Lokacija: Izola / Mestni stadion / Slovenija
Datum: torek, 06.07.2004
“I woke up this morning”,… nak ne, ne niso bili Ten Years After! Ja, sem vstal danes zjutraj in se najprej cel pretipal, če so sestavni deli telesa na še vedno pravem mestu. Včeraj je v Izoli žgalo, da je bilo joj! In sedaj za listom nepopisanega papirja podpiram glavo in poizkušam podoživeti vse skupaj!
Ob 18:00 so na odru stali Requiem, v postavi z obema Kavašema (Marčijem in Vanekom), legendarnima glasbenikoma, ki sta “zagrešila” metalce Lene kosti, šefom Requiem in kitaristom Markom Slokarjem, izjemnim Sergejem Škofljancem. Hard rock zasedba, ki se naslanja na izročila rock veteranov kot so Black Sabbath (zlasti Tony Martin in Dio ere), kot tudi kasnejši Rainbow, kar ne skrivajo nekatere njihove vodilne fraze. Sergej je pel fantastično. Odlično, superiorno. Čudi, da pri vseh svojih vokalnih talentih, Sergej ne uspe pristati v kakšni mlajši nadebudni metal zasedbi. Requiem so izvedli nastop korektno, ponudili dober žur in nekaj metalskih glav se je krepko zavrtinčilo okrog svoje osi v prvi vrsti, medtem ko je štadion v splošnem zeval še vedno polno praznino. Aha, med koncertom Requiem, za katerega se je kasneje izvedelo, da je pravzaprav postal koncert iz tonske vaje skupine (čas jih je namreč kruto preganjal), se je po štadionski zelenici sprehodil tudi legendarni Status Quo kitarist Rick Parfitt, ki je širokogrudno podelil nekaj podpisov, vsem, ki so ga v 3 minutah, kolikor je namenil Rick časa svojemu sprehodu po zelenici, prepoznali.
Okoli 19:00 so zašvicali na odru Cheap Trick. Moje znanje je šepavo in hecno je, da sem vedel do nastopa našteti vsega en komad te legendarne zasedbe. To je Mighty Wings, ki so ga Cheap Trick leta 1985 oddali za soundtrack filma Top Gun (seveda ga niso zaigrali v Izoili). Težko bom relevanten. Jih je pa sam zvok dobesedno uničil. Prvi je prihlačal na oder basist Tom Petersson, ki je po izgledu mimobežno priklical asociacijo na kakšnega “hudo prekurjenega” Keitha Richardsa. Bas kitara je bila odločno preglasna in vse v mojih hlačah se je ob tem hudičevo majalo ter treslo. Kitari sta bili nerazločni, pevca Robina Zanderja se je zelo slabo slišalo. Skratka čisto spredaj so Cheap Trick zveneli porazno, šele proti koncu, se je zvok nekako uredil in zaznati je bilo mogoče nekaj melodije. Srhljivka, podobno smolo z ozvočenjem so imeli Requiem. So pa Cheap Trick teatralni vrvohodci. Kup zafrkljivih gest, humorističnih opazk, celo ekscesnih dejanj, kar leti seveda v prvi vrsti na enigmatičnega kitarista Ricka Nielsena. Pokrit s čepico in zaposlen z modeli kitar, za katere ti ni jasno, kako jih lahko sploh dvigne, oprta nase in kaj šele igra (tista s trupom šahovnice in petornim vratom ostaja nepozabna). Surova odrska magija glasbenega performansa. Nielsen je med vsakim komadom menjal kitaro. Med koncertom je “onesnažil” štadion s tonami trzalic, ki jih je metal kar v šopih med ljudi in se zabaval nad kotrkalikanjem ljudstva za žlahtnimi koščki plastike. Med publiko je poletelo kar nekaj kartonastih frizbijev, v katerih so bile zataknjene serije Rickovih trzalic. S tem “cenenim trikom” (izpeljujem iz imena skupine), je uspešno preusmeril pozornost publike, da se ne obremenjuje s slabimi zvočnimi razmerami. Ob tem je ogovarjal prisotne v svojem slogu duhovičenja: “Sledeči komad je bil hit v vsaki državi z izjemo,…Slovenije seveda!” In: “Ah, kje smo? V Sloveniji? No do jutri bom to gotovo že pozabil!” Sam sebi se je zdel hudo smešen. Ob neki priložnosti je dvignil v zrak rdečo Fender Telecaster in se pohvalil: “Vsa hvala Ricku Parfittu od Status Quo, ki mi je posodil pri tej pesmi tale Telecaster!” In pomolil kitaro v zrak veleč: “Veste ta kitara se imenuje Fender Telecaster!” Njegov teater je prej spominjal na šopirjenje kot na izvajanje glasbe, a Nielsen tak pač je. Cheap Trick je “kaznovala” vročina, ki jih je skozi pozno popoldansko pripeko konkretno zdelala. Nielsen je to neljubo skušnjavo reševal s sončnimi očali. Cheap Trick niso dostavili tistega kar je šlo pričakovati. Preprost zaradi poraznih zvočnih karakteristik, ki so spremljale njihov nastop. Škoda.
