Samozaložba
Datum izida: 28. 12. 2020
Produkcija: Peter Lebar
Dolžina albuma: 48.16 min
Zvrst: elektronska glasba / ambient / alternative
Ocena: 8.5/10
Rojpot. Roj in pot. Prvi asociaciji bi bili? Insekti in znoj. Še kakšna? Frank Zappa. Od kod sedaj on? Hja, tisti njegov verz “o brezkončnem mučenju”: »Muhe vse zelene in brenčave…«. Muhe v roju? Redko. A, če že morajo biti prav tiste zelene, so to prav tiste kovinsko bleščave, ob katerih postane hitro jasno, kje in kdaj se zberejo ravno v roju. Vselej, ko vstopa v naš vsakdanjik fenomen telesne kreacije vsebinskega karakterja s poreklom strogo odvračalne narave. Sestopimo iz asociacij v realnost in sklenimo uvodni sestavek z več pomenljivega smisla. Uvodni zvočni vzorec krilatega roja, bodisi iz reda kožekrilcev, bodisi iz reda dvokrilcev, in ki odpira album z nazivom »Rojpot«, dejansko napoveduje substanco albuma, kot je zašla v tokratni recenzentski primež (‘roječi kažipot v zvočni šunder’).
Za glasbenim projektom Rojpot in istoimenskim prvencem stoji ljubljanski glasbeni vizionar Peter Lebar. Album »Rojpot« prinaša novo, povsem svojevrstno glasbeno avanturo in velja za posebneža v slovenskem glasbenem pa tudi širšem prostoru. Manevri pečanja elektronske glasbene, elektronskega vzorčenja in programiranja, z jazzom ter prijemi alternativne rock glasbe v slovenskem glasbenem podtalju niti ne presenečajo več. S tem imamo pri nas dolgoletne, bogate izkušnje in posledično razkošen arzenal izvajalcev, ki so nekako ustvarili svojski val alternativne glasbene kulture. Gre kar za tradicijo. Dobro pa je, da si izvajalci, ki se preizkušajo v takšnih sferah žanrskih fuzij, vselej izborijo tisti močno zaželeni košček eklektičnosti, ki jo vgradijo v svoj glasbeni milje, ki je kreator jasno zaznavne glasbene raznolikosti. Album »Rojpot« je tudi takšen.
Razen aranžmajev za dve skladbi albuma, je album »Rojpot« v celoti glasbeno delo Petra Lebarja. Projekt, kot celota, je zasnovan zelo rahlo in daje občutek popolne svobodoljubne in prostosučne odprtosti, kar se odprtosti do integracije idej in srži za iskanjem nenehno spravljivega dialoga mnogoterih glasbenih elementov, v nenehno poslušljiv, a eklektičen format. Ogrodja (kulise) skladb, temelječih tudi na programskih vzorcih, pastelah sintetiziranja, polni torej integracija klaviatur, kitar, pihal, dodatni bobni, dve skladbi pa sta tudi vokalni, čeprav roko na srce, takšna glasba vokalov nujno niti ne potrebuje, razen če so uporabljeni v formatu dodatnega instrumenta. »Rojpot« poseduje precej transcedentalnega plutja, prinaša torej tripoidno izkušnjo, saj so fraze multiplo-repetitivne, ekipa glasbenikov, pa modro, vešče in zelo čuječno ter preudarno nalaga zvočno plast na plast, iz katere raste razkošna glasbena gmota, recimo kar svojevrstno glasbeno telo. A to počnejo z velikim potrpljenjem in, kot povedano, preudarnostjo. Spravljivost dodajanja elementov zlasti jazza in funka, v elektronski glasbeni milje, tvori vseskozi visoko privlačno glasbeno vsebino. Voljno poslušanja. Brez slehernih odklonov in pobegov v smer avantgardnih glasbenih čudaštev. Glasba te zato odpelje, saj poseduje vseskozi visoko muzikalnost, razen v izbranih trenutkih, kot je (vokalna) Svet distrakcije, ki pa tega že glede na samo sporočilnost (naslov), niti ne sme storiti. Ob siceršnji temačni naravi, dosega album vseskozi visoko vibrantno ritmično in muzikalno dinamiko, zato bo privlačna za marsikakšnega poslušalca.
V naslednjem odstavku je zahtevana pragmatičnost v opazovanju glasbenega fenomena vseh pojavnih oblik, z več aspektov. Glasba albuma »Rojpot« bo pozitivno presenetila in pridobila na svojo stran, recimo kar vzbudila zanimanje v vseh tistih poslušalcih, ki vas privlači v prvi vrsti elektronska glasba »črne narave«, kjer niso zanemarljive vzporednice z pridobitvami krautrocka, N.D.W.-ja, I.D.M.-ja, kot tudi večjih izvajalcev vse od trip-hoperjev Massive Attack, do (za slovensko glasbeno alternativo), vedno zanimivih in eksperimentalnih izvajalcev, recimo: od Bowraina, podvigov Aleksandra Arsova pod psevdonimom Unhappy, do kakšnih Kontradikshn. Čeprav služijo te hitre navržbe (poljubnemu) bralcu tega spisa prej za mimobežni orientir, kot čvrsto ‘oprijemališče’ kam moli pes taco (v glasbenem oziru), vlada med naštetimi izvajalci (četudi ohlapno) neka artistično vsebinska povezljivost in ‘domačnost’, ki bo privlačna podobnemu tipu glasbene publike.
Izrazoslovje je vseskozi vsaj kanček mračno, ‘elektronika’ nosi nenehno vsaj minimalen stik s tovrstnimi zvočnimi pastelami, zato poseduje album jasni alternativni glasbeni značaj in je definitivno zastopnik slovenske ‘underground’ scene.
Prvenec je postavljen tako, da ponuja v svojem artizmu nešteto opcij, odskočnih desk v oziru prihodnjega negovanja svojega glasbenega izrazoslovja. Navdušuje s svojskim razvojem, svojskim pajdašenjem zvočno vsebinske in idejne pronicljivosti glasbenih elementov in gradnikov zvočne krajine, ki uspeva poslušalca presenečati in ga ‘vznemirjati’, tako po pogumnem momentu glasbenega eksperimentiranja, kot tudi po jedro podanem, to je čvrstem fokusu aranžerskega formatiranja, kar mu daje svojevrstni lesk glasbene estetike. Zato bo podvige Petra Lebarja in kolektiva sodelujočih glasbenikov, v prihodnje še kako zanimivo spremljati. »Rojpot« je delo vsebinske pronicljivosti in visoko prožnega glasbenega intelekta njegovih snovalcev.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Intro (00:37)
2. Espressivo introverte (02:54)
3. Svet distrakcije (03:51)
4. Chembaluminescence (06:10)
5. Safely removed from harem (08:24)
6. Kamikaza bot (03:43)
7. 7 (01:59)
8. Banditen und polizisten (03:29)
9. Orange air (06:35)
10. Cosmic super highway (04:17)
11. Bee (06:10)
Zasedba:
Peter Lebar – aranžmaji, programiranje, klaviature
Gostujoči glasbeniki:
Katarina Nasteska – vokal na skladbah št. 3 in 6
Januš Luznar – vokal na skladbi št. 9
Adrien Douliez – saksofon na skladbi št. 2
Boštjan Franetič – kitara na skladbi št. 2
Elvis Sedić – kitara na skladbi št. 5
Alan Ropoša – kitara na skladbi št. 9
Frank Hopman – bobni na skladbi št. 3
Aljaž Košir – bobni na skladbi št. 5
