Lokacija: Seebronn (Rottenburg a.d. Neckar) / Festivalgelände / Nemčija
Datum: 30.07.2017
Tako. Napočil je še zadnji dan letošnje izdaje Rock of Ages festivala, lociranega pri nemški vasici Seebronn, v pristnem ruralnem okolju nemške zvezne dežele Badden Wüttemberg. Vreme je zdržalo. Pravzaprav smo bili tudi letos deležni izjemne sreče. Fronta se je z našim prihodom premaknila proti Alpam, se pravi na nemški jug in jugovzhod, zato smo vse tri dneve festivala preživeli v suhem vremenu, čeprav je prav tretji dan občasno (a nedolžno) »mokrenje« le nekoliko zapretilo z neba.
Tretjega dne se je program pričel ob 15.45h. Ker je bila nedelja, je bil program »družinski«. Torej ob enih se zbere družina pri mami, odmoli očenaš ali dva, posreba juhico ter se namesto na Severino, odpravi do festivala Rock Of Ages, kjer si med drugim ogleda tudi Gotthard in Thunder. Nemci so pač rockerska nacija. Organizator je ves čas pripravljal presenečenje na mestu otvoritve tretjega dne festivala. Pravzaprav to niti ni bilo presenečenje, ko sem ob prevzemu festivalske zapestnice prejel avtogram kartico, na njem pa ugledal koga drugega, kot? Znova Killcode. Horst, ali še ni bilo dovolj? Lani na Bang your Headu, letos prav tako in za povrhu še tu, na Rock of Ages festivalu? Okej, okej. Ne vem, vendar pa je agencija Coallier Entertainment postala skozi leta zelo domača tako na Rock Of Ages festivalu, kot tudi na Bang your Head-u, vse pa je pri tem povezano seveda tudi z imenom Twisted Sister. Ne glede na to mojo koncertno razvajenost, so Killcode s svojim novi nastopom dokazali kako izvrstna ekipa so. Gojijo posebno stilsko obliko hard rocka, ki združuje v izrazoslovje malo južnega in puščavskega melosa, malo punk porogljivosti, obilo spevnosti, zlasti v refrenskih napevih, ki so večkrat podprti s silno koketnimi in nalezljivimi ritmi. Z bendom smo se tako srečali v dveh letih še tretjič in znova je bilo treba priznati, da jim ne gre oporekati prav v ničemer. Izdelan nastop, izvrstna uigranost, dinamično izkoriščanje odra, nenehna komunikacija s publiko in precejena znoj ter kri na odru. Dejansko so se fantje razpočili do skrajnih izvedbenih meja na odru, pri čemer je vsem dejanjem suvereno poveljeval vokalist Tom Morrisey. Bend ima zunaj EP in istoimenski studijski prvenec, nastreljal pa je pravzaprav repertoar enake vsebine, kot na Bang Your Headu, saj je bila minutaža približno enaka. Zvrstile so se Show Me, Shot , Hammer, The Answer, Kickin’ and Screamin’, Hands Up , Opium Dogs, priredba Twisted Sister You Can’t Stop Rock n’ Roll ter umirjena in neverjetno nalezljiva skladba, s ščepcem pop karizme imenovana The Wrong Side, ki jo je ob zaključku lanskoletnih izdaj BYH in ROA festivalov, organizator vrtel po ceremoniji z ognjemetom. Skratka, Killcode so skupina z izdelanim videzom, ostro opravo, ostrim in osredotočenim nastopom. Kitare izvrstno funkcionirajo in grabijo. Razvijajo masten in garažiran zvok, obenem pa oba kitarista zalagata vsebino skladb z neverjetno fino odmero soliranja. Bomba v čelo za zgodnje popoldansko rock’n’roll obedovanje.
Drugi so na oder stopili pravzaprav pravi rock’n’roll spakljivci in nemški komični cirkus imenovan Spider Murphy Gang. Ti so v programu prevzeli vlogo, ki so jo v lanskem letu zavzemali podobni avstrijski burkeži Erste Allgemeine Verunsicherung. Kaj reči k temu? Nemška publika se je držala za želodce in valjala po tleh. Nemara bi nekako podobno reagirala slovenska publika v devetdesetih, ko so jim igrali slovenski Agropop. Niti ne znam obrazložiti fenomena. Skratka to je ena tistih skupin, ki jo razumejo le Nemci in Avstrijci. Od humorja, oprave, sloga, izvedbe, samega teatra. V glasbenem oziru pa hudo dolgočasna in hipoma pozabljiva. S parodičnostjo pač kompenzirajo glasbeno suhoparnost. Dejansko je ta bend prinesel na oder šegavo urico polnokrvnega humorja »po nemško« in to je bil temelj njihovega obiska, sicer pa roko na srce, kot rock’n’roll navdušenec, ki je na ROa prispel s povsem druge geografske regije, takšnih skupin ne razumem dobro. So pa igrali korektno, brez fušev, svojo predvidljivo aranžirane pesmice pa seveda prelivali z enormnimi količinami humoresk, kar je tudi osnovna kompenzacija skupine, za to siceršnjo »ringa-raja rock’n’roll« cenenost, obče pootročenega glasbenega nagovarjanja.