No in okoli 20:30 so udarili Status Quo. Kralji boogiea z enim nepogrešljivih kitarskih dvojcev te prvine Parfitt/Rossi! Mnogi so prišli v Izolo v prvi vrsti zaradi njih. Oder je krasilo fantastično ozvočenje “v belem” (utrdba belih Marshall zvočnikov v ozadju), vključno z belimi Hammond orglami. Odprli so šov s Caroline in narod je bil takoj v zraku. Zvok odličen. “I will take this off, cuz it’s bloody hot in here!”, je zatarnal sicer pravi angleški gentleman, vodja skupine pevec, ritem in lead kitarist Francis Rossi in se odrešil odvečnih kosov oblačil, band pa je nadaljeval s Something About You Babe I Like. Štadion se je dodobra napolnil in pogled nazaj in naprej je bil prelep, roke so bile vsepovsod v zraku, narod se je zabaval in energično pozibaval, štadion je preplavila izredna pozitivna energija. 75. minut je hitro minevalo. V množici je bilo precej turistov, ki so imeli redko srečo, da na poti proti jugu Mediterana v svoje počitnice vključijo tudi ta (za Slovenijo) izjemni dogodek. Skupina je maksimalno izkoristila svoj časovni interval in komadi so se kar valili drug za drugim. Kako kleno in kompaktno delujejo Status Quo!!! Čista perfekcija, izjemen nastop, izjemna igra, nobene sladkobe nikjer. Samo prvinska boogie rock ‘n’ roll energija. Neverjetno kako resnični so Statusi v svojem početju. Odlična nepozabna zabava zabeljena s polno mero prvovrstnega boogie rock’n rolla. Upajmo, da bo imel kdo jajca pripeljati Status Quo v Slovenijo tudi kot headlinerje. Ostali vnetljivci so bili še 4500 Times, Hold You Back, Break The Rules, Rain, Mystery Medley (podaljšana verzija Mystery song), Big Fat Mama, Roll Over Lay Down in seveda nepozabni Down Down, Whatever You Want in Rockin’ All Over The World, ob slednjih dveh se je ljudstvu povsem zmešalo. V dodatku so odšponali “a tribute to medley” (venček) Rock n Roll Music/Carol/Bye Bye Johnny. Upam, da bo kdo po možnosti prispeval celotno in korektnejšo set listo (ene dva, trije komadi falijo). Komadov z zadnje odlične studijske plošče “Heavy Traffic” (2002) ni bilo v set listi, v uteho so z nje po koncertu spustili preko zvočnikov komad The Oriental. Prehitro je bilo vsega konec. Definitivno prehitro. Status Quo so nam dodobra pretresli kosti. Seveda pa mora verjetno vse skupaj treskati še bolj energično in magično na njihovih headlinerskih turnejah.
