Lokacija: Seebronn / Baden-Württemberg / Nemčija
Datum: 28.07.2012
Europe, Bob Geldof, Fish in ostali nastopajoči so uvodni dan nemškega Rock of Ages festivala poskrbeli za prijeten sprejem in prilagoditev na klimo nemške zvezne dežele Baden-Württemberg. Za nekaj slabe volje so sicer poskrbeli organizatorji, ki novinarjem ne nudijo nobene posebne kamping cone, zato sem šotor postavil sredi ostalih obiskovalcev, približno deset minut hoje stran od prizorišča dogajanja. Na bratskem Bang Your Head!!! Festivalu, ki se vsako leto odvija nekaj deset kilometrov stran, smo namreč novinarji nastanjeni v neposredni bližini vhoda na prizorišče. A nič ne de, za vsako figo se res ne spodobi pritoževati!
Za dobro voljo pa je zato še pred pričetkom koncertnih nastopov drugega dne poskrbel stari koncertni kolega Alen a.k.a. Štorklja, legenda slovenskih koncertnih prostorov, ki pa zadnji dve leti živi v tujini, zato je bilo vnovično snidenje z njim veliko presenečenje! Srečanju je bilo treba obvezno nazdraviti s pivom ali dvema, pogovor o aktualni koncertni sceni in ostalih porah življenja pa se je raztegnil preko uvodnega nastopa sobotnega dneva, ko so festivalsko množico začeli predramljati mladi švicarski hard rockerji MAXXWELL. Eno šolsko uro dolg nastop udarnih riffov z veliko vsebnostjo melodičnih plasmajev je v mirnem sobotnem zgodnjem popoldnevu kot grom brnel čez vetrovna pšenična polja, ki obddajajo celotno prizorišče, po pripovedovanju prisotnih pa so švicarski mladvi svojo nalogo oddelali prekleto dobro.
Drugi po vrsti so na odre glavnega (no, pravzaprav edinega) festivalskega odra stopili REGGATTA DE BLANC. Kot razkriva že njihovo ime, nadeto po enem izmed albumov skupine The Police, gre za skupino, ki preigrava komade teh nekdanjih novovalovkih / rock velikanov. Sam nisem privrženec »cover« skupin, saj menim, da te skupine v glasbenem svetu odžirajo prostor mnogim kreativnim skupinam. Ne glede na gre priznati, da so se Reggatta De Blanc, po katere članih se pretaka nemške kri, izkazali in pripravili prijeto potovanje skozi uspešnice Police-ov. Osrednja figura nastopa je bil kakopak frontman, ki je imel, to je res sapojemajoče, identično barvo glasu kot Sting! Dobro razpoložena trojica na odru je vidno uživala v nastopu, zato jim v navezavi s poskočno The Police ritmiko ni bilo težko v plesne korake zapeljati niti publike pod odrom. Roxanne, So Lonely, Walking in the Moon ter ostali hiti, ki jih kljub relativni kratkosti delovanja tega britanskega tria res ni malo, so naleteli na dober sprejem in dokazali, da je duh The Police-ov med rockersko rajo še vedno močno prisoten.
Ko je zgodnjepopoldansko sonce močneje stegnilo lovke nad festivalsko prizorišče, so na oder stopili PRAYING MANTIS, angleške heavy metal staroste, za katere malokdo ve, da sploh še migajo. Gre za sila zanimivo skupino, ki je izmed vseh predstavnikov tako imenovanega NWOBHM vala doživela najbolj samosvoj razvoj. Tekom let in konstantnih izdaj so stremeli k vse večji melodičnosti v heavy metalu, preživeli brodolom k obskurnosti in se v zadnjih letih pretvorili v sila kompaktno zasedbo, pravzaprav v najmočenjšo zasedbo v zdaj že več kot tridesetletni zgodovini benda. Ravno pogoste kadrovske menjave skozi leta so krive za zaton te nekdaj obetajoče skupine, v zadnjih letih pa sta brata Tino in Chris Troy v skupini naposled le uspela zgraditi močno medsebojno vez, ki se je kapitalizirala z izdajo albumov »Sanctuary« in »Metamorphosis«. Njihov nastop na Rock of Ages festivalu je tako minil v znamenju novejših komadov, ki reprezentirajo trenutni optimistični duh znotraj kolektiva, manjkali niso (naj)novejši komadi Children of the Earth, Panic in the Streets, Highway ter Captured City, seveda z vmesnimi pogledi nazaj v devetdeseta. Peterica na odru se je v nastop še kako vživela! Praying Mantis so se popolnoma posvetili perfekcionistični izvedbi, tako v vokalnem večglasju, kot tudi v samih inštrumentalnih dialogih. Včasih se je zazdelo, da so zaradi lastne vživetosti izgubili stik s publiko, te trenutke pa je znal z dvema vmesnima nagovoroma publike razbliniti simpatični kitarist Tino Troy. Prava maža za ušesa vsem oboževalcem zasedbe, ki se zavedamo, da je skupino blazno težko prestreči na odru. Kot mi je kasneje v kratkem pogovoru na »podpisovanju« dejal Tino Troy, ne zaradi njih samih, pač pa je nezainteresiranost trga tista, ki onemogča njihove pogostejše nastope. Žal so Praying Mantis postali pozabljeni NWOBHM dragulj, kljub vsej kvaliteti, ki jo premorejo.
