Lokacija: Seebronn (Rottenbrg a. d. Neckar) / Festivalgelände / Nemčija
Datum: 29.07.2011
Po močnem deževju prejšnjega dne je šele jutro razkrilo vse razsežnosti vremenske ujme. Vsepovsod mlake, jezera in blato, ki so človeka med tekom po festivalskem prizorišču prisilile k skrbnemu spremljanju vsakega narejenega koraka. Organizatorji so na najbolj kritične točke (vhod v festivalsko cono, izhod iz parkirišča…) položili palete in nasuli žaganja ter tako vsaj malenkostno ublažili posledice neurja.
Koncertni dan so otvorili nemški heavy rockerji Voodoo Circle z Matom Sinnerjem na basu. Po všečni hard rockerski predstavi pred maloštevilnim občinstvom so oder zavzeli Circle II Circle, ameriški heavy metalci pod vodstvom nekdanjega Savatage vokalista Zaca Stevensa. Nastopajoči so med Savatage klasike pomešali lasten material s poudarkom na aktualnemu albumu “Consequence of Power”. Med uvodnima dvema nastopoma se je Rockline ekipica spoznavala s festivalskimi stojnicami in razširjala lastno zbirko nosilcev zvoka, zato je za kaj več kot zgolj “vržti oko” zmanjkalo časa. Prvi band, ki smo ga spremljali v celoti, so bile Girlschool, veteranska ženska heavy metal formacija iz Anglije.
GIRLSCHOOL
Girlschool je legendarni ženski kvartet, ki je bil pomemben člen v mozaiku razvoja britanskega NWOBHM gibanja in hkrati prva ženska heavy metal formacija, ki je dosegla ušesa številnih poslušalcev širom sveta. Skupino danes sestavljajo dolgoletne prijateljice Kim McAuliffe (kitara), Enid Williams (vokal, bas kitara), Denise Dufort (bobni) in v letu 2000 pridružena Jackie Chambers (kitara), ki je zamenjala originalno kitaristko in nekdanji motor zasedbe, preminulo Kelly Johnson. Punce (natančneje: tete) so se predstavile kot silno zanimiva zasedba, ki se ne ozira preveč na že davno tega minule mladostniške dni. Energičen nastop nalezljivih, preprostih heavy metalskih riffov in rock’n’roll ritmike v stilu Motörheadov je bil edini poklon letošnjega Rock of Ages festivala začetni fazi heavy metala in je spomnil na zlata leta začetka osemdesetih. Čeprav se je z leti nabralo nekaj gub, se Girlschool dobro držijo! Opremljene v pretežno usnjena oblačila starošolskega videza in pozirajoče na odru tudi na stara leta pridno negujejo svojo odrsko eminenco in imidž, moškemu očesu je prijazna predvsem rdečelasa frontmanka Williamsova. Girlschool so brzinsko oddrvele preko svojega repertuarja, močno osredotočenega na klasične albume “Demolition”, “Hit and Run” ter “Screaming Blue Murder”. Redni del nastopa so Britanke zaključile s hit skladbo Emergency, za katero jim pred dvemi leti na Wacken Rock South festivalu, kjer sem jih spremljal prvič, zmanjkalo časa in so jih odrski tehniki dobesedno spodili iz odra. Popoln zaključek spodobnega nastopa!
TREAT
Treat so predstavniki švedske hard rockerske šole osemdesetih, ki jim je ob popularizaciji grungea v začetku devetdesetih zmanjkalo želje po ustvarjanju in so prenehali z aktivnostmi – njihova zgodba je podobna usodi mnogokatere hard rock formacije osemdesetih. Na sceno so se vrnili pred petimi leti, kot feniks iz pepela pa vstali z lansko leto izdanim ploščkom “Coup Da Grace”, albumom izredne melodične dovršenosti, ki je Treat dokončno vrnil na rockerski zemljevid Evrope. Ker Švedi gojijo nekoliko modernejši pristop napram večini preostalih zasedb festivala, se je pod odrom zbralo za kanček manj podpornikov, kar pa plavolascev na odru ni ustavilo na poti k novemu koncertnemu triumfu naproti! V dobro uro dolgem nastopu so Treat navrgli pestro paleto svojih hitov iz osemdesetih, ki so jim popolnoma suvereno konkurirale najnovejši komadi kot so The War Is Over, We Own The Night ali tik pred koncem še Skies of Mongolia. V razgibani strukturi komadov so Treat prepletali strupeno ostre, nametalizirane kitarske linije z rahločutnim vnosom klaviatur in večglasnimi vokalnimi harmonijami ter tako skrbeli za venomer dobrodošlo erotično komponento v hard rocku. Treat so dobri kot vino! Odrska kemija deluje sama od sebe, stalno spogledovanje in deljenje nasmeškov med peterico na odru in publiko jasno dokazuje, da so fantje v svojem početju popolnoma pristni in nezlagani. Refreni so po svoji spevni nalezljivosti kar tekmovali med sabo, zato je dobra ura nastopa s skladbo World of Promises ubežala mnogo prehitro. Švedi so me še enkrat več navdušili, čeprav se, roko na srce, tokratna izkušnja vseeno težko primerja z lanskoletno na Sweden Rock festivalu, kjer je bila intenzivnost in interakcija s publiko zaradi domačega terena še na stopničko višjem nivoju.