In za konec veliki Deep Purple. Ob 22:30! Novo rojeni ob rekrutaciji izjemnega Dona Aireja na klaviaturah in ob fantastičnem albumu “Bananas” (2003), ki je ujel kar nekaj magije sedemdesetih in bliska v tem v “postblackmoreovskem” obdobju najbolj prepričljivo doslej. Gillan je bil kar bos na odru. Silver Tongue, “oh yeah” in tu so. Sledi preskok na Woman From Tokyo, zvok se je popravil do tretje skladbe, s plošče “Bananas” I’ve Got Your Number, ki jo narod neverjetno obvladoval. In potem preskok na obdobje 1971 in Strange Kind Of Woman, prvi vrhunec. Za njim odlična pesem Bananas s fenomenalnim duleom med Aireyem in Morseom. Sledila je prava poslastica Knocking At Your Backdoor (“Perfect Strangers”, 1984) in presenečenje Demon’s Eye (“Fireball”, 1971) ob katerih so se mi ježile kocine, za njo odlični inštrumental Contact Lost – solo točka Stevea Morsea, ki je v nekaj minutah zaokrožil skoraj vse glasbene prvine, izredni mravljinci so me prevzemali. Najprej se je pozabaval s kopico multi delay efektov, odvrtinčil nekaj krepkih rock riffov in se napotil čistim klasičnim vižam naproti, nasploh je delovalo vse še posebej veličastno, ko se mu je na odru pridružil v jammingu cel band (Gillan s tamburinom), potem pa solo Airey, med drugim je vključil tudi del Pictures On An Exhibition od Musgorskega (vsaj na moje skromno uho je tako zvenelo) in potem preklop na podalpsko polko,…..žur, žur,…solo točko je zaključil z izredno atmosferičnim delom preko svoje Hammond utrdbe, neverjetno kaj ustvarjajo te orgle in pok (!), skupina kar naenkrat jurišala naprej s Perfect Strangers. Večina, ki je v tem obdobju vidno pešala, zlasti zaradi posledic predhodnega snidenja s Status Quo, je iztisnila še zadnje atome moči in bučno sodelovala s skupino. No glavno porcijo so Purple ponudili za konec. Trojček z njihove najbolj razvpite plošče “Machine Head” (1972). Začenši z Space Truckin’, ki ni bil raztegnjen na kakšnih 25. minut jamminga kot pred 30. leti na njihovih koncertih, pač pa je vključeval le skromni Morseov solo. Nato je pritisk naraščal s Highway Star, počilo pa je ob Smoke On The Water (tu je garač na bobnih “mali Ian” še posebej prišel do izraza z izredno globino in polnostjo zvoka, ki jo je pričaral iz svojih prehodnih bobnov) in ljudje so še posebej veselo rezgetali ob tej totemski pesmi. Se pa je čutilo, da nam je začelo primanjkovati sape in nam pošle moči, kajti prestati Status Quo pred tem, ni šala. Nič čudnega ne bi bilo, če bi imeli Status Quo in Deep Purple zamenjani vlogi headlinerjev.
Dodatek se je pričel sproščeno, kot balzam za ušesa s predpotopno Hush in ko je Glover začel v nadaljevanju igrati motiv pesmi Hit The Road Jack, ga je narod z oh-ohi glavnega motiva Black Night preprosto preglasil. Deep Purple so gesto množice takoj razumeli in prešli neverjetno uigrano na Black Night s katerim so zaključili svoj šov ob 00:15, 07.07.2004. Zvok odličen, skupina odlično razpoložena, kemija deluje fenomenalno. Bend udarja neverjetno prepričljivo po vseh letih. Čista odrska perfekcija. Velikani rocka, hvala vam za nepozabno magijo. Le ena manjša opazka. Purple so izpustili vsaj dva komada iz set liste trenutne turneje (mislim da balado When A Blind Man Cries in razvpito Lazy), nekam prekratek repertoar se mi je zdel (samo 15 komadov). Sicer pa vsa hvala in čast organizatorju, šov je odlično uspel in upajmo, da ni bil zadnji te vrste.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Bojan Horvat
p.s.: Povzeto in urejeno po avtorjevem “luknjastem zapisu” oddanem na RockOnNet forumu, v prvi dekadi davnega julija, leta 2004.
Cheap Trick set lista:
1. Drone (intro)
2. Hello There
3. Big Eyes
4. If You Want My Love…
5. Ain’t That A Shame
6. I Want You To Want Me
7. She’s Tight
8. Voices
9. Dream Police
10. The Flame
11. That 70’s song
12. Surrender
13. Scent Of A Woman
Status Quo set lista :
1. Caroline
2. Something ’bout you baby I like
3. Break The Rules
4. 4500 Times/Rain
5. Hold You Back
6. Medley:
– Mystery Song – Rolling Home – Again And Again
7. Gerdundula
8. Roll Over Lay Down
9. Down Down
10. Whatever You Want
11. Rockin All Over The World
—dodatek—
12.Medley:
– Rock n Roll Music – Carol – Bye Bye Johnny
Deep Purple set lista:
1. Silver Tongue
2. Woman From Tokyo
3. I’ve Got Your Number
4. Strange Kind Of Woman
5. Bananas
6. Knocking At Your Backdoor
7. Demon’s Eye
8. Steve Morse solo (incl.Contact Lost)
9. Don Airey solo (incl. Pictures On An Exhibition)
10. Perfect Strangers
11. Space Truckin’
12. Highway Star
13. Smoke On The Water
—dodatek— 14. Hush
15. Black Night (incl. Hit The Road Jack)