Naslednji je na oder stopil JEFF SCOTT SOTO, nesojeno prvo grlo AOR prvakov Journey, ki je ob boku Neilu Schonu in kompaniji zdržal zgolj poldrugo leto, sicer pa z dušo in telesom predan izročilu melodičnega hard rocka. Leto pred tem je Soto nastopil na glavnem odru bratskega Bang Your Head!!! festivala, organizatorji pa so ga nato povabili še v Seebronn. Tako kot že v Balingenu, pa se tudi to pot Sotu nastop ni najbolje posrečil. Težko je reči, če je bila posredi medsebojna neuglašenost, ali kakršnakoli druga ovira pri komunikaciji med odrom, ampak back vokalne linije njegovih kitaristov kot eden osrednjih gradnikov Sotovega mogočnega melodičnega plasmaja niso bile stoprocentne, zato mu razmumljivo tudi publika ni jedla iz rok. Frontman se je pri motiviraju množice z dinamičnim tekanjem po odru in izkoriščanjem »cat walka« sicer močno trudil, ampak tega dne mu glasne ovacije pač niso bile usojene. Soto se je med nastopom dotaknil predstavitve aktualnega albuma »Damage Control«, zaključek enournega druženja pa je kot že v Balingenu pripadel sprehodu skozi Talisman uspešnice, z všečnim zaključnim miksom komada I’ll Be Waiting z Bon Jovijevo Livin’ on a Prayer.
Za vse rockerske ljubitelje je bil nastop ameriške skupine Y&T eno zanimivejših dejanj letošnje edicije festivala. Pa ne zato, ker bi bili Y&T kakšna huda ekskluziva – v zadnjem desetletju namreč skoraj ni leta, da ne bi koncertirali po Evropi, pač pa preprosto zaradi tega, kar so. Gre za izjemno skupino, ki je začela preigravati v času druge polovice sedemdesetih, ko se je iz hard rocka začel intenzivno razvijati heavy metal, zato so sami s svojim unikatnim stilom nekakšen fosilni dokaz glasbenega razvoja. Y&T so nastop sestavili iz svojih uspešnic, izhajajočih večinoma iz prve polovice osemdesetih, za fane pa so navrgli tudi bisera iz albuma »Ten« (1990), Hard Times in Don’t Be Afraid of the Dark. Na odru je bilo vse tako, kot mora biti! Frontman in vodja Dave Meniketti je v svoji prepoznavni maniri s podoživetim nastopom igrano glasbo napolnil s čustvi, ki so vrh dosegla s skladbo Shine On, posvetilom preminulemu dolgoletnemu Y&T basistu Philu Kennemoreu, ki ga je pred dvemi leti premagal rak. Intenziteta koncerta je bila ves čas visoka, saj so Y&T svoje najprepoznavnejše komade po repertoarju razporedili enakomerno: Open Fire, Mean Streak in Winds Of Change so se po poljih dežele Baden-Württemberg razlegli še pred koncem, za katerega so Američani privarčevali skladbi Hurricane ter Forever. Odličen prikaz prvinskega heavy metal zvoka, po nekajkratnih srečanjih z bendom v klubskih beznicah pred sto ali dvesto glavo publiko pa se je tudi meni odvalil kamen od srca, ko sem skupino naposled ujel na koncertu pred večtisoč obiskovalci. Če kdo, potem si množice pod odrom zaslužijo prav Y&T!
