Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 9. 12. 2022
Produkcija: Rob Moratti
Dolžina albuma: 45.10 min
Zvrst: Melodic Rock / AOR Revival
Ocena: 9.0/10
Rob Moratti, vrhunski kanadski vokalist, znan po sodelovanju pri kanadskih art rock ikonah Saga in AOR senzaciji Final Frontier, se vrača s petim samostojnim studijskim albumom »Epical«. Kdor spremlja tega vokalista, ve da bo dobil najboljše kar lahko ponudi v novem mileniju žanrsko polje melodičnega rocka oziroma AOR revitalizma. Zlasti slednjega. Rob Moratti se je od nekdaj, z izjemo njegovega krajšega kariernega postanka pri kultnih Saga, nagibal k izpovednim izhodiščem AOR/west-coast žanra. Še v devetdesetih s svojo zasedbo Moratti. In več. Format njegovih kompozicij nemalokrat dodaja še več substance, ki rada vstopa v odklone od predvidljive recepture AOR komponiranja, zato nosijo njegovi albumi tudi art rock karakter, kar daje izvajalcu visoko zaželeno noto hipne izpovedne prepoznavnosti.
Rob Moratti je izreden vokalist. Že samo po tej plati se izplača spremljati njegovo glasbeno kariero. Njegov vokal ohranja osupljivo moč tudi v ekstremno visokih legah. Moratti velja za vokalista na polju sodobnih dognanj melodičnega rocka in obrti AOR revitalizma za vokalista, ki dosega enega najširših vokalnih rangov, zlasti to velja za doseganje najvišjih leg s katerimi preprosto osupne. Ker je vokal vseskozi čist, je muzikalni izplen vseh kompozicij toliko večji. K temu dodaš še stopnjevanje atmosferične bombastike preko predrefrena v refren, kjer se k glavnemu vokalu vključuje vse širši rang vokalnega harmoniziranja, in rezultat je izjemna muzikalna grabežljivost izdelka. Muzikalnost je dobesedno invazivna. Tudi tokrat. Na petem albumu torej.
Moratti je perfekcionist. Ob sebi je znova zbral odlične glasbenike. Reb Beach ni imel časa (ukvarjal se je z Black Swan, pa z novim Winger albumom, tu je bila tudi delno abortirana Whitesnake turneja), zato je Morattiju priskočil na pomoč Beachev Whitesnake tovariš Joel Hoekstra (ex-Night Ranger, Trans-Siberian Orchestra). Torej je kitarska perfekcija zagotovljena tudi na album »Epical«. Solaže so vsekakor poezija svoje sorte in poglavje zase na tem albumu. Produkcija topla in spekter zvočne slike polno izkoriščen. Bas linije je ponovno prispeval izjemni Tony Franklin (ex- Blue Murder, The Firm). Enkrat več. »Epical« nosi izjemen ritem (srčnega) utripa. Ljubitelji AOR glasbe morajo ta album preprosto uvrstiti v svojo diskografsko zbirko. Brez premišljanja.
Skladbe nosijo pompozni čar značilnega drama teatra, ki krasi AOR izdelke. Moratti je odraščal ob zvokih Journey, to je neizpodbitno. Nenazadnje je leta 2015 izdal kompilacijo Journey priredb »Tribute To Journey«. Tu pa nikakor ne gre za prepisovanje. Za vibracijo (Hold On, Masquerade). Ta te odnese globoko v osemdeseta. Moratti ima svoj prepoznavni vokalni lesk. Hipoma ga spoznaš. Ko iščeš primerjavo, kdo bi mu lahko bil blizu, je tu smiselna vzporednica s pokojnim Tonyjem Millsom ter zlasti karizmo Shy albumov »Unfinished Business« (2002) ter »Sunset And Wine« (2005). Tu je ekipa glasbenikov z izdelanim karakterjem. Ob omenjenih zvezdnikih (Hoekstra, Franklin) sodelujejo poleg še trije izkušeni švedski glasbeniki. Pete Borg odigra bobne. Poglaviten pa je Pete Alpenborg (ex-Arctic Rain), ki velja za odličnega komponista. Preverite njegov dosje udejstvovanj na seriji albumov večjih imen iz žanrskega polja melodičnega rocka in AOR revitalizma. Ob klaviaturah je njegov pečat komponiranja zagotovo opazen. Tu je še Fredrik Bergh (Bloodbound, Street Talk), še en izjemno izkušen in talentiran glasbenik, ki je prav tako prispeval klaviature na album. Ob takšni ekipi in takšnem vokalu, je jasno, da nosi tudi »Epical« svojevrstni glasbeni dosje in podobo. Ne le da zadržuje izjemno kakovost predhodnih Morattijevih dosežkov, pač pa izkazuje navdahnjenost in je nov dokument kreativne neusahljivosti.
Skladbe si med seboj kradejo pozornost. Druga drugi. Težko je izpostavljati favorite. A ti so zlasti skladbe, kjer je refrenski format zapeljan v bombastični drama krešendo. Pravzaprav je to v AOR-u obča opazka, kar pomeni, da velja to tudi za vsako skladbo albuma “Epical”, a prepričljivejše so pač tiste, kjer ta bombastika zgrabi ob poslušanju na prvo žogo posebej intenzivno. Sem sodita uvodna Can I Hold You For A While, ter sklepna Strangers. Z lahkoto se jima pridružujejo (zapovrstjo): Masquerade, pa Nothing Left To Say in vihravo pozitivna Valerie, ki se ji v tovrstni karizmi pridružujeta For The Rest Of My Life ter drugi single albuma Love. Tu sta refrensko posebej dramatični Hold On ter Crash And Burn (obe s podobno karizmo skladbe Masquerade). Pa je naštet že skoraj cel album kar pomeni, da nisem povedal nič (ali pa vse).
Torej? Rob Moratti ostaja z »Epical« glasbenik, ki dostavlja v novih časih najboljše albume zasnovane na iztočnicah AOR glasbe osemdesetih. Ob izrednih komponističnih talentih, brezgrajnih vokalnih vrlinah, ki jim ni para ter odlični ekipi glasbenih zvezdnikov, ki ga spremljajo v studiu, ohranja »Epical« izjemno kreativno potenco in zalet, ki ga je navdušujoče utelesil pred 12. leti odlični album »Victory«. Verjemite. V tem žanrskem formatu gre v letu 2023 težko še kaj bolje.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Can I Hold You For A While
2. Masquerade
3. Nothing Left To Say
4. Valerie
5. Hold On
6. For The Rest Of My Life
7. Stay The Night
8. Love
9. Crash And Burn
10. You Keep Me Waiting
11. Strangers
Zasedba:
Rob Moratti – vokal, spremljevalne harmonije
Joel Hoekstra – ritem in solo kitare
Pete Alpenborg – ritem kitare in klaviature
Tony Franklin – bas kitara
Felix Borg – bobni in tolkala, klaviature na skladbi št. 11
Sodelujoči glasbenik:
Fredrik Bergh – klaviature na skladbi št. 6
