Lokacija: Ljubljana / Gala Hala (Metelkova) / Slovenija
Datum: 06.06.2013
Progresivna rock scena cveti. Cveti tako močno, da se že resno bliža njenim zlatim letom, torej sedemdesetih prejšnjega stoletja; če ne drugega, je trenutno zagotovo najmočnejša po koncu progresivne dobe, ko so nastopila 80. Primat izključno germanskih skupin so se razdelile med Skandinavce in vzhodne države Evrope, predvsem ohranjajo dotično sceno živo Poljaki; Poljska pa ni le plodna proizvajalka fantastičnih bendov, je tudi po skandinavskih državah in morda Italiji zagotovo ena najmočnejših podpornic in zagovornic progresivnega rocka. In slovenski pristaši scene smo imeli tokrat izredno čast, saj so nas obiskali prav poljski glasniki progresive – Riverside.
Seveda smo vedeli, da Riverside prihajajo z namenom – prav letos so izdali svoj fantastičen album Shrine Of New Generation Slaves, ki jih je tokrat zaznamoval kot izredno atmosferične, čutne in nekoliko bolj umirjene glasbenike, saj so tisti progovsko tipičen tehnični poudarek zamenjali za prečudovite zvočne pokrajine, melanholično vzdušje in emocionalno podobo, Aleš Podbrežnik pa je o albumu zapisal tudi naslednje: »To je album, ki vas bo v brezmadežno izvirnem podajanju glasbenega sporočila naravnost osupnil.«
Seveda album ni bil (edini) razlog za veselje slovenskih bendovih pristašev. Bil je le pika na i, češnja na torti ob najavi, da Riverside prihajajo v ljubljansko Galo halo. Navdušeni bi bili v vsakem primeru, a z enim izmed letošnjih (naj)boljših albumov je bila vzhičenost še toliko večja. Vsaj tako sem mislil.
Riverside so bržkone eni izmed najbolj profesionalnih glasbenikov, kar sem jih kdaj videl, pa vendar tudi oni niso zmogli skriti razočaranja nad obiskom, ki je premogel le kakšnih 100 ljudi (pa še polovica od teh je bilo tujcev). Vodja benda Mariusz Duda je sicer razočaranje večkrat malček nerodno skril s šalami, vendar smo vsi vedeli, da je bend pričakoval več. In to popolnoma upravičeno. Kajti to, kar so tokrat (in ne dvomim, da jim uspe vedno) priredili Riverside, lahko uspe le malokateremu bendu.
Že z začetka Duda ni dovolil, da bi dopustil svojemu razočaranju uničiti večer – še več, sprostil je celoten bend in publiko na prav poseben način in s tem že uvodoma ustvaril odlično vzdušje. To se je nato le stopnjevalo, razlog pa je bila bendovska preodličnost, njihov resnično brezhibno izpeljan koncert, nora živa energija… superlativom ni konca ne kraja. Riverside so, kot se za namensko turnejo spodobi, odigrali praktično celoten novi album, večino skladb pa v slogu pravih progresivcev primerno podaljšali z virtuoznimi improvizacijami. Ob mojstrskosti prav vseh članov benda je bilo težko spremljati in se odločiti za izstopajočega – Duda je s svojim venomer prijetnim vokalom, ki večkrat spominja na Stevena Wilsona, brez problemov shajal z istočasnim falsetto petjem in kompleksnimi basovskimi ritmi ter na trenutke s svojo karizmo spomnil na Rushovega Geddyja Leeja; kitarist Piotr Grudziński je z naravno lahkostjo igranja reminisciral na najboljše dni Davida Gilmourja, še večina improvizacij je bila izvedenih v tistem pravem bluesy space rock občutku; Michal Łapaj je na kar petih različnih klaviaturah, analognih in digitalnih, brez problemov švigal od enih do drugih in ustvarjal koktejle nenavadnih zvočnih podlag in solov; Piotr Kozieradzki pa je v vsakem trenutku napredne improvizacije vedno uspel držati ritem, venomer je pričakoval naslednje korake svojih sočlanov in vse skupaj brez težav vezal v smiselno bobnečo celoto. Med člani res ni bilo povprečja. Še več – ni bilo niti ene same samcate napake.
Seveda koncert ni bil le umirjeno in čutno atmosferičen, kot je to bendov zadnji album. Prikazali so tudi kopico skladb iz celotne kariere, predvsem tiste, ki stojijo v nasprotju z novimi – tiste težje, temačnejše in močnejše, tiste, kjer se Duda spremeni v renčečo pošast, pa tiste bolj eksperimentalne komade, kjer se vse tako intrikantno prepleta, hkrati pa se vse odvija prehitro za povprečnega poslušalca, da bi razvozlal vse kompleksne tehnične vozle v glasbi Riverside. Predvsem je bilo neverjetno, kako lahkotno bend prehaja skozi svojo celotno ustvarjalno pot, kako obvladajo prav vsak delček vsake skladbe ter kako nenazadnje vse že dodelane skladbe v improvizatorski mrzlici obrnejo v svoj prid. Tu bi spet rad opozoril na Dudo ter na to, kako je vse prehode iz prijetnega, umirjenega »wilsonovskega« vokala v metalsko renčanje opravil popolnoma nonšalantno in brez posebnega napora.
Tudi popolnost pa s časom nekaterim obiskovalcem ni bila dovolj. Sploh ob bisu se je iz ozadja slišalo veliko glasnega govorjenja ob tipičnem veseljačenju s pivom – je pa to po drugi strani doživelo srčen odziv tistih pravih obiskovalcev in poslušalcev, ki so jih večkrat silovito opozorili.
Popolnost je težko opisati, saj je najlažje pisati o napakah in posledični človečnosti. A na ta večer napak ni bilo. Bili so le štirje izvenzemeljski glasbeniki, ki so vseeno s čisto pravo človeško čutnostjo v skorajda dveh urah izvabili iz obiskovalcev vse, kar lahko uspe le glasbi, s tem pa zagotovo vsem pričarali nepozaben večer, o katerem bomo sanjarili še dolgo, dolgo časa.
avtor: Tine Kolenik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
Night Session – Part Two
Night Session – Part One
1. New Generation Slave
2. The Depth of Self-Delusion
3. Feel Like Falling
4. Driven to Destruction
5. Living in the Past
6. 02 Panic Room (Epilogue)
7. We Got Used to Us
8. Egoist Hedonist
9. 02 Panic Room
10. Escalator Shrine
—dodatek I.—
11. Left Out
—dodatek II.—
12. Conceiving You
13. Celebrity Touch