Kot drugi nosilec drugega dne festivala je nastopil AXEL RUDI PELL, eden najimenitnejših nemških heavy metal kitaristov, ki na domači grudi uživa kulten status. Potem ko smo fotografi vsako skupino najprej fotografirali izpod odra, so nam varnostniki vstop v fotografsko cono pred njegovim nastopom preprečili, z obrazložitvijo, da Pellov pirotehnični nastop onemogoča varno spremljanje koncerta iz odrove neposredne bližine. In res se je začelo udarno! Že pri uvodni skladbi Ghost in the Black so izbruhnili pirotehnični topovi in epsko udarnost Pellovega izraza nadgradili z vizualno predstavo, ki je zaradi večernega mraka zablestela v vsej svoji prvinskosti! Spremljanje koncerta Axla Rudija Pella je vsekakor nepozabna izkušnja, saj njegova skupina sestoji iz glasbenikov najvišjega pedigreja, utečena mašinerija tako brez težav briljira pri podajanju mogočne zasnove tehnično zahtevnih simfoničnih komadov. »Nemški Blackmore«, kakor nekateri imenujejo Pella, je hladen kot špricer v svoji maniri občasno jammovsko raztegoval komade, izostal ni niti Mike Terrana na bobnih, ki je sredi nastopa prikazal bogato paleto svojega znanja. V oziru dolgih inštrumentalnih pasaž, ki jih kar ni bilo videti konca inv katerih so uživali predvsem ljubitelji metalskih rapsodij, je v drugem planu ostal vokalist Johny Gioeli, ki pri Pellu kljub svojim prirojenim frontmanovskim in vokalnim preddispozicijam nekako nesrečno izostane v drugi bojni liniji. Enega vrhuncev večera je prinesla skladba The Masquerade Ball – tisočero dvignjenih rok v zraku in simultano prepevanje sta potrdili kitaristovo izredno priljubljenost, pa čeprav se je zdelo, kot da skupina na odru nekoliko varčuje z močmi. Publiki so ponudili ravno toliko, kot je zahtevala – izostala je podoživetost, pa čeprav je ravno ta vrlina glavna sestavina Pellovega glasbenega jaza.
Če so vremenske razmere za časa nastopa Axla Rudija Pella še zdržale modernega razvajenega človeka vredne pogoje, se je v istem trenutku, ko so oder napadli ALICE COOPER in njegova številčna četica glasbenikov, ulilo kot iz škafa! V času pripravljanja odra za ogromnim zagrinjalom, ki je prekrival Cooperjevo koncertno kuliso v nastajanju, je festivalska množica pogledovala proti nebu in prosila za suh zaključek večera. Verjetno s(m)o bili pri moledovanju najglasnejši ravno fotografi pod odrom, ki smo bili sočasno z uvodnim komadom finalnega festivalskega nastopa Black Widow, ko se je utrgalo nebo, razpeti nekje med lovljenjem kar najboljšega kadra, in pobegom na suho, s čimer bi vsak svoji cenjeni opremi naredili lepo uslugo.
Izgledalo je, kot bi bil Alice Cooper gopodar neba in zemlje! Iz neba so padale težke kaplje dežja, nekje v ozadju se je bliskalo, na odru pa je Alice Cooper uprizarjal svojo smrt – kot bi bili sredi sodnega dne! Uvodnemu komadu sta sledili Brutal Planet in I’m Eighteen, pri kateri je Cooper na oder prikorakal s palico, s katero se je naslednjih nekaj minut poigraval v zanj značilnem slogu. Alice Cooper je v Seebronu nastopil v sklopu dolgotrajne »No More Mr. Nice Guy« turneje, s katero je proslavil sprejetje svoje zgodnje zasedbe v Rock and Roll dvorano slavnih, zanjo pa je znova dodobra premešal spremljevalno zasedbo: z basistom Chuckom Garrickom in kitaristom Damonom Johnsnom smo se srečali že pred dvemi leti v Italiji (reportaža tukaj), po še sveži krvi pa so smrdeli kitarista Tommy Henriksen in Orianthi ter bobnar Glen Sobel.
