Založba: Inside Out Music
Datum izida: 21.01.2013
Produkcija: Riverside
Dolžina albuma: 50.59 min
Zvrst: Progressive Rock
Riverside so eni redkih zastavonoš sodobnega progresivnega rocka in progresivnega metala, ki se artistično vseskozi dvigajo, rastejo, zorijo, razvijajo. Iz plošče v ploščo provokativno izzivajo sami sebe in evolucijsko odkrivajo nove in nove glasbene dimenzije, ki jih učinkovito vključujejo v svoj samonikli progresivni artizem, da ta niti za hip ne more podleči plitkosti trenda. Redke so skupine, ki danes vzdržujejo tako strogo definirano držo artističnega unikata edinstvene in strogo prepoznavne glasbene substance kot prav Poljaki Riverside. Poljska je od nekdaj veljala za območje, ki je v povesti rocka dalo nekaj izjemnih glasbenih »čudakov«, od Czeslawa Niemena do superskupine SBB, nadalje so tu še Collage in/ali Abraxas, če se omejimo samo na »progresivce«. Sem pa zagotovo sodijo tudi Riverside.
»Shrine Of New Generation Slaves« – zanimivo, da sestavljajo inicialke naslova albuma besedo S.O.N.G.S. – je nov mračen, adventiven album, ki poglablja in širi novo zvočno-produkcijsko vzmetnico skupine, ki se je z albumom »Anno Domini High Definition« v tem oziru krepko oddaljila od prvih treh studijskih albumov in dosegla višjo stopnjo kvalitete. Lahko rečemo, da so Riverside poleg Stevena Wilsona (s Porcupine Tree, projekti in samostojnimi albumi vred) ter Opeth glavni ambasadorji novega vala skupin, ki postavljajo osnovna pravila igre razvoja progresivnega rocka v novem mileniju. S svojimi deli vseskozi dokazujejo izjemnost večplastno prožnega razgleda, ko zaide debata na sprejemanje in podajanje poljubne informacije brezkončnosti glasbenega univerzuma. Poenostavljeno to pomeni, da Riverside s svojim ustvarjalnim kontinuumom v vsakem trenutku dokazujejo, da je mogoče s peresno lahkoto preseči patetiko spoznanja, da je bilo v rock glasbi vse že davno tega povedano.
Za razliko od »Anno Domini High Definition« se novi album intenzivneje spogleduje z retro progrock vzgibi sedemdesetih. V eksperimentalnem zvočnem oziru ni tako izzivalen kot njegov predhodnik, vseeno pa je znova toliko drugačen, da prinaša sam po sebi novo zaključeno glasbeno entiteto podobe Riverside. Kot povedano, so fantje na njem skorajda v celoti opustili eksperimentiranje z zvočnimi vzorci in programskimi zankami, ki sicer silno godijo na fantastičnem predhodniku »Anno Domini High Definition«. Novi album namreč v mnogih sekcijah tega nadvse zahtevnega in kompleksnega izdelka odkriva moč usodne kemične vezi klasičnega dialoga kreiranja zvočnega masiva na relaciji kitarski riff-klaviature! To je retro zvok rock kulture sedemdesetih, ki bo blizu tudi poznavalcem Uriah Heep in Deep Purple (srednji instrumentalni vložek skladbe »Escalator Shrine«, kjer ne izostane niti divja solaža na moogu). Klaviature namreč v rešitvah aranžmajev mnogokrat izbirajo klasični zvok Hammond orgel. To daje albumu čvrst, trdo zveneč primež, na kar opozori že uvodna »New Generation Slave«, kot tudi kompaktneje zveneči, izdatno zmetalizirani deli albuma (skladba »Celebrity Touch«).
Kar dela zgodbo o Riverside tako posebno, je poleg izjemne instrumentalne tovarišije vokal Mariusza Dude. Ta nosi v sebi vseskozi močno noto melanholije, podkrepljeno z občutkom razbite iluzije, ki povzroči neprikrito uporniško potlačenje jeze, kar generira reakcije odrekanja in zavračanja. Samoizolacija posameznika torej. Mariuszev vokal je čist, krhek, izjemno čuten, tudi strasten, ko to od njega zahtevata glasbena forma in poezija, obenem pa mestoma hladen in kot tak posledično odtujen. Natanko to, kar potrebuje album izbranega naslova. Odlično bi godil v glasbeno okolje zasedb tipa (novih) Opeth ali Porcupine Tree, izbranih britanskih neoprogresivnih skupin ali grunge zasedb »izštekane« različice. Odštevši slednjo opazko, je tudi obča atmosfera novega Riverside albuma blizu mračnjaško atmosferičnemu iztržku albumov zasedb neoprogresivnega rock rekla in rekla Porcupine Tree ter novejših Opeth. Ne moremo zaobiti izredne čutnosti in senzitivnosti v izpovedi Mariuszeve poezije. To je glavna in osnovna privlačnost novega Riverside albuma, ki prav počasi raste k srcu. Ta silno vživeta vokalna interpretacija verzov bo z vsako ponovno rotacijo albuma v CD-predvajalniku v vas evocirala drugačne emotivne dražljaje in drugačen odziv (nova in nova mentalna stanja). To bo v vas burilo domišljijo, širilo um, postavljali si boste mnoga vprašanja, obenem pa je vsa ta informacija albuma s svojo resnicoljubnostjo skozi prizmo vokalne interpretacije servirana tako prefinjeno, da vas bo hipoma posrkal v svoj edinstven glasbeni svet. Hipoma se boste integrirali vanj.
