Riot V: Mean Streets
Izdano: 10. 5. 2024 pri Atomic Fire Records
Produkcija: Riot V, Bruno Ravel
Dolžina: 51 min., 33 sek.
Zvrst: Power Metal / Hard Rock
»Živeti in dihati Heavy Metal«
Aaaaaahhh, kje naj začnem? Riot (zdaj Riot V) so najbolj podcenjen hard rock – heavy metal bend vseh časov v celem širnem univerzumu. Da ne bom predolg v svojem jokanju, vam svetujem, da si pogledate tridelni dokumentarec Fight or Fall (prvi del tule) in štiridelno nadgradnjo Immortal Soul (prvi del tule) in si ustvarite mnenje sami. Fascinantno, kako je bendu uspelo biti sočasno pred in za svojim časom in kako niti ena sama poslovna, komercialna ali umetniška odločitev ni bila prava in ni padla na plodna tla. Usodo so pekoče začinile smrti članov benda, nestanovitne postave in nerazložljiva finančna nestabilnost, ki je poskrbela za večkratni razpad in ponovno sestavo skupine. Res neverjetno, ob gledanju zgoraj priporočenih dokumentarcev se človek vpraša, ali je določena skupina ljudi res sposobna vedno znova sprejeti toliko napačnih odločitev.
Po drugi strani pa najnovejša verzija Riot V zaseda prvo mesto na moji lestvici klubskih koncertov (Zagreb, Hard Place, 10. 8. 2023) in zelo verjetno drugo mesto na prav tako moji lestvici VSEH koncertov, kar sem jim bil priča, takoj za Sex Pistols v Hali Tivoli daljnega leta 1996.
Mean Streets je tretji album po smrti Marka Reale-ja, ustanovitelja in do leta 2011 (album Immortal Soul) edinega stalnega člana skupine. In legendarnega kitarista, seveda. In tudi, prvič v zgodovini, tretji zaporedni album v isti postavi.
S prvim albumom pod imenom Riot V (Unleash the Fire iz 2014) so fantje pod vodstvom basista Dona Van Staverna in kitarista Mikea Flyntza začeli s kombinacijo (tako besedilno kot glasbeno) vplivov prvih treh albumov z vokalistom Guyem Speranzo in legendarnega Thundersteel obdobja. Tu in tam se prikradejo odmevi obdobij z vokalistoma Rhettom Forresterjem in Mikeom Di Meom, vendar ti niso tako izraziti.
Na prejšnjem albumu (Armor of Light iz 2018) ti vplivi niso bili tako očitni, na Mean Streets pa se vračajo s polno močjo. Ali je to dobro ali slabo, presodite sami, meni osebno se zdi, da je tega že malce preveč in predvsem predolgo traja. Počasi bi bilo treba poiskati lasten glasbeni izraz, vendar po drugi strani verjamem, da je to ob širokem žanrskem spektru, ki ga je skupine pokrila od izida prvenca Rock City leta 1977, zelo težko.
Da spravim iz sistema meni že rahlo moteče zgoraj opisane reference, naj samo omenim uvod v Hail to the Warriors, ki je sumljivo podoben uvodu v Buried Alive z že omenjenega Thundersteel, potem pa preide na teritorij skladbe Warrior. Pa High Noon, kjer se spet srečamo z izobčencem (Outlaw z Fire Down Under), in nenazadnje naslovna Mean Streets, ki predstavlja (tako z modifikacijo uvodnega riffa kot z besedilnimi referencami) tretji del (Johnny’s Back, Still Your Man) homoerotične romance med Johnnyem in njegovim kolegom. »Mean Streets, take me back again, to the place where I became a man« Halo? Pa še bi se našlo kaj.
Kot vedno pri Riot soj žarometov zasedeta kitarista in vokalist. Kitarista s svojimi vrtoglavimi solažami, divjimi riffi in neprekosljivo melodiko. Mike Flyntz se je bendu pridružil na Thundersteel turneji in je bil Markov varovanec in učenec, prav tako kot je zdaj Nick Lee njegov. Oba sta lahko prepričana, da jima Mark od nekje spodaj z odobravanjem kima in nazdravlja.
Pevec in možakar jeklenih glasilk in nezgrešljivega posluha, dame in gospodje, je Todd Michael Hall. Kalil se je v srednje uspešnih ameriških tradicionalno-power metalskih bendih Jack Starr’s Burning Star in Reverence, trenutno pa fura tudi vzporedno solo kariero, v katero se ne bi rad preveč spuščal. Njegov vokal in glasbeni izraz sta perfektna mešanica Guya Speranze in Tonya Moorea iz Thundersteel obdobja. Tudi v živo je neprekosljiv in je osnova, na kateri je bend po Tonyevem odhodu sploh lahko začel z Riot V fazo.
Album Mean Strets kar kriči METAL. Prepričan sem, da so člani skupine v METAL stanju, tudi ko grejo po otroke v šolo ali peljejo žene v šoping. Res. Od uvodnega Hail to the Warriors do zaključnega No More drvimo skozi nepregledne goščave gromovitega basa, rafalov dvojnih bas bobnov, vreščečih solaž in stratosferskega Toddovega vokala. Z rahlim odmorom in odklonom v obliki nerazložljivo komercialnega štiklca Before This Time.
Posebno omembo si zaslužita dve stvaritvi: Lost Dreams nekako nadaljuje zgodbo, ki so jo začeli s komadom Insanity z Immortal Soul albuma. Nalezljivi uvodni riff se razvije v power metal bombast prve klase s tercetnimi solažami in ubijalskim refrenom na čelu. Ter temačni Love Beyond the Grave, ki rahlo odstopa od vseprisotne zvočne in besedilne palete.
Osebno ta album kotira najvišje od treh Riot V albumov, njegov problem leži v dejstvu, da je to že tretjič skoraj do potankosti ponovljena ista formula. Isti zvok (ki je za Riot standarde fantastičen, vendar tipično moderno sterilen), isti stil, isti perfekten vokal in ista zloraba dvojnih bas bobnov (Frankie-boy bi se lahko malo skuliral med snemalnimi seansami, prav zares). Don in Mike bosta morala po tej turneji zadeve resno predebatirati, drugače se zna kariera zasukati v neželeno smer.
Vsem opazkam navkljub je to še vedno visoko kvaliteten izdelek, poln melodičnih mojstrovin, ki si zasluži zelo pozitivno oceno. Še tokrat.
Sladkorčki: Mortal Eyes, Lost Dreams, Love Beyond the Grave, Lean Into It
8,5/10
Avtor: Igorac
Seznam skladb:
1. Hail To The Warriors
2. Feel The Fire
3. Love Beyond The Grave
4. High Noon
5. Before This Time
6. Higher
7. Mean Streets
8. Open Road
9. Mortal Eyes
10. Lost Dreams
11. Lean Into It
12. No More
Glasbeniki:
Todd Michael Hall – Vokali
Mike Flyntz – Kitare
Nick Lee – Kitare
Don Van Stavern – Bas
Frank Gilchriest – Bobni
Tehnična ekipa:
Bruno Ravel – Snemanje, miksanje
Bart Gabriel – Mastering
Gyula Havancsák – Naslovnica, oblikovanje
Anthony Lopardo – Editiranje (bobni, miks), Fotografija
Ray Marte – Editiranje (bobni, miks)
Doug Julian – Fotografija
Randy Caballero – Fotografija