Ker je bila turneja posvečena spominu na njegovo zgodnjo kariero, so na račun prišli vsi ljubitelji njegovega klasičnega zvoka. Če je na solo koncertih v polno časovnico še umeščal posamezne komade njegovga zadnjega albuma »Welcome 2 My Nightmare«, mu natrpan, festivalskemu vrvežu prilagojen repertoar tega ni dovoljeval, kar je velika škoda, glede na to da je omenjeni album iz leta 2011 njegov najboljši po zelo, zelo dolgem času. Stari lisjak dobro ve, kako ugoditi publiki! Ogromen del njegovega nastopa temelji na stopnjevanju vzdušja z grajenjem večih zgodb v povezano celoto, med katero gledalcem pojenja sapa. Nič drugače ni bil niti tokrat, ko je z nekaterimi triki navdušil tudi mene, čeprav sm ga gledal čtrtič in sem bil prepričan, da me ne more več presenetiti. V začetni fazi koncerta je izgledalo, da se je varnostni službi navkljub na oder uspelo izmuzniti neki mladenki, ki je med igranjem nato nadlegovala basista Garricka, ko pa je sredi koncerta neimenovana mladenka podvig ponovila in je na zgroženje publike napadla samega Cooperja, jo je ta s srednjeveškim mečem kratkomalo zabodel! Dež, ki je kljub fenomenalnemu odrskemu šovu uspel zredčiti publiko, je sredi nastopa začel jenjati. Teatralna zabava se je preko slatkišev Halo of Flies (z razširjeno inštrumentalno predstavo), Muscle of Love in obveznim Poison prevesila v zaključni del, v katerem se je zgodil najtežjepričakovani trenutek večera. Rablji so med komadom Wicked Young Man Cooperja uspeli obvladati in ga privesti do giljotine, kjer je pred deset tisoč glavo množico dočakal svoj konec. Kot ponavadi so nato naslednje minute pripadle samopromociji ostalih glasbenikov, ki so si z izvedbo I Love the Dead dali duška, pred finalno reprizo, ko se je na oder vrnil njihov šef in so družno zaigrali še skladbi School’s Out in Elected.
Alice Cooper je s še eno fantastično predstavo upravičil ime glavnega nosilca simpatičnega nemškega festivala in s tem celodnevnemu pestremu spremljanju glavnega odra dodal piko na i. Čeprav se iz turneje do turneje vztrajno drži svojega jeklenega repertoarja, zna Alice Cooper rednejše obiskovalce vseeno presenetiti z dolgo neigranimi skladbami, to pot denimo s po dvema iz albumov »Hey Stoopid« (1991) in »Brutal Planet« (2000). Skupaj z zavedanjem, da gre za izjemno ikono in glasbenika, ki je vplival na celotno naslednjo generacijo rockerskega podmladka več kot dovolj, da se njegove gala šokantne predstave udeležim še kdaj.
avtor: Urban Bolta
fotografije: Urban Bolta
PRAYING MANTIS:
1. Children of the Earth
2. Panic in the Streets
3. Don’t Be Afraid of the Dark
4. Turn the Tide
5. Borderline
6. Highway
7. Turn the Tables
8. Captured City
JEFF SCOTT SOTO:
1. Take U Down
2. 21st Century
3. Damage Control
4. One Love
(W.E.T. cover)
5. Look Inside Your Heart
6. Eyes of Love
7. Soul Divine
8. Break Your Chains / Day By Day / Give Me a Sign / Dangerous / Just Between Us / Mysterious (This Time It’s Serious)
9. I’ll Be Waiting
——————
10. Stand Up
11. Livin’ the Life
Y&T:
1. From the Moon / Open Fire
2. Hard Times
3. Black Tiger
4. Mean Streak
5. Don’t Be Afraid of the Dark
6. Shine On
7. Blind Patriot
8. Winds of Change
9. Don’t Bring Me Down
10. I’m Coming Home
11. I’ll Cry for You
12. Rescue Me
13. Hurricane
14. Forever
AXEL RUDI PELL:
1. Ghost in the Black
2. Strong as a Rock
3. Before I Die
4. The Masquerade Ball / Casbah / Dreaming Dead
5. Drum Solo
6. Mystica
7. Oceans of Time
8. Circle of the Oath
9. Tear Down the Walls / Nasty Reputation
10. Rock the Nation
ALICE COOPER:
1. The Black Widow
2. Brutal Planet
3. I’m Eighteen
4. Under My Wheels
5. Billion Dollar Babies
6. No More Mr. Nice Guy
7. Hey Stoopid
8. Is It My Body
9. Halo of Flies (including bass/drum jam/solo)
10. Muscle of Love
Guitar Solo (Orianthi)
11. Feed My Frankenstein
12. Poison
13. Wicked Young Man
14. I Love the Dead (excerpt)
15. School’s Out (with parts of Another Brick … more)
—————-
16. Elected