MOLLY HATCHET
Iz mrzle Skandinavije je sledil skok na neskončne plantaže juga Združenih Držav Amerike, v čas, ko je tekel viski in so se podili kavboji! Molly Hathcet so tipični predstavniki domoljubnega rocka ameriškega juga, ki so poletje preživeli na krajši turneji po Evropi. Po nastopu na Rock of Ages festivalu so se strici odpravili v studiu v Bad Arolsnu, nato pa hop nazaj preko luže novim koncertnim dogodivščinam naproti. Molly Hatchet tudi po skoraj štiridesetih letih kariere ne opešujejo! Čeprav je edini preostali originalni član zgolj kitarist Dave Hlubek, so vsi po vrsti izkušeni glasbeniki, ki vedo, kako se stvarem streže. Zanesljivo stoječi na odru in namazani z vsemi žavbami odrsko igro prepuščajo toku dogodkov, veliko je medsebojnega šaljivega zbadanja, pri čemer prednjači zgovorni frontman Phil McCormack, mož široke postave, obvezno opremljen s sončnimi očali in klobukom čez betico. Molly Hatchet v zadnjih letih pridno nizajo nove studijske albume, skladbe katerih razumljivo zasedajo dobršen del igrane set liste. Nastop preproste retorike trdorockerskih boogie ritmov, slogovno mnogo trši od countryjevskih Skynyrdov, je edina ameriška skupina na letošnji ediciji festivala zaključila s Flirtin’ With Disaster, naslovno skladbo njihovega najuspešnejšega albuma iz leta 1979. Molly Hatchet so po očetovsko dokazali, da je južnjaški rock lahko še kako možat!
ERIC BURDON & The ANIMALS
Eric Burdon je glasbenik častitljivega slovesa, ki se že debelega pol stoletja kreativno udejstvuje v blues glasbi takšnih in drugačnih podžanrov. Davno tega je bil Burdon vodja zasedbe The Animals, za ime katerih si lasti tudi vse avtorske pravice, zato dandanes nastopa pod prepoznavno blagovno znamko imena Eric Burdon & The Animals.
Eric Burdon je mož velike karizme, kar je tekom nastopa dokazoval slehrno minuto. Z leti je pridobil ogromno trebušnih obročkov, ki jih je skrival pod preprosto srajco karibskih motivov. Njegov vokal je preživel zob časa in tudi še danes ohranja prepoznavno raskavost in surovo moč, vse to ob komaj slišni zakrnelosti, kar mu lahko zavida prav vsak vokalist njegovega emša. Burdon je užival v vokalnih izletih stran od izvirnikov hitovsko orientirane set liste, s čimer pa se ne morejo pohvaliti njegovi pajdaši na odru. Spremljevalni glasbeniki so se dlakocepsko držali šefovih navodil in niso izkoristili priložnosti jammovskega eksperimentiranja, ki ga je na pladnju nudila pestra paleta inštrumentov. Tako se je vse vrtelo okoli Burdnovega srčnega pristopa in njegovih energičnih, mestoma zvokovno preoblikovanih največjih presežnikov dolgoletne kariere. Prvi stik s psihadeličnim izročilom šestdesetih je predstavljala uvodna skladba When I Was Young, v Don’t Let Me Be Misunderstood je v prvi plan stopil starošolski zvok Hammond orgel, za najglasnejše ovacije pa je kakopak poskrbela zimzelena House of the Rising Sun, izvedena v nekoliko počasnejši različici kot smo je vajeni iz radijskih valov. Všečno potovanje po daljni glasbeni preteklosti je zaključila skladba We’ve Gotta Get Out of This Place in Burdona s skupino proslavila kot všečno atrakcijo, po kakršni se nam bo čez čas še močno kolcalo.
THIN LIZZY
Thin Lizzy, nesmrtni promotorji irskega rock izročila tudi v letu 2011 pljujejo s polno paro, čeprav so srce in dušo izgubili že davno tega. Ravno v letošnjem letu se spominjamo 25. obletnice slovesa Phila Lynotta, ki je mnogo prezgodaj preminil v začetku leta 1986. Velikega sina rock glasbe se je letos spomnilo tudi njegovo domače mesto Dublin in mu v letu obletnice posvetilo različne ulične komemoracije in razstave. No, a vrnimo se k Thin Lizzyjem v sedanji čas. Danes zasedbo tvorijo Lynottovi sovrstniki Scott Gorham (kitara), Brian Downey (bobni) in Darren Wharton (klaviature) ter na novo pridruženi Ricky Warwick (vokal, kitara), Marco Mendoza (bas kitara) in Richard Fortus (kitara).
