Lokacija: Seebronn / Festivalgelände / Nemčija
Datum: 29.07.2017
Tako. Drugi dan letošnje izdaje Rock of Ages festivala je prinesel na oder devetizvajalcev, program pa so ob pol dvanajstih odprli nemški heavy/hard rockerji Sons of Sounds. Gre za trio, ki ga zastopajo bratje Roman, Johann in Hubert Beselt. Čeprav je bila ura že »normalna« za uživanje koncertov, sem ogled tega nastopa vseeno preskočil. Vendar se je dovolj lepo slišalo odrsko rajanje, vse do šotora v kempu, iz čeasr je bilo moč izluščiti, da razvijajo Sons of Sounds pravzaprav nekakšno mešanico stare hard rock šole v katero vpletajo tudi trše fraze. Skupina, ki deluje že od leta 2006, se je izkazala za zelo prikladnega izvajalca, s katerim je drugi dan torej pričel dobivati prave stilsko zvočne glasbene obrise. Stara šola v novih časih torej. Bend je po sklepnem nastopu kanadskih art rock legend Saga, opravil še en nastop in sicer pod orjaškim šotorskim platnom v katerem sta bila v sredi kempa nameščena restavracija in bife- Tam je bilo dovolj prostora, da se postavi tudi manjši oder. Nemci pač mislijo na vse in tudi izpeljejo vse! Zlasti v tem drugem nastopu istega dne, so Sons of Sounds igrali dolgo proti ranim uram tretjega dne festivala in postreljali celo malho priredb klasičnih hard rock in heavy metal izvajalcev, pri čemer je bilo nekaj simpatičnih fušev, ki so bili prej posledica velike angažiranosti tria in tako zgolj potrjevali izjemno zavzetost skupine, da dostavi z repertoarjem publiki popolno potešitev.
No že drugi izvajalec, pa se lahko proslavi z znatno bolj pestro zgodovino svojega delovanja.Nasploh v zgodnje začetnem obdobju. To so britanski AOR veljaki Dare, ki jih vodi pevec in multi-instrumentalist (predvsem znan kot nekdanji Thin Lizzy klaviaturist, pomagal je tudi pri Ten in Asia) Darren Wharton. Končno se je avtorju te recenzije uresničila želja da vidi nastop skupne v enem kosu, brez prekrivanja z drugim izvajalcem, kot je to bilo v primeru lanskoletnega nastopa Dare v sklopu Bang Your Head festivala. Ta bend je ob koncu osemdesetih izdal kultni in nepozabni studijski prvenec »Out of the Silence«, ki velja še danes za pravo malo mojstrovino in učbenik AOR glasbe. Vendar so Dare varčevali s strelivom s tega albuma za sam konec svojega nastopa. Whartonu dela družbo izjemni kitarski virtuoz Vinnie Burns, ki je v primerjavi z lanskoletnim nastopom skupine v sklopu Bang Your Head festivala in pred tremi leti, ko smo ga gledali na Frontiers Rock festivalu (na ekskluzivnem in edinem nastopu projekta Three Lions), izgubil nekaj odvečnih kilogramov. Mož, ki je tako pridobil znova na odrski agilnosti, je po pričakovanju briljiral s svojo ročno finomehaniko, ki ga niti za hip ni puščala na cedilu. Wharton s sončnimi očalci, ki jih je le redko snel med nastopom, pa ob podpori svoje ekipe, izjemno vedre narave in dobrega razpoloženja. Vseskozi je s pogledi komuniciral s publiko, delil nasmehe in nasploh seval pozitivne vibracije. Bend je odprl koncert s skladbo Sea of Roses (album »Beneath the Shining Water«, 2004), v začetnem delu koncerta ustrelil tri točke novega albuma »Sacred Ground« in sicer Home, I’ll Hear You Pray ter Days of Summer, nekje v sredinskem delu koncerta, pa se je priklonil tudi liku in delu zasedbe Thin Lizzy s priredbo klasike Emerald. Le to je bend izvedel v skorajda baladni in pol akustični maniri. Prav tako Dare niso zaobšli svojega drugega studijskega albuma »Blood From Stone« s katerega sta odjeknili Wings of Fire in We Don’t Need A Reason, potem pa, kot omenjeno, finalni krešendo s trojčkom »Out of the Silence« briljantov začenši z grabežljivo Abandon, pa naprej Into the Fire ter zaključno Return the Heart. Wharton v silno lepi in solidni vokalni formi, Vinnie ostaja Vinnie – veliki kitarski heroj, preostala trojice in sicer basist Nigel Clutterbuck, bobnar Kev Whitehead in klaviaturist Marc Roberts, pa so tudi izvrstno opravili svoje naloge. Prelep nostalgični trenutek vseh ljubiteljev AOR glasbe na festivalu torej.
