Riot V (predskupina: Diamond Dust)
Zagreb / Hard Place / Hrvaška
četrtek, 10. 8. 2023
Nastop Riot V sredi letošnjega avgusta na klubskem špilu v zagrebškem Hard Placeu je sodil definitivno v nabor koncertov z oznako ekskluzivno. Slaščica svoje sorte. Zlasti za vse tiste, ki cenijo čase, ko je bil heavy metal še ‘mlado žrebe’. Še globoko v sedemdesetih se je namreč v New Yorku pojavila skupina, ki je v marsičem podala smernice bodočemu razvoju hitrega fraziranja, ki sta mu od nekdaj delala družbo izreden občutek za izplen muzikalnosti in vokalna eksplozivnost, ki je v ekipi te skupine lahko presegala tudi višino pete oktave. To so bili Riot.
Vse to nasledstvo živi po smrti šefa skupine in njenega ustanovitelja in kitarista Marka Realea po letu 2012, v formaciji, ki je podaljšala ime iz Riot v Riot V in s tem zagotovila ljubiteljem skupine, da lahko tudi zadnjih deset let nepretrgoma uživamo na koncertih, kjer se izvaja klasični material zasedbe Riot. Pri tem pa velja imeti v uvidu tudi to da so Riot V v tem času izdali dva nova studijska albuma s popolnoma novimi avtorskimi skladbami, ki se slogovno smiselno vežejo na klasične dni Riot zapuščine.
Tokratni obisk Zagreba ni bil poseben le po tem, da tokrat ni bilo običajnih težav z iskanjem parkirišč, za kar je pred klubom Hard Place odlično poskrbljeno (k sreči se klub nahaja tudi izven centra), pač pa tudi po tem, da v kolikor si se na koncert odpeljal iz Slovenije sploh nisi imel občutka, da si Slovenijo zapustil. Na prizorišču je mrgolelo znanih obrazov, ki so stalni obiskovalci slovenske heavy metalske klubske scene. Vsi poglavitni podporniki heavy metal scene iz Slovenije, so se zbrali tega večera pred Hard Placeom.
Za uvod v koncertni večer so poskrbeli reški Diamond Dust. Bend s konkretno kilometrino je v lanskem juniju le uspeli izdati svoj studijski prvenec »Ten Years In Dust«. Krepostno metalsko obhajilo v izmeri štirideset minut je predstavilo kvintet v izdelani in suvereni luči, kar je izžarevalo izkušenost, pa tudi rutino. Bend se ni obotavljal, pač pa je konkretno izkoristil dano priložnost, da predstavi material studijskega prvenca in podžge publiko, ki se je v tistem času še vedno raje zadrževala nekaj metrov stran od odra, četudi si je bend za izkazan žar, kompaktnost, uigranost in odrsko stasitost zaslužil več gromoglasne podpore s strani publike. Diamond Dust je skupina, ki je s tem nastopom definitivno prepričala. Skupina torej, na katero velja biti pozoren tudi v prihodnje, je svojo priložnost izkoristila z odliko.
Potem pa je sledila neobičajno dolga pavza. Glavni nastopajoči bi moral praviloma stopiti na oder 15 do 20 minut kasneje, izjemoma tja do pol ure. A smo še kar čakali. Riot V so vsega dan prej nastopili na festivalu v španski Villeni, tri dni kasneje, pa so imeli potrjen špil na festivalu Alcatraz v belgijskem Kortrijku. Tako se je izkazala priložnost, da se ustavijo vmes še na kakšnem koncertu. In tokrat kot nalašč blizu Slovenije. A očitno ni šlo vse po planih. Bojda naj bi oprema zamujala. Torej bend naj bi z avionom že pristal na Dunaju, se deportiral do Zagreba, a je čakal na svoje kitare in drugo osnovno opremo, ki je očitno zamujala. Tako je odbilo pol polnoči, ko je kot zadnji preizkušal svojo opremo v Hard Placeu prav bobnar Frank Gilchriest. Takrat so se vrata, ki delijo šank od koncertnega prostora vendarle odstrla, vanj pa se je vsula truma konkretno prevretih glav željnih heavy metalskega tornada.
Bend je štartal v koncert torej naravnost iz tonske probe, pri čemer je Gilchriestovo bobnanje izkoristil za uvod v koncert, ki je trajal dobro uro in pol. Ekipa Riot V funkcionira s polno paro tudi od leta 2013 dalje. Uigranost je neverjetna. Domala kar filigranska. Na krilih izjemnega vokalista Todda Michaela Halla, ki pri svojih 54. letih deluje vsaj 15 let mlajši, da o njegovem izjemnem vokalnem dometu in avtoritativni eksplozivnosti niti ne govorimo (to sicer zahteva sam karakter skladb iz zakladnice Riot klasik). Tu so trije izjemno izkušeni glasbeniki: Mike Flyntz (kitara), Don Van Stavern (bas kitara) in Frank Gilchriest (bobni), ki ga je kdo med vami pred leti s precej sreče nemara uspel ujeti na kakšnem izmed evropskih koncertov kultnih Virgin Steele. Tokrat na desni poziciji kitarista (gledano na oder) ni stal Nick Lee, pač pa kitarist newyorške melodične death metalske zasedbe Necropia Jonathan Reinhammer, ki je priskočil kvintetu na pomoč. Odlično se je vklopil v kvintet in deloval na odru kot njegov pravi član. Riot V so kralji malih klubskih prizorišč. Pravzaprav v njih preprosto uživajo. Igrati in deliti vso to energijo z vročimi podporniki. Težko jim vzame kdo primat skupine, ki priredi na takšnih prizoriščih izkušnjo, kot da je skozi klub prešel sam tajfun.
Ko prideš na Riot, no po novem Riot V koncert, je razočaranje pravzaprav nemogoče. Tudi po smrti Marka Realea skupine nikakor nismo prenehali spremljati. Prestregli smo jih na različnih evropskih prizoriščih. V zadnji dekadi. A navadno v sklopu festivalov ali posebnih gostov na turnejah, kjer so se priključili headlinerju, kot je bilo to leta 2018 pred Primal Fear v Ljubljani. Skupina je vselej osupnila s perfekcijo izvedbe koncertnega repertoarja. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Le da je bil koncert konkretno daljši in zavoljo manjšega prostora toliko bolj intenziven. Skupina je tudi tokrat na moč prijetno presenetila z integracijo nekaterih točk, ki jih že dolgo tega ni izvajala v živo, kot je bila slaščica Overdrive vzeta iz studijskega prvenca »Rock City« (1977) ali Magic Maker iz albuma »Nightbreaker« (1993), kot tudi naslovna klasika albuma » Restless Breed« (1982). In za tovrstno integracijo presenečenj poskrbijo na vsaki turneji. In tudi v Zagrebu so. Od prve do zadnje točke so delili klofuto za klofuto, v energetskih salvah, pa koncert niti na eni točki ni popuščal. Prej nasprotno. Točka vrelišča je bila hitro presežena in bolj, ko se je koncert bližal k svojemu neizpodbitnemu koncu, bolj je v klubu vrelo. Ko se prav vsa grla združijo v eno in vse roke dvignejo kvišku! Nora občutja.
Ko je Donovo tradicionalno nazdravljanje s steklenico Tequile dejansko priklicalo na oder izvedbo skladbe Swords And Tequila, je bilo jasno, da se koncert preveša v sklepni del. Bend je iz publike izvabil dodatne kvante, jo v nadaljevanju preko strupene Warrior ter med koncertom vseskozi zahtevane Thundersteel, do konca razgrel in dvignil kvišku, da bi se v obveznem dodatku poslovil od nje z izvedbo z rock’n’roll vibracijo podprte Road Racin’, vzete iz drugega albuma skupine “Narita” (1979).
Tudi po koncu koncerta so člani skupine, po običaju prišli med svoje oboževalce in se z njimi družili še dolgo v noč. To je to. To so tisti koncerti, ki se šibijo od svoje pristnosti in iskrenosti. Riot V ostajajo skupina, ki te definitivno napolni z energijo. Dvigne. Začara. Odpelje. V tem ostajajo torej mojstri, sam klubski ambient in vibracije skozi to novo (in edinstveno) druženje s skupino, pa so nostalgično nizale spomine na obisk Riot ob koncu januarja leta 2000 v ljubljanskem klubu K4. Neprecenljivo torej.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista Riot V:
1. Fight or Fall
2. On Your Knees
3. Victory
4. Fire Down Under
5. Flight of the Warrior
6. Bring the Hammer Down
7. Johnny’s Back
8. Bloodstreets
9. Take Me Back
10. Angel’s Thunder, Devil’s Reign
11. Overdrive
12. Restless Breed
13. Black Leather and Glittering Steel
14. Magic Maker
15. Swords and Tequila
16. Warrior
17. Thundersteel
—dodatek—
18. Road Racin’