Stvari so se vrnile v zdravi rokcovski kalup ob prihodu Britancev Thunder. Ti so v letošnjem letu izdali izvrstni novi studijski album »Rip It Up«, obisk skupine na festivalu, pa je seveda sodil v sklop nastopov turneje posvečene promociji albuma. Thunder ostajajo izjemni. Danny Bowes ohranja vso karizmatičnost in je nalezljiv humorist, ki vseskozi dodaja kanček cinizma v svoj obče črni humor. Britanski humor. Večino solaž je na odru oddelal Luke Morley, ritmično kinetiko in opornico sta brezhibno vzdrževala rutinirana in neverjetno izkušena Chris Childs ter Gary »Harry« James, ki je pred kratkim zapustil Magnum. Treba je seveda omeniti Bena Matthewsa. Ta je držal pretežno ritem s kitaro. Mož je bil pred tremi leti diagnoziran za rakom in ga tudi uspešno premagal. Kar je novega na njem, je krajša pričeska. Thunder so sicer podredili večji del set liste novejšim skladbam, vzetih iz albumov »Wonder Days« in »Rip It Up«, vendar pa publike ob tem niso prikrajšali tudi s svojimi najvidnejšimi kariernimi trenutki zgodnjih devetdesetih. Tako sta s prvenca odjeknili naslovna Backstreet Symphony in Higher Ground , tu je bila tudi Low Life in High Places iz drugega studijskega albuma »Laughing On Judgement Day« ter River Of Pain (album »Behind Closed Doors«), medtem ko so za sam sklepni del privarčevali vnetljivo I Love You More Than Rock ‘n’ Roll iz albuma »The Magnificent Seventh!« (2005). Thunder so izjemna odrska utrdba in težko se kdo z njimi kosa. Do obisti britanska hard rock trdnjava. Njihova izrazno globoko pronicljiva elementarnost združevanja blues retorike križana z muzikalično nalezljivostjo in spevnostjo, ostaja edinstvena, kot tudi sama odrska predstava, s katero so Thunder uročili obiskovalce. Zagotovo eden izrazno in izvedbeno najmočnejših nastopov celotnega festivalskega programa na letošnjem Rock Of Ages-u. Eno redkih poletnih pojavljanj na odrih za Thunder, pa vseeno. Koncert, ki je prej minil, kot se je začel, s takšnim žarom in zaletom se je razvijal. Resnično bend, ki ga je treba užiti na pravi samostojni headlinerski turneji. Upajmo, da bo še kdaj kakšna priložnost za kaj takšnega,
Četrti izvajalec, točneje izvajalka, je pripotovala prav tako iz Velike Britanije. In to s svojo spremljevalno zasedbo. Ostala je velika dolžnica še iz lanskega leta, ko so prav v času njenega leta iz Londona v Stuttgart, zaradi varnostnih razlogov za nekaj ur zaprli letališče v Stuttgartu. Zato ni mogla prispeti pravočasno na festival. No letos se ji je le posrečilo. Dame in gospodje. Kim Wilde. Pop rock diva osemdesetih! Kim Wilde se je na zrela leta in potem, ko se je poglobila v vrtnarstvo in na to temo izdala celo dve knjigi, prelevila v popolno rockerico Tako se je tudi uredila za prihod na oder. V črno usnje! Po drugi skladbi je snela sončna očala. Kim ostaja karizmatična in neverjetno nalezljiva oseba. To velja najmanj za njen nasmeh, ki ga je delila s publiko. Res, da je pevka pridobila nekaj obilnosti skozi leta, pa vseeno zadržuje ob vsem tem, izredno odrsko kinetiko in dinamiko. Oder pozna kot svoj žep. S spremljevalno skupino seksteta, v kateri ji dela na mestu kitarista in spremljevalnega vokalista že vrsto let tudi brat Ricky Wilde, je Kim v uri in pol držala čvrsto ob sebi občinstvo, ki je uživalo v reviziji njenih klasičnih hitov.