Naslednjega izvajalca je napovedovala kar publika sama. No nekateri posamezniki, ki so pričeli s skandiranjem: »Oli, Oli, Oli…!« Kdo drug kot Oliver Hartmann s svojo skupino Hartmann. Oliver ni nikakršen zelenec. Gre za izvrstnega pevca in kitarista, ki je tudi zelo spreten komponist. Svoje talente je Oliver v preteklosti doniral zasedbam, kot med drugim, Edguy, Helloween, na lanskoletni izdaji Rock Of Ages festivala, pa je stal na odru kot eden dveh glavnih kitaristov nastopa Avantasie. Med letoma 1999 in 2002 je bil del zasedbe At Vance, ob tem pa neverjetni deloholihk zastopa tudi »tribute to« Pink Floyd uzasedbo Echoes. No da bo mera polna, pa je s kopico zelo kvaltetnih melodičnorockovskih izdelkov pod okreiljem Hartmann, zgolj potrdil svojo artisrtičo imenitnost.Tako se je razvijal tudi njegov nastop. Oliver je z ekipo izvajal pretežno avtorski material zasedbe Harttmann. Skozi glavnino minutaže je seveda prevzemal centralno vlogo prav Oliver in to ne le s svojim izredno lepim, blago raskavim in za dosje melodičnega rocka neverjtno kompatibilnim vokalom, pač pa tudi z glavnino solaž, ki jih je seveda plasiral v mid-eight pasažah. Preostli trojec, ki ga zastopajo bobnar Markus Kullman, basist Armin Donderer in kitarist Mario Reck, pa mu je s svojimi veščinami vseskozi spretno »kril« hrbet. Tako so se zvrstile po večini točke aktulanega novega studijskega albuma »Shadows And Silhouettes« (2016) in sicer: Irresistible, High On Yiou, pa single Whern Your Mama Was A Hippie. Letting Go ter starejše Don’t Give Up you Dream, After the Love Is Gone ter Listen to Your Heart. Bend je uporabljal, kar se klaviatur tiče, zvočno matriko. Oliver je za zadnjo točko spustil v ospredje Maria Recka, ki je pokazal iz kakšnega testa je ta kitarist. Do te točke je Reck pridno in mirno opravljal vlogo statista, potem pa se je v podaljšani solo točki razstrelil in ubral nekaj neverjetnih kitarskih eskpaad, ki zahtevajo seveda podjetno malho treninga in vaje. Suma sumarum, zelo lep in visoko kakovosten nastop!
Nastop Fair Warning je vejal za vrsto atrakcije celotnega festivala, saj je to skupino, za nekoga ki biva ob vznožju Alp in za povrhu tega še na njihovi sončni strani, silno težko ujeti na koncertnih odrih Evrope. Ko priredi koncerte, so ti locirani zelo severno. Tam kjer so mesta Hannover, Berlin,… In še več. Bend je dejansko velik na Japonskem, kjer redno opravlja turneje in to po prizoriščih, ki se lahko napolnijo tudi z več tisočglavo množico. Eno zadnjih turnej so tako na Japonskem Fair Warning izvedli v letošnjem aprilu, kjer so občutni del repertoarja zastopale znova posnete klasike prvih treh albumov, ki so izšle v lanskem letu na albumu »Pimp Your Past«. Fair Warning so kvartet, ki deluje od vsega začetka v nespremenjeni postavi in sicer: Tommy Heart (vokal), Helge Engelke (kitara), Ule W. Ritgen (bas kitara) in C.C. Behrens (bobni). Na oder festivala Rock Of Ages so Fair Warning stopili v nekoliko razširjeni različici. Z dodatnima kitaristomn klaviaturistom. Tako so za pomoč na odrih vpeli v postavo še izvrstnega kitarista Niklasa Turmanna, katerega talente smo občudovali tudi na zadnjem obisku Uli Jon Rotha v Vrbi na Koroškem (Turmann je dodelil tudi nekaj kitarskih solaž) ter klaviaturista Torstena Lüderwaldta. Možakarja pomagata zasedbi na odrih že zadnja štiri leta, seveda pa delujejo na tak način tudi večdelne vokalne harmonije bravurozno. Bend je dostavil izvrstno predstavo, pri čemer je seveda prevzemal pozornost karizmatični Tommy Heart, ki sodi v ligo vokalnih veličin (žal prezgodaj pokojnega) Gotthard pevca Stevea Leeja in Jon Bon Jovija. Dinamična predstava. Helge Engelke, kitarist z enim najbolj smešnih imen na rock sceni, seveda s svojo znamenito ročno izdelano kitaro futurističnega videza! Zvočne karakteristike optimalne. Funkcioniranje skladb na odru izvrstno. Kot omenjeno. Revizija zgodnje ere. Udarili so kar z Angels of Heaven (vzeto iz istoimenskega EPja, izdanega leta 1996), potem pa so se zvrstile: Save Me pa I’ll Be there (obe album »Go!