Lokacija: Otočec / Slovenija
Datum: 27.06.2012 – 01.07.2012
Leto se je obrnilo naokoli, prišel je začetek poletje in z njim tradicionalni večdnevni rockerski praznik Rock Otočec. Če v zadnjih letih večji in manjši rock festivali (Švic, Klumpanje, Shengenfest, Gora Rocka…) rastejo kot gobe po dežju, je Rock Otočec eden redkih podobnih festivalov na naših tleh, ki lahko upravičeno stavi na svojo kontinuiteto in tradicijo, zaradi česar si je v letih dogajanja med mladino že utrdil sloves zagotovljenega vikendaškega žura. Rock Otočec svojim obiskovalcem poleg glasbenega programa nudi bogat spremljevalni program v obliki raznih delavnic, impro lige in stand up nastopov, blatnih kopeli, kopanja v reki Krki… zato kljub glasnim negativno nastrojenim očitkom brez dvoma Otočec še vedno spada v sam vrh najprijetnejših rockerskih festivalov na Sončni strani Alp.
Na tej točki se je potrebno vprašati, kaj točno gre zlobnim jezikom (upravičeno) v nos? Glavnina organizatorjev rock festivalov podobnega tipa z Otočcem vred stavi na že stoletja isti krog petnajstih ali dvajsetih slovenskih in nekdanjih jugoslovanskih izvajalcev, nato pa ta glasbeni program prodaja kot nekaj najbolj norega, kar se bo do tega dne v galaksiji zgodilo. V tujini temu ni tako. Že na sosednjem Hrvaškem, ki je v še težjem gospodarskem položaju kot mi, je v zadnjih letih vzniklo lepo število festivalov, ki obiskovalce hranijo z dejanskimi zvezdami svetovnega formata, medtem ko v preljubi nam Sloveniji organizatorji še vedno tekmujejo, kdo je glavni na vasi, namesto da bi se zapodili v korak s časom in vstopili na evropski vlak.
Rock Otočec se ponaša s čudovito lokacijo. Odvija se v neposredni bližini srednjeveškega gradu Otočec, čudovita kulisa Krkinih brzic in Krki pripadajoči vodni habitat pa so vabljivi že sami po sebi, zato dobra volja že ob prihodu na sam festival nikoli ne izostane.
Letos so v želji po izboljšanju ponudbe odgovorni Rock Otočec podaljšali na petdnevni dogodek, kar pa se je glede na obisk uvodnega sredinega dne izkazalo za smelo potezo. Kljub vabljivi promocijski predstavitvi projekta Človek z bombami, ki je nastal v sodelovanju z evropsko prestolnico kulture Mariborom, je bil sredin večer zelo slabo obiskan, zaradi službenih obveznosti sem manjkal tudi sam.