Bend je svoj nastop odprl s hitom prve plošče »Kim Wilde«. Bila je lahko le Water On Glass, Kids In America ali? Chequered Love seveda. Sledile so še Lights Down Low, View From a Bridge, Nenina Anyplace, Anywhere, Anytime, prej omenjeni drugi hit s pvenca »Kim WIdle« Water on Glass, nadlaje skladbe Stone, The Second Time, Get Out, King of the World, v akustični verziji izvedena If I Can’t Have You (duet z Rickyjem na akustični kitari), Never Trust a Stranger, veliki hit z drugega albuma »Select« Cambodia, priredba zasedbe Republica imenovana Ready to Go, novejša You Came, pa pričakovana The Supremes priredba You Keep Me Hangin’ On, s katero je ekipa sklenila koncert. Kim Wilde se je vrnila na oder in sprva presenetila z vključitvijo skladbe You Spin Me Round (Like a Record), ki v izvirniku pripada zasedbi Dead Or Alive, koncert pa sklenila s pravzaprav edinim njenim pogrešanim hitom tega večera Kids in America. Vmes je pričelo deževati, a se je reč umirila. Malo je omočil prizorišče, nikakor pa ni šlo za hujši naliv, ki tako ni pregnal nikogar izpred pročelja odra. Kim se je več, kot odkupila s svojim obiskom Rock Of Ages festivala. Nikdar ni slovela kot tehnično posebej dobro podkovana pevka. Poseduje pa neverjetno privlačnost, karizmo, šarm ter tisto prepoznavno vokalno »štimo«, ob kateri so njeni zimzeleni tako oživeli tega večera. Seveda je v spremljevalni ekipi, Kim poskrbela za integracijo dodatne vokalistke, ki je odlično harmonizirala in barvno kontrastirala glavni vokal Kim Wilde, predvsem pa ji nudila močno podporo ob zahtevnejših vokalnih linijah. Zvok in izvedba izvrstna! Če bo šlo tako naprej upajmo, da bo Horst drugo leto pripeljal na festival Tears For Fears ali Thompson Twins, če že Talk Talk ne delujejo več (avtorjeve mokre sanje pač).
Za veliki finale so na oder stopili še izvrstni švicarski hardrockerji Gotthard. Bend, ki v letošnjem letu obhaja velikih 25. let delovanja in promovira že od zgodnje letošnje pomladi novi in aktualni studijski album »Silver«. Po pričakovanju je temu sledila tudi otvoritev koncertnega druženja z Gotthard, ko so ti pričeli ogrevati publiko z a capella uvodom v skladbo Silver River. Obiskovalcev se je nagnetlo približno toliko, kot dan prej, ko so tu spremljali nastopa zasedbe Saga. Torej se je prizorišče še nekoliko zgostilo, po zaključku nastopa Kim Wilde. Gotthard so švicarska zgodba o popolnem triumfu rock’n’rolla, z njimi ni šale, so garant izjemne kakovosti in v tem dejstvu velika konstanta. Oder so slikovito podprli s kulisami, ki so vezane na naslovnico in esenco novega albuma. Bend v standardni postavi, ki ga ob Maederju zastopajo še šef skupne in kitarist Leo Leoni, basist Marc Lynn, bobnar Henna Habegger, kitarist Freddy Scherer ter koncertni klaviaturist Nicolo Fragile. Zmagovita formula. Pravzaprav briljanten, če ne brezhiben nastop, izvrstno petje Nica Maederja, Mountain Mama z obveznim talk box momentom Lea Leonija. Slednji je, ob Maederju, največ izkoriščal tudi catwalk.
Bend ni pozabil vključiti akustičnega venčka, ki so ga zaokrožale »ponarodele« One Life, One Soul, Let It Be, Angel in Heaven , h katerim se je publika (tudi ob spodbudi Maederja) aktivneje vključevala s petjem. Od novih so usekali še pričakovani hit Stay With Me ter nasršeno Electrified, sicer pa zaobšli korektno vse ere svojega delovanja. Pri tem so glavno strelivo, to so skladbe albuma »Lipservice«, privarčevali za vnetljivi konec oziroma koncertni krešendo, ko so sprva svojo novo prepričljivo predstavo oziroma njen regularni del zaključili z Lift U Up, potem pa po The Beatles priredbi Come Together, do konca razbelili prizorišče z All We Are ter sklepno Anytime Anywhere. Tudi med koncertom zasedbe Gotthard je vreme malo ponagajalo in odvrglo nekaj kapelj dežja, a se je situacija umirila in zaključek smo dočakali v suhem vremenu. Gotthard ostajajo sladkorček hard rocka, ki prinaša torej vselej najboljše. Tudi tokrat ni bilo nič drugače in v vsem so opravičili vlogo glavnega nosilca tretjega dne festivala. Ob maratonski turneji, ki traja vse od letošnjega februarja, se je čutila le blaga utrujenost skupine, zato nekoliko večja rutiniranost ter rezerviranost. Bil je eden zadnjih nastopov dolge »Silvr« turneje in skupina je komaj čakala, da se vrne k svojim družinam. Zato ostaja leotšnje marčevsko rajanje s skupino v dunajskem Gasometru seveda izkustvo, ki kotira ob primerjavi s srečanjem na Rock of Ages festivalu, v kakovostnem oziru, še vedno višje.
Sklenil se je tako Rock of Ages festival 2017. Letošnja izdaja je znova prinesla kup izvrstnih nastopov, posebej močan, pa tudi slogovno »divergenten«, je bil drugi dan festivala. Za veliki finale je v samem zaključnem delu tega tridnevnega spektakla nekaj besed po običaju delil z množico organizator Horst Franz, vse skupaj pa je znova pospremil obilni ognjemet, ki ohranja tradicijo festivalov Bang Your Head ter Rock Of Ages. Seveda ob obvezni večkratni repeticiji skladbe We Are Not Gonna Take It. Drugače ne sme biti. Bilo je torej novo prelepo rockovsko praznovanje, na katerega odrinemo znova prihodnje leto.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