«), iz albuma »Rainmaker« so izvedli Burning Heart, Desert Song, Don’t Give Up, Get a Little Closer (sklepna točka), Pictures of Love, Rain Song, iz albuma »Fair Warning« pa skladbe Hang On, Longing for Love, One Step Closer, Out on the Run in When Love Fails. Izvrsten nastop odlične skupine. Oddelano na vso moč in z neverjetno suverenostjo ter samozavestjo. Bend je na Rock of Ages dostavil s tem nastopom pravzaprav ekskluzivni edini poletni evropski koncert v letošnjem letu! Nekoč jih bo treba nujno ujeti na kakšnem klubskem špilu!
Peti izvajalec drugega dne festivala je stopil na oder pet minut pred četrto popoldan. To so bili Hardline, ki jih zastopa izmed originalnih članov v novih časih le še pevec Johnny Gioeli. Zahvaljujoč njegovemu zagonu in entuzijazmu so Hardline sploh znova aktivni in so tako v obdobju med letoma 2009 in 2016 nanizali tri nove studijske albume med katerimi sta aktualni »Human Nature« in predhodnik »Danger Zone« več kot solidna, če ne kar zelo dobra. Bend je v novih časih zelo spremenjen kar se postave tiče. Na kitari se nahaja Portoričan Josh Ramos, ki je leta 2002 že ponudil Gioeliju usluge za Hardline album »II«. Za klaviature skrbi vsestranski Alessandro Del Vecchio, za bobni sedi aktualni Primal Fear bobnar Francesco Jovino, na bas kitari pa bi morala zaigrati Anna Portaluppi, ki pa jo je ob tej priložnosti zamenjal drug basist, katerega imena pa mi nikakor ni uspelo prestreči. Skratka. Bend je ob, izvedbi točk aktualnega abuma »Human Nature«, dostavil v veliki glavnini repertoarja izvedbo točk kultnega prvenca »Double Eclipse« (1992). Neverjetno, a skoraj ves omenjeni album so Hardline obdelali v slabi uri koncertnega nastopa. Zvrstile so se Dr. Love, Everything, Hot Cherie, I’ll Be There, In the Hands of Time, Life’s a Bitch, Rhythm from a Red Car, Takin’ Me Down. Mokre sanje za ljubitelje tega albuma in skupine. Seveda ni šlo drugega pričakovati, kot novo izvrstno predstavo Johnnyja Gioelija, ki je bil tako kot lansko leto, ko je tu nastopal z Axlom Rudi Pellom, znova skrajno našpičen in je skakljal od enega do drugega člana skupine, kot krogla v »flipperju«. Ali je mož pred nastopom kaj požrl in kaj “počvakal” (ali ne), niti ni jasno, vendar pa ga je neverjetno trgalo in premetavalo skozi koncert. Pel je briljantno, kar je tudi bistvo. Le ena stvar je motila. Johnny ne obvladuje verzov. .No ko se je nekajkrat skorajda teatralno pričel obešati na stojalo mikrofona, z nogo an enem od monitorjev, je to postajalo na trenutke kar moteče, nakar je lahko vsak obiskovalec z malo več pozornosti brez večjih težav ugotovil, da pravzaprav škili v liste papirja nalepljene na tleh, ob stojalu mikrofona. Denarja za teleprompter, tako kot Judas Priest in Black Sabbath, Hardline pač nimajo. Dr. Love je bila že ena takšnih, »v verzih pozabljenih« točk. Sicer pa se tudi nad nastopom Hardline ni šlo pridušati prav v ničemer. Gre za vrhunske glasbenike, ki obkrožajo Johnnyja in ta koncert so pač oddelali z veliko odliko. Bend je v preostanku materiala preigraval tudi novi album in dostavil otvoritev koncerta z Where Will We Go From Here, v nadaljevanju pa izvedel še naslovno skladbo novega albuma ter Take You Home.