Prišel je četrtek in z njim večje število obiskovalcev iz vse Slovenije, pa čeprav je prireditveni prostor v primerjavi s tremi, štirimi leti nazaj še vedno izgledal na pol prazno. Koncertni program na glavnem odru so ob pol sedmi uri zvečer otvorili mozirski rockerji Up N’ Downs, sledil je nastop štajerskih funkerjev Soundtopia, predno je oder pripadel ljubljanski garažno-rockovski zasedbi Dandelion Children. Kljub začetnemu prekopicavanju po odru s strani frontmana Jureta, ki se je spotaknil čez enega izmed kablov, se je skupina izkazala kot artistično dozorel kolektiv popolnoma lastne samoniklosti, dodatnih dimenzij pa sta nastopu s stalnim menjavanjem kitare in bas kitare dajala Jure in Anže. Čeprav je bil prostor pod odrom skorajda prazen, so že uvodni trije bendi uspešno predstavili vsak svojo lastno vizijo rock’n’rolla. Naslednji so nastopili Manouche, ki skušajo retro glasbene smernice predstaviti na moderen način, a zaradi manjka pristnega organskega zvoka težko osvajajo ciljno publiko. Sledenje aktualnim glasbenim trendom je sledilo z nastopom Švedov Movits!, ki v svojem slogu mešajo različne glasbene žanre in želijo ugajati čim širšemu spektru poslušalcev. Poskočne ritme swinga je s hip hoperskimi vložki bogatil Johan Rensfeldt, zanimiva pa je bila predvsem njihova neznačilna glasbena podlaga, ki sta jo krojila večinoma samo saksofon in klaviature. Za njimi so se na oder Rock Otočca vrnili Hladno Pivo, hrvaški punk prvaki in verjetno največja rock skupina na področju nekdanje Jugoslavije, ki je slavo dosegla po njenem razpadu. Kljub solidnemu nastopu, ki so ga krojile klasike Pjevajte nešto ljubavno, Ne volim te in Nije sve tako sivo, priznam, da sem Hrvate v preteklosti gledal že v boljši luči. Ob pol enih zjutraj je napočil čas za nosilce festivala, osemčlanski ameriški kolektiv Gogol Bordello. Številčna zasedba s teatralnim frontmanom Eugenom Hützom na čelu se je izkazala za neusahljiv vir energije, njihove odrske norčije pa so se dobro ujele s poskočnim ciganskim punkom, ki je kot prvi tega večera uspel predramiti vse preveč zaspano publiko.
V petek smo se zbudili v vroče jutro, čas do večernega glasbenega dogajanja pa smo si krajšali z ždenjem na malem odru na otočku reke Krke, ki sta ga s prizoriščem povezovala dva mostova. Jutranja telovadba, stand up, nagradne igre in improleptika so nas preko popoldneva popeljali do nastopa skupine Džem in za njimi še krčanskih rockerjev Momento. Več ljudi kot predhodnjiki so pod oder zvabili rockabilly poskočneži Eightbomb, predno so v stilu za Dolenjsko značilnega melanholičnega rocka nastopili še obetavni lokalni rockerji Crossfire. Kultur Shock, stari znanci slovenskih glasbenih odrov, so slogovno nadaljevali blizu zvoka Gogol Bordellov, le z večjo vpetostjo elementov etno glasbe iz različnih koncev sveta. Kot je med nastopom dejal frontman Srđan Jevđević, je namreč njihova muzika ekstremna mešanica glasbe vseh narodov. Naslednji v vrsti tujih gostov na festivalu so bili New Young Pony Club z elektronsko mešanico novega vala in post punka, a smo glede na močno oglaševanje od njih vseeno pričakovali več. Vloga nosilcev večera je pripadla Rogačanom Mi2, stalnici slovenskega rocka v zadnjem desetletju. Mi2 krasi izredna uigranost in voditeljske sposobnosti frontmana Toneta Kregarja, ki je iz množice pod odrom na krilih spevnih radijskih hitov skupine kot so Sv. Margareta, Pa si šla in Toplice brez težav iztisnil zvrhano dozo kinetike. Povsem zadnji, tako kot že leta 2005 po Siddharti, so nastopili Orleki, ki so nazdravili z Vinsko trto, se razgledali po Treh dolinah, se povzepli na Kum in uspešno tudi v živi verziji predstavili aranžmajske predelave svojih največjih uspešnic, ki od nedavne izdaje albuma »Repete« dalje živijo v slogovno bogatejši različici.
