Založba: Insideout Music
Datum izida: 12. 2. 2021 (ponatis) / 21. 9. 2004 (datum izida pri založbi The Laser’s Edge)
Produkcija: Riverside
Dolžina albuma: 53.11 min.
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.0/10
»Out of Myself« je studijski prvenec Poljske progresivnorockovske senzacije Riverside. Čemu recenzija, ko pa je album izšel že leta 2003? V letošnjem februarju je ta album doživel ponatis (tudi v več različnih barvah vinilnega formata) in to pri založbi Insideout Music. Obenem je tudi zvok albuma osvežen in remasteriziran.
Ta album je bil v preteklosti natisnjen večkrat. Sprva je izšel leta 2003 le na Poljskem, leta 2004 pa pri založbi The Laser’s Edge, kar je pripomoglo k temu, da se je glas o novi silno obetavni glasbeni zasedbi razširil na globalni ravni. »Out of Myself« je tudi edini Riverside album, ki je na RockLine ostal do tega dne »spregledano nezrecenziran«, pa je njegov tokratni ponatis prišel kot naročen alibi. No, bistvo je drugje in je povsem neprikrito. Gre namreč za izjemen dosežek. Vsled tehtanja, da je »Out of Myself« debitantski album. Navadno so prvenci dejanja, ki razgaljajo naivnost, preizkušanje in nasploh vrste dokument, na katerem skupine še iščejo svoj zvok in se artistično v samospoznavanju še lovijo. A ne v primeru »Out of Myself«. Riverside so z njim vstopili na sceno kot skupina z že izklesanim zvokom in slogom. Samonikle, samorasle in recimo kar eklektične vsebine.
Vsekakor je »Out of Myself« album, ki nosi primerljive glasbene vzporednice z drugimi skupinami, je pa pri tem hecno dovolj, da se vselej, ko nanese zadeva na nizanje asociacij, pri tem prikradejo v mislih zasedbe z jasno samoniklo artistično izkaznico, kot: Pink Floyd, Porcupine Tree, »artistično predrugačena« Anathema in pa na trenutke celo Pain of Salvation (tudi Green Carnation, ali malo majši Soen). Vendar počasi. Gre za primerjalno tehtanje elementa atmosferičnosti. V prvi vrsti intenzivna razpoloženjska stanja, ki te odnesejo v tovrstne asociacije. Sprva moraš doseči formacijo skupine, ustanovljene na Poljskem. Riverside so prav zato posebneži, ker prihajajo iz Poljske. Njihova emotivna srž, je njihovo kreativno vodilo. Vodilo navdiha, ki jih artistično od nekdaj žene in poganja. Zato je to skupina, ki stavi vse na intenziviranje razpoloženjskih stanj. To potrdi uvodna in otvoritvena The Same River, ki v dobrih dvanajstih minutah predstavi vso jedrnato formo glasbenih smernic značajskih lastnosti artizma skupine. Ta skladba je celotno izhodišče z vsemi elementarnimi razvojnimi nastavki, ki garantirajo nadaljnji artistični razvoj in artistično preobrazbo te samonikle skupine, skozi serijo prihodnjih studijskih albumov.
Riverside so že s prvencem ustvarili glasbeni format, ki zanimivo, združuje dva glasbena sveta, povsem različnih žanrskih privržencev pod isto streho. Ker je skupina strogo zapisana kreaciji grabežljivih vzdušij, dosega pretežno intenziteto tovrstnih stanj z repeticijami vodilnih fraz, ki se lahko programirano ponavljajo, pri čemer je skupina medtem na tako plast naložila že dve ali tri novi. To stanje hipnotičnosti, ki ga kreira skupina že z uvodno The Same River, je platforma, ki druži na isti krov ljubitelje progresivnega rocka in post rocka. Ko pa k temu prišteješ strah, togoto, jezo in bes naslovne skladbe prvenca, postanejo Riverside privlačni tudi za ljubitelje progresivnega metala, ali metala nasploh.
Že sam prvenec izraža komponistična moč skupine, ki v uvodnem koraku kariere razgali mnogo obrazov. Med njimi je tudi ezoterično cerebralni moment, ki obvladuje progresivnorockovski empirizem in vzdržuje v poslušanju izjemno privlačni magnetizem kombiniranja visoko pronicljive muzikalnosti in grabežljivih vzdušij. Tu je svojevrstni karizmatični in prepoznavni vokalni karakter basista Mariusza Dude ter prostosučna in večplastna iztesanost pedigreja kitarske igre izjemnega Piotra Grudzinskega, ki lahkotno preskakuje iz risanja zvočnih krajin s ‘sustain’ efektom intenziviranih ‘Gilmouresk’ oziroma ‘Floydizmov’, na srborito kitarsko fraziranje, pa vse vmes. Da gre za skupino, ki ne skopari s slo po eksperimentiranju, izkaže tudi integracija pozavne v skladbi The Curtain Falls. Vse je torej podrejeno občutkom, čustvom, strastem, ki peljejo razvoj vzdušij albuma.
Album je zmes svojevrstna psihadeličnega rocka, progresivnega rocka, z vključki, ki so metalizirani, hipnoza repeticij vzorčnega zankanja, pa zna biti privlačna tudi za ljubitelje post rocka. Vse to kapitalizira ponotranjen občutek jedrnate note muzikalnosti in zmagovita formula visoko inteligentnega artističnega unikata je rojena. Četudi odštejemo remasterizirano osvežitev zvoka albumskega ponatisa, ki izvorno zvočno krajino v kontrastiranju sicer nadgrajuje, je bil »Out of Myself«, že v svoji iztočnici kot prvenec, deležen izjemno dobre produkcije.
Zanimiv je današnji pogled v osemnajst let oddaljeno preteklost njegovega prvega izida. Sploh po sedmem albumu »Wasteland« (2018). Od kod je skupina štartala in kam je artistično prišla? Prvi trije albumi še ne izkazujejo tako izrazitega artističnega razkoraka, kot kasnejši, zlasti po drzno eksperimentalnem »Anno Domini High Definition« (2009). »Out of Myself« velja tudi v letu 2021 za enega najboljših prvencev v zgodovini progresivnega rocka. Bodimo natančni – v modernejši post milenijski eri zadnjih dvajsetih let-, o čemer lahko mnoge skupine, ki se nahajajo na začetku glasbene kariere, le sanjajo.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The Same River (12:01)
2. Out of Myself (3:43)
3. I Believe (4:14)
4. Reality Dream (6:15)
5. Loose Heart (4:50)
6. Reality II (4:45)
7. In Two Minds (4:38)
8. The Curtain Falls (7:59)
9. OK (4:46)
Zasedba:
Mariusz Duda – vokal, bas kitara, akustična kitara
Piotr Grudziński – kitara
Jacek Melnicki – klaviature
Piotr Kozieradzki – bobni, tolkala
Gostujoči glasbenik:
Krzysztof Melnicki – pozavna na skladbi št. 9