Blues Pills so sodili med tiste festivalske posebneže, ki načelno odstopajo od občega slogovnega okvirja, ki stoji za nazivom in likom festivala. Vendar to ne pomeni, da slučajno ta skupina ne bi bila silno atraktivna kar se nastopov tiče. Ravno nasprotno. Blues Pills nikdar ne razočarajo. Osnovni katalizator in pogonski motor, ki daje njihovim koncertnim predstavam neverjetno energetsko voltažo in adrenalinsko našpičenost, je izredna ter neverjetno karizmatična pevka Elin Larsson. Bend ima zunaj komaj dva albuma, zato je set listo seveda sestavil iz kombinacije obeh, z večjo osredotočenostjo nad izvedbo aktualnega »Lady In Gold«. Blues Pills so zelo dobro uigrana ekipa. Vse kar vidiš na odru je rustikalno, tudi odrski »outfit« skupine. In tako zveni tudi skupina. Retro-zvočno. Kar se da »analogno«, to je »slečeno« in brez tančice kiča ter lišpa. Kar vidiš to dobiš. Kvartet je v lanskem letu zaprosil za koncertne usluge Rickarda Nygrena, ki je tako, kot dodatni koncertni član, igral na Hammond orgle, občasno pa prijel v roke tudi kitaro s katero je držal ritmično ozadje zlasti na delih, kjer je bil Dorian Sorriaux »obsojen« na soliranje. Elementarna zvočnost in posebno zveneča zmes stare šole, ki živi z generacijo novih časov. Posebna zmes prvin psihadeličnega rocka, starega rocka oziroma hard rocka, odločno prelita z elementom bluesa. Elin je znova kraljevala s svojo že kar pregovorno podoživeto in čutno odrsko predstavo, kjer ji ni primanjkovalo »grlenega streliva« s katerim je punca tako briljantno zaokrožala bogat dosje svoje vokalne improvizacije. Ko ji je bilo dolgčas je prijela v roke »shaker-je« in tamburin in se zabavala z njimi, sicer pa je vokalno delovala, kot da bi jo obsedel duh kakšne temnopolte pevke , s svojo močno odrsko prezenco, interpretacijo in nasploh podoživetostjo, pa je nemalokrat uspela priklicati iz spomina tudi brezčasni duh pokojne Janis Joplin. V slabi uri so se zvrstile sledeče točke: Lady in Gold , Black Smoke, Elements and Things (sicer priredba Tony Joe White priredba), You Gotta Try, High Class Woman, Somebody to Love (priredba Jefferson Airplane) in sklepna ter še posebej navito popadljiva Devil Man. Izvrstna izbira zaključka. Blues Pills tega dne zagotovo niso pustili nikogar na festivalu v ravnodušju. To je bend, ki resnično dostavi vselej polnokrvno predstavo. Skupine sicer nisem uspel prestreči v sklopu tolminskega Mrtaldays festivala dva dni pred njihovim prihodom na Rock Of Ages, prav zaradi terminskega prekrivanja. No k sreči, pa so prispeli, tako kot avtor članka, tudi sami v Seebronn. Bend bi moral nastopiti sredi letošnjega marca v Trstu, pa je koncert odpovedal, ker je takrat Elin zbolela. Upajmo, da se kmalu odkupijo z »rezervnim« tržaškim koncertom! Suma sumarum super predstava.
