenec “The Adventures of Bumblefoot” je izšel 1995, zagotovo pa izstopa med izdajami sodelovanje na zadnjem studijskem albumu zasedbe Guns ‘N’ Roses imenovanem “Chinese Democracy” (2008).
O izjemnem profilu kitarske virtuoznosti tega glasbenika priča tudi dejstvo, da je Bumblefoot lahko še kot otrok odigral “vzvratno” skladbo “Eruption”, ki je avtorsko delo Eddie Van Halena. Mož se je z leti razvil v vsestranskega kitarista, ki se spretno znajde v vsaki žanrsko pogojeni glasbeni situaciji, obenem pa velja tudi za zelo dobrega vokalista. Večplastni glasbeni pogled Bumblefoota potrjujejo tudi njegovi studijski albumi, ki so žanrsko zelo variabilni, zavoljo tega dejstva, pa uživa kitarist visoko spoštovanje med “delodajalci”, ki ga radi najamejo za studijske usluge producenta in studijskega glasbenika. Mnoge glasbene revije postavljajo Bumblefoota na seznam najboljših kitaristov sveta, predvsem pa tistih kitaristov, ki slovijo po karakteristiki vrhunsko izpopolnjene in izdelane tehnike obvladovanja šeststrunske (kitarske) teorije.
Toliko za uvod! V Bluesiani tokrat dobesedno vre. Ime je pač ime. Ne spominjam se takšne gneče. Predvsem je množica Italijanov že drla pred oder malega kluba in v mrzličnem pričakovanju zganjala pravi mali kraval. Okrog pol deset zvečer se na oder res povabi Ron Thal v spremstvu bobnarja Dennisa Leeflanga. Val navdušenja se sproži! Klub postaja vse bolj soparen. Po nekaj minutni kalibraciji – očitno je da je Ron Thal kar sam sebi svoj »roadie«, si opasa mož dvovrato Vigier kitaro svoje serije »DoubleBfoot« (zgornji vrat kitare je »fretless«), na odru pa se mu pridružita prekaljena italijanska glasbenika Simone Massimi na bas kitari in Nazzareno Zacconi, ki je pred tremi tedni stal na odru Bluesiane, kot spremljevalni kitarist Jennifer Batten, nekdanje kitarske čarodejke Michaela Jacksona.
Spontan koncertni večer je pred durmi. Že uvodno ogrevanje, ko si je bend za kalibracijo zvoka »sposodil« The Beatles klasiko Come Together, je napovedal zanimiv in nevsakdanji razvoj dogodkov, ki jih nisi mogel napovedovati niti za pol minute v naprej. Hitroprsti vrag na kitari je že uvodoma s peteroprstnim tappingom nakazal, da je skvašen iz posebne vrste testa. To so potrjevali tudi nekateri pogledi začudenja in izbuljenih oči Nazzara Zacconija, ki je Ronu skozi koncert na kitari vzdrževal ritem kuliso, pa čeprav mu je Ron kar nekajkrat namenil prosto pot, da se je odlični italijanski kitarist razmahnil tudi v solističnih akrobacijah ter množici pokazal, da je vrhunski glasbenik.
Občutek polne fragmentiranosti in nepovezanosti koncertnega šova je naraščal iz minute v minuto. Ron se je lotil prepoznavnega riffa, ko pa so se ostali trije pajdaši vključili, je z igranjem prenehal in preskočil na drugo skladbo. In ta zgodba se je med nastopom ničkolikokrat ponovila, tako da so zahtevnejši poslušalci debelo obupovali nad resnostjo glasbenika. Vstopnice so bile namreč alarmantno drage. Pa vseeno je zlasti v drugi polovici razvoj dogodkov pričel dobivati smisel in povezanost. Tak teater si preprosto lahko privošči samo Ron Thal. Ker ima mož veliko in prepoznavno ime in ker je ultra virtuoz!
Repertoar je bil večinsko obtežen s skladbami Ronovega solo kataloga, ki so vse po vrsti odjeknile v znamenitem rock ‘n’ roll obešenjaštvu, doziranem s pravo punkersko »bad ass« nečimrnostjo, kar je bil zadosten dokaz zakaj se je Ron z Axlom ujel v novi postavi Guns ‘N Roses. Tako so se zvrstile skladbe Abnormal, Real, Some Other Guy, Normal, Guitar Suck, Turn Around, Simple Days, Overloaded, Guitar Still Suck, Dash, Rockstar for a Day, The Colour Of Justice, Last Time, Shadow, obenem pa smo bili deležni izvedbe nekaterih docela lucidno usekanih predelav izvirnikov, kot je The Pink Panther Theme Henryja Mancinija, pa doza konkretne zafrkancije z Wasted Years (Iron Maiden), s kopico napak pospremljena Bohemian Rhapsody (Queen) ali nekoliko resneje položena Goodbye Yellow Brick Road (Elton John). Seveda pa Ron ni pozabil izvesti (potihoma pričakovano) Little Wing (Jimi Hendrix), ki je priljubljeni koncertni standard mnogih kitarskih herojev njegovega kova v zabaviščnem parku rock ‘n’ roll univerzuma.
Koncert, ki je nameril ob koncu kar dve uri in dvajset minut (res je, Ron se nikakor in nikakor ni hotel posloviti od publike), je seveda vrhunski kitarski virtuoz zabelili s tremi skladbami zasedbe Guns N’ Roses in to prav ob zaključku nastopa (Sweet Child O’Mine, Estranged, Don’t Cry). Med eno izmed izvedenih točk je Ron teatralno zapustil oder in se sprehodil preko celega kluba od mize do mize, od šanka do šanka, se vrnil po nekaj minutah znova nazaj na oder in teatralno v kleče odsoliral veliki finale. Ron Thal je, poleg briljantnega kitarista, ki je razvil posebno tehniko kitarske igre (peklensko hitro), tudi izreden pevec. Zelo rad poje. Skoraj preveč rad.
Vsekakor pa za koncert, kot si ga je privoščil v Bluesiani, s katerim nas je privedel do roba kaosa, bolje da njegov prvi »delodajalec« Axl Rose ne izve. Ron Thal je na njem do neke mere postal sam svoj Axl Rose. A navkljub svojemu gizdavo pobalinskemu videzu, je ta glasbenik duša od človeka. Lahko mu ješ iz roke. Ko kramljaš z njim po koncertu, izžareva izjemno pozitivno energijo radosti, navihanosti, radovednosti in občutkom spoštovanja do vsakogar, ki je tega večera prispel na njegov koncert v Bluesiano. Nepozaben spektakel prvovrstnega rock ‘n’ rolla in izjemne rally vožnje po kitari (sočno zabeljen s serijo vratolomnih kitarskih eskapad) za veliki finale bogatega koncertnega utripa, ki je preveval znameniti klub Bluesiana Rock Cafe v letu 2013. Upajmo, da je ta koncert hkrati tudi lepa popotnica za novo bogato koncertno bero katere se nadejamo v prihodnjem letu, v tem ljubem nam klubu na oni strani Alp.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