Odmerku psihedelične note tudi to pot ne gre ubežati. Tu so sekvence, ki v večjem ali manjšem odmerku generirajo transcendentalno-cerebralno kulturo razvoja atmosfere glasbe izvajalcev, kot so Porcupine Tree (»The Depth Of Self-Delusion«), zlasti kitarske linije kompresiranega zvoka, zbližane z zvokom kitarske igre Porcupine Tree albuma »Deadwing« iz leta 2005), nadalje Pink Floyd (»Celebrity Touch«, zaključni odseki skladbe »Escalator Shrine«) ali celo Marillion (večina organske krajine spremljave glasbenega ozadja, na katero se naslanja vokalna interpretacija v enkratni skladbi »Deprived (Irretrievably Lost Imagination)«). Kot omenjeno, je poleg senzibilnih vokalnih linij pomemben generator teh dovtipov Piotr Grudziński s svojim kitarskim zvokom, ki pretanjeno polni razpoložljiv prostor instrumentalnih sekvenc s kitarskimi linijami. Te nosijo izjemen melodični iztržek, ki temelji na rabi vsega nekaj tonov, podprtih z izrednim »sustain« efektom, ki je sogenerator močnega cerebralno psihedeličnega trenutka albuma. To je podedovani princip rešitev kitarske igre, znane iz rok čudodelnikov Steva Hacketta, Andrewa Latimera, Davida Gilmoura, Steva Rotheryja in seveda že omenjenega Stevena Wilsona. Vsi ti so Britanci.
To je album, ki vas bo navduševal s slehernim krogom poslušanja, ker vam bo z vsako ponovitvijo dodatno zlezel pod kožo. Je pravi progresivni album. V uho leze počasi. Nosi izjemno zmes med gradniki zvočne slike, polnokrvno ravnovesje med melodično nalezljivostjo (le-to morate usvojiti in razvozlati sami; gre namreč za zahteven album, ki ni za vsakogar) in artističnim ekspozejem sosledja kompleksnega nizanja figur, ki pa niti za hip ne podleže »fragmentaciji« razvoja dogodkov. Vzdržuje rdečo nit. To je album, ki vas bo polnil z energijo tudi pozneje, ko ga boste po več letih vzeli s police svoje zbirke CD-jev in ga znova vstavili v CD-predvajalnik, ker je že v iztočnici jasno, da bo prestal preizkus časa in se zapisal med najvidnejše dosežke glasbene umetnosti vseh časov. Takšnih albumov je danes malo, pa še hitro jih lahko spregledaš v vsej agresivno servirani gomili glasbenega balasta. S tem albumom so Riverside še enkrat več presegli predhodnika, dosegli novo točko svojega artističnega razvoja, mojstrsko presegli izziv nove artistične skušnjave in izšli iz zgodbe kot umetniki, ki skupaj s peščico ostalih adventivnih izvajalcev progresivnega sveta diktirajo “idejno tališče” progresivne rock kulture v novih časih in poganjajo njen razvoj. Bolj pristno in naravno od tega namreč ne gre. To je album, ki vas bo v brezmadežno izvirnem podajanju glasbenega sporočila naravnost osupnil.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 10 / 10
Seznam skladb:
1. New Generation Slave (4:17)
2. The Depth Of Self – Delusion (7:39)
3. Celebrity Touch (6:48)
4. We Got Used To Us (4:12)
5. Feel Like Falling (5:19)
6. Deprived (Irretrievably Lost Imagination) (8:26)
7. Escalator Shrine (12:41)
8. Coda (1:39)
Zasedba:
Mariusz Duda – vokal, bas kitara
Piotr Grudziński – kitara
Michal Łapaj – klaviature
Piotr Kozieradzki – bobni