Pretty Maids, legendarni danski hard rockerji, ki so v lanskem novembru izdali svoj zadnji studijski album »Kingmaker«, je RockLine s prihodom na Rock of Ages festival, samo v letošnjem letu prestregel na koncertnih odrih skupno tretjič. Dvakrat v sklopu zgodnje spomladanske turneje po Evropi, ko so odpirali koncerte pred Gotthard. Pretty Maids ostajajo odrska stalnica. Nedavno so se okrepili s švedskim glasbenikom Chrisom Laneyem, ki skrbi za igranje klaviatur in kitare ter izvaja spremljevalne vokale. Tako so ohranili podobo kvinteta, obenem pa so na teh koncertih preizkusili tudi novega bobnarja, sicer svojega danskega rojaka Allana Sørensena, ki je svoje dni hodil po učne lekcije k Mikkeyu Deeju (Scorpions, Motörhead, King Diamond). Organizator festivala je velik ljubitelj te skupine, Pretty Maids, pa so tako že nekajkrat nastopili na BYH, kot tudi na ROA festivalih. Ronnie je denimo v lanskem letu nastopil v sklopu ROA festivala kot posebni gost nastopa projekta Avantasia. No, ko smo že pri Ronnie Atkinsu je treba poudariti, da je ta koncertni nastop izvedel znova na visokem nivoju, saj ga že nekaj let pesti dejstvo,da mu vokalne moči pešajo oziroma počasi pojenjajo in to se čuti zlasti pri eksekuciji visokih pevskih linij. To pot je Ronnie izvlekel iz svojega vokala pač maksimum. Tudi sicer so Pretty Maids dostavili nov izjemno dober nastop, v katerem so odbrusili svoj klasičen repertoar. Brez posebnih presenečenj. To je zgolj potrdilo, da nastopa skupina vseskozi. In to na številnih prizoriščih. Zato je tudi odrska forma izredna. Tako so se v enournem nastopu zvrstile sledeče točke: Mother of All Lies, Kingmaker, Back to Back, Red, Hot and Heavy, Yellow Rain, Rodeo, I.N.V.U., Bull’s Eye, Little Drops of Heaven ter sklepna in obče pričakovana Future World. Pretty Maids ostajajo skupina, ki torej na koncertnih odrih ne more in ne zna razočarati.
Potem pa uro in pol druženja z enkratnimi Marillion. Bend s povsem samosvojega testa, je na miljo odstopal od vseh nastopajočih, prav tako so se dejansko vpisali v program festivala, kot edni pogojno povedano »progresivni« rock bend. Danes jih lahko najbolje opišemo kot eno najimenitnejših art rock zasedb,ki so kdajkoli lazile po Zemlji, še vedno pa ostajajo ena najbolje varovanih glasbenih skrivnosti Velike Britanije. Dejansko imajo izjemno zvesto in zagrizeno bazo oboževalcev, katerih obsesija že meji na vrsto psihoze, ki pa se denimo ne more primerjati denimo z bolano obsesijo ameriške »Rush-o-manije«. No na Rock Of Ages je bilo, za razliko od delirija v prvih nekaj vrstah veronskega amfiteatra, kjer smo jih gledali v lanskem septembru, mirno. Nemci vedo kaj je dobra glasba in ob prihodu Marillion na oder so postali dobesedno hipnotizirani. V trenutku, ko se je Steve HOgarth povsem mirno sprehodil do stopnic, ki so vodile proti catwalku in se na njih usedel, s kazalcem pa pokril usta, kar je bilo znamenje publiki, da je vse pod kontrolo.