Sobota je živo srebro na termometrih dvignila še stopničko ali dve višje, tako se je temperatura čez dan na Otočcu menda povzpela vse tja do 36-ih stopinj celzija. Eni so se hladili v Krki, drugi v blatu, tretji so se držali bolj tradicionalnih metod hlajenja: piva. Kvantitativno najbogatejši program na festivalu so bo pol šestih odprli zmagovalci hrvaškega predizbora za nastop na Otočcu, Pištolj na gumene metke, sledili so D8 Dimension, eno najprijetnejših presenečenj festivala pa so pripravili El Kachon, ki so se do nastopa prav tako priklatili skozi šivankino uho predizborov. El Kachon stavijo na klasičnorockovsko izpoved čiste romantike bluesa in zvočnega hammond zavesja, zato bomo, vkolikor bodo še naprej trdo garali, v prihodnosti še slišali za njih. Pravi naval punk agresije je slišal na ime Deafness By Noise, predno so s svojo ska govorico votle vsebine v večernih urah že rahlo opite glave zabavali Italijani Passogigante. Nova prijetna žavba za ušesa za stare rockerske duše je prišla z Danilom Kocjančičem in prijatelji, ki so se v polurni odisejadi sprehodili skozi ponarodele Danilove hite Tina ne verjame, Anita ni nikoli, Poišči me, posebno zahvalo za zasluge pa mu je podelil tudi minister za kulturo in izobraževanje Žiga Türk. Čeprav z opaznim manjkom vaj so smelo razglašeni starčki predstavjali zanimivo popestritev večinsko mladi publiki prilagojenega glasbenega programa. Prizorišče se je v skladu s pričakovanji znova napolnilo med nastopom štajerskih razgrajačih keltskega navdiha Happy Ol’WcWeasel. Veseljaški punk s primesmi irskih folk elementov in polka ritma je bil po mnenju mladine eden izmed vrhuncev festivala, za globji dotik glasbene note pa je poskrbel Vlado Kreslin z Malimi Bogovi. Prekmurec je nostalgične pesmi o svoji ljubljeni pokrajini s še vedno globoko vpetostjo albuma »Cesta« v repertoarju odigral rutinsko in znova naletel na topel sprejem, ki je dal vedeti, da je doma povsod v Sloveniji. Sledil je skok v sredo Beograda z Bajago in Inštruktorji, eno najpopularnejših pop-rock zasedb širše regije zadnjih desetletij. Njegov nastop je bližje privabil nekoliko starejše obiskovalce, Bajaga pa se je predstavil z všečno kombinacijo starih uspešnic in povsem svežih skladb iz albuma »Daljina, dim i prašina«. Glavni festivalski oder je z dolgim nastopom zaprl makedonski elektro glasbenik Kiril Džajkovski, čeprav slogovno na prvi pogled nenavaden izbor za rockerski festival, so nasmeški na ustnicah zbrane raje dokazovali, da ta le ni bil tako napačen.
Glasbeni del petdnevnega Otočca se je tako iztekel, festival je z glasbenim in spremljevalnim zabavnim programom potešil večinoma nezahtevne obiskovalce, skrb vzbujajoče pa je dejstvo, da njihovo število iz leta v leto stagnira. Na vprašanje, zakaj je temu tako, bodo morali odgovorni hitro najti odgovor, saj bo upadajoče število obiskovalcev dolgoročno privedlo do nezmožnosti plačila vseh računov, ki jih v organizacijsko tako zahtevnem projektu, kot je Rock Otočec, zagotovo ni malo.
Prvi je za osvežitev verjetno na vrsti nabor glasbenih imen – če so slovenski festivali danes že dva koraka za tujimi, morda ravno na Rock Otočcu tiči odgovornost, da v prihodnosti naredi korak naprej in se vsaj približa ponudbam, ki jih uspe sestaviti promotorjem v nam sosednjih deželah. Seveda ni nič narobe s kopico mladih neuveljavljenih zasedb, ki si nastop na Otočcu praviloma zagotovijo z žuljavimi rokami, zdi se, da inovativnosti manjka pri izboru srednje velikih in velikih imen. Treba je namreč ustreči vsem okusom, starim in mladim, zabavljaškim in resnejšim.. Kakorkoli že, po uspešno zaključenem projektu 2012 lahko zapišem samo še, vso srečo pri izvedbi Rock Otočca 2013!
avtor: Urban Bolta
fotografije: Oliver Rušković / arhiv Rock Otočec 2012