Zbrana ekipa bolj ali manj zvenečih glasbenih imen seveda dobro ve, kako se stvarem streže. Profesionalen pristop brez kančka omahljivosti in premišljeno sestavljena hitovska set lista sta se izkazali kot zadetek žebljička točno na vrh njegove glavice. Potetovirani frontman Warwick, ki ga nemara kdo pozna tudi kot vodjo zasedbe The Almighty, je s sproščanjem kinetične energije pridno izkoriščal širino in velikost odra, za razliko od kitarske dvojice Gorham / Fortus, ki gojita kanček manj temperamenten odrski pristop. Na levi strani odra je kraljeval burkač latinskih korenin Marco Mendoza in z metanjem trzalic med publiko ter ostalimi gestami zabaval prisotne, skoraj neopazno pa je zadaj na desni strani bdel klaviaturist Wharton, katerega delež v zvočni sliki je bil (spet) minimalističen. Irski godci so se sprehodili čez največje karierne presežke, tudi tokrat ni šlo brez skladb Waiting For an Alibi, Jailbreak, Whiskey In The Jar in The Boys Are Back In Town, za zaključek druženja pa so po vnovičnem prihodu na oder v spomin na letos preminulega Garyja Moorea zaigrali še hitič Black Rose. Ob zimzelenih napevih se je večer neopazno prevesil v noč, izkušeni glasbeniki so se predstavili kot dobro naoljena mašinerija, čeprav sam roko na srce nisem privrženec tovrstnega obujanja stare slave z novimi obrazi – sploh pa ne v primeru Thin Lizzyjev. Fantje – upam, da vam Phil tega ne zameri.
Po pošteni dozi klasičnega rocka v obliki Lizzyjev je prišel čas za nosilce večera – zasedbo The BossHoss! Boss..kdo?, se je verjetno vprašal marsikdo. Tudi sam. Gre za še eno glasbeno ime, ki je silno popularno v nemškogovorečih deželah, medtem ko v mednardonih vodah ostaja popolnoma anonimno. Skupina stavi na zabavljaško poskočni punkrock z močno vsebnostjo countryja in rock’n’rolla v stilu Elvisa Presleya, preprosta glasbena retorika nagovarja v prvi vrsti predvsem najstniško populacijo. BossHossem še zdaleč ne gre oporekati korektnosti in pristopa, gre pa zato velika graja organizatorju, da je skupini dodelil vlogo glavnih zvezd večera. Še več, skupina pravzaprav sploh ne paše v koncept Rock of Ages festivala, saj njihova ciljna publika obiskuje festivale kot so Sziget, Frequency, Nova Rock in podobni,… Nekoliko jezen sem se hitro izgubil v smeri šotorov.
Organizacija je bila na nivoju, nad prijetno atmosfero pretežno zrelega občinstva se kakopak tudi ne gre pritoževati, festivalski vikend je tako skazilo zgolj muhasto vreme. Dva dneva glasbenega razvajanja sta minila kot hip, in že je bilo treba začeti razmišljati o povratku v domovino. Sloveniji precej oddaljen festival (govorimo o slabih 700 kilometrih) je torej pustil pozitivna občutja, čeprav se sam ne bi branil denimo še drugega festivalskega odra, ki bi dogodku dodal širino in morda privabil še kakšnega obiskovalca več – pestrejši program bi seveda tudi lažje opravičil trnovo vožnjo na tako oddaljen festival.
avtor: Urban Bolta
fotografije: Martin Prezelj
12:00 — 12:50 VOODOO CIRCLE
13:00 — 14 :00 CIRCLE II CIRCLE
14:15 — 15:15 GIRLSCHOOL
15:30 — 16:40 TREAT
17:00 — 18:10 MOLLY HATCHET
18:30 — 19:50 ERIC BURDON & The Animals
20:15 — 21:35 THIN LIZZY
22:05 — 23:50 THE BOSSHOSS
GIRLSCHOOL set lista:
1. Demolition
2. C’mon Let’s Go
3. Not For Sale
4. Hit And Run
5. I Spy
6. Screaming Blue Murder
7. Future Flash
8. Everything’s The Same
9. Yeah Right
10. Race With The Devil
11. Emergency
12. Take It All Away
ERIC BURDON & The Animals set lista:
1. When I Was Young
2. Don’t Bring Me Down
3. Don’t Let Me Be Misunderstood
4. San Franciscan Nights
5. Red Cross Store
6. I Believe to My Soul
7. Invitation To The Whitehouse (It Was A Dream)
8. Boom Boom
9. Spill The Wine
10. It’s My Life
11. The House of the Rising Sun
12. I’m Cryin’
13. We’ve Gotta Get Out of This Place