Bend se je odločil izvajati cel aktualni studijski album “F.E.A.R.” (Fuck Everyone And Run), ki je vse prej, tko lahek glasbeni zalogaj in zahteva veliko rotacij in prepuščanja, a ko zleze pod kožo, je to eden tistih, tvojih najljubših albumov. Ni kaj. Marillion so vselej dostavljali tisti rock z velikimi možgani in globoko jedrnatimi sporočili. Zvok, ki so ga vzpostavili, je bil vzet, kot iz škatlice. Med koncertom si lahko slišal, tudi pristanek najmanjše mušice. Prav tako izvedba. Vse je bilo natanko tam, kjer mora biti. V kombinaciji s projekcijami na platnu, je bila magija rojena! Škoda je bila le ta, da se koncert ni odvijal po deveti uri, ko bi se prizorišče povsem ovilo v noč in bi reflektorske luči prišle bolj do izraza. Kljub temu so mojstri kreiranja in klicanja mistike očarali prizorišče svojo imenitnostjo in neslutenim perfekcionizmom. Hogarth je briljiral s svojim grlenim kameleonstvom, s svojo krhkostjo, mehkobo, na trenutke že milino, polno melanholije in koprnenja. Že v naslednjem trenutku je gromovno besnel, atmosfera pa je s tem dosegla povsem novo dimenzijo. »H« je ob vsem tem tudi vrste dramski igralec. Ob tem igra kitaro, klaviature, na odru je imel poseben instrument, ki je spominjal na citre, čeprav to zdaleč niso bile citre. Mosley znova popolnoma založen s činelami, da možakarja nisi videl izza bobnov. Podobno je veljalo za Marka Kellyja obloženega s plejado klaviatur. Tudi Trewavas je, ob svojem imenitnem in pretanjenem igranju bas kitare, moral občasno poprijeti za dodatne klaviature, medtem, ko je Steve Rothery še vedno neverjetna kombinacija trojčka Gilmour-Hackett-Latimer. Briljantni kitarski imenitnež je znova pokazal kako pretanjen mojster držanja tonov je, kako jih z neverjetnim občutkom oblikuje in iz njih vleče vso izraznost, strasti in emocije. Keltska melanholija! Kemija, ki jo zgradijo Marillion na odru je res občudovanja vredno. Instrumenti v ravnovesju in občutek je, da kvintet še vedno neznansko uživa, ko izvaja svojo glasbo in se druži s publiko ozirma deli svojo magijo s publiko.
Ura in pol je bila odločno premalo, saj se je koncert obrnil naokoli, kot bi trenil z očesom. Slišali smo torej cel album »F.E.A.R.«, potem pa je skupina dostavila v nadaljevanju še dva komada iz predhodnega albuma »Sounds That Can’t Be Made« in sicer Power ter naslovno skladbo, nov odličen nastop pa sklenila z »Afraid Of Sunlight« točko King.
Vloga glavnega nosilca pa je na letošnjem Rock of Ages festivalu pripadla legendarni kanadski art rock zasedbi Saga. Nemčija je druga domovina te skupine. To vlogo je utrdila, še zlasti po komercialnem zatonu skupine v devetdesetih, pri čemer so v karieri Saga posneli vsega en resnično slab album (»Pleasure And The Pain«). Ko jim je šlo za nohte so Saga prestopili pod okrilje nemške založbe SPV Records in pričel nizati serijo izvrstnih studijskih dosežkov s katerimi so se vrnili k svojim ustvarjalnim koreninam s konca sedemdesetih in skozi osemdeseta. Koncertne turneje zasedbe Saga so bile vsa leta velika stalnica na tleh Nemčije, večina koncertov je bilo vedno razprodanih, bend pa je skoraj redno izdajal tudi koncertne dokumente s teh svojih postmilenijskih epopej. No letos so Saga podali izjavo, da nepreklicno zaključujejo s kariero in zato so v aprilu in maju že izpeljali evropsko turnejo, ki je bila ob 40. obletnici delovanja torej poslovilna. No njihov nastop na Rock of Ages festivalu pa pravzaprav ekskluziven in pravzaprav zgodovinsko zadnji zaigrani koncert na tleh stare evropske celine (Hudiča, kako daleč je že tisti Čakovec iz leta 1982?).
Bend je pripravil za ta nastop izvrstno set listo, ki je bila znatno spremenjena glede na njihov lanskoletni nastop, prav tako na Rock Of Ages festivalu, le da takrat niso nastopali v vlogi headlinerja. Tako so Saga založili repertoar z bogato naslombo na njihove klasične dni, zlasti na prve tri studijkse albume: »Saga«, »Images At Twilight« ter »Silent Knight«. Prav tako so se obvezno dotaknili albuma »Worlds Apart« s tremni klasikami Wind Him Up, Time’s Up ter On the Loose (niti ena med njimi ne sme manjkati v repertoarju), presenetili z integracijo »Behavior« skladbe Take A Chance, medtem ko so skladbe albuma »Heads Or Tales«, z izjemo superiorne Scratching the Surface, pri kateri je stopil v ospredje dogajanja seveda klaviaturist Jim Gilmour, privarčevali za dodatek. Izmed novejših skladb je bend po dolgem času znova vrnil v repertoar točke z blago spregledanega, a izvrstnega albuma »Network« (2004) in sicer On the Air Tonight in Keep It Reel, kot tudi iz albuma »10.000 Days« skladbo Book Of Lies. Saga so že uvodoma presenetili, ko so se lotili koncerta z omenjeno »Behavior« skladbo Take A Chance. Po daljšem času so vrnili v set listo tudi nekaj drugih “Silent Knight” klasik, kot denimo Help Me Out, Someone Should ter What’s It Gonna Be?, ob njih pa niso prezrli nadobveznih Careful Where You Step ter Don’t Be Late (Chapter 2). Album »Saga« je bil prav tako močneje zastopan v repertoarju. Ob obvezni Humble Stance, so Saga dostavili z njega še tri »cukrčke« in sicer Give ‘Em the Money, How Long ter Will It Be You? (Chapter 4), pri čemer velja slednja za absolutno presenečenje. »Images At Twilight« je dostavil obvezno You’re Not Alone ter izvrstno Mouse In A Maze. Publika zna refrenske napeve na pamet. Sploh tistih »ponarodelih« točk, kot so On the Loose, Don’t Be Late, Wind Him Up, Careful Where You Step, You Are Not Alone in pevcu Michaelu Sadlerju so obiskovalci dobesedno jedli iz roke. Sadler se je skozi leta tudi naučil nekaj Nemščine in za Kanadčana jo celo zelo spretno naglašuje. To je zgolj podžigalo publiko. Nekje na polovici koncerta se je nad publiko z odra usula toča orjaških balonov, s katerimi so se skozi preostanek koncerta vsi »žogali«. Bend, varnostniki in seveda publika. Ian Crichton ostaja velik heroj in edinstveni kitarski akrobat, ki mu ni para na planetu. V vseh teh letih je s svojo edinstvenostjo vdahnil podobi glasbe skupine neizbrisne pečat. Je eden tistih kitaristov na katerih v skupini vse raste (in pada). Tudi tokrat mu ni primanjkovalo že kar pregovorne briljance, osredotočenosti in filigranske natančnosti. Gre za enega najbolj krivično prezrtih kitaristov ere rock’n’rolla. Vlogi klavaituristov sta ob Gilmourju zavzemala tudi Jiim Crichton ter Michael Sadler. Gilmour je Sadlerju znova izvrstno kril vokal s svojim spremljevalnim vokalom. Skratka, Saga so tega večera v Seebronnu pač kraljevali.
V prvem dodatku so zaigrali Izvrstno The Flyer, ki jo je Sadler po večini znova prepustil v refrenu publiki, za njo pa po pričakovanju (edini) manjkajoči zimzelen Wind Him Up. Potem se je bend poslovil. Izgledalo je kot, da je vsega konec. Po daljšem premoru, je na oder stopil organizator Horst Franz in namignil publiki, da se Saga vračajo. Poklical je na oder bobnarja Mikea Thornea in to samo po imenu. Ne vem kaj so v pavzi premlevali Saga v zakulisju, vendar pa so se domislili silno dobre potegavščine. Namesto njega je na oder zvedavo stopil Michael Sadler. Pač Mike in Michael, saj ni nobene razlike. Horst je zahteval še naprej bobnarja. Sadler je skomignil z rameni in odšel nazaj v zakulisje. Pojavil se je Mike Thorne. Nadalje je Horst poklical na oder klaviaturista Jima. Tudi tokrat ni prispel pravi Jim, pač pa Jim Crichton, ki ga je Horst znova nagnal nazaj v zakulisje. Oba sta pač Jima. Skratka genialni štos za veliki finale. Na odru se je kvintet torej še zadnjič zbral in udaril z absolutnim presenečenjem večera in sicer »Heads Or Tales« skladbo Social Orphan ter potem, po debelih dveh urah in desetih minutah ceremonialno izrekel zadnje slovo ter se dokončno poslovil.
No Horst pa se je vrnil na oder in dejal, da je v fazi dogovorov, da bi nemara Saga nekoč nekdaj izdali DVD s tega njihovega zadnjega evropskega koncerta. Pribil je, da obstajajo velike možnosti in da je menedžment že nakazal naklonjenost sami ideji. Tako se je sklenil drugi dan. Bil je nabit s plejado samiih nastopov izvrstnih skupin in dobesedno, ni nam pustil dihati niti ene same samcate sekunde. Ostal je torej še en, to je zadnji in tretji dan festivala!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